Tožnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, kajti v času nastanka škodnega dogodka ni bil lastnik avtomobila. Lastnik avtomobila je bil leasingodajalec. Iz dogovora jasno izhaja, da je leasingodajalec tožnika le pooblastil, da ureja vse zadeve v zvezi z omenjeno prometno nesrečo in odškodnino, direktno sam. To pa jasno pomeni, da je bilo med tožnikom in omenjeno družbo ustanovljeno pooblastilno razmerje, kar pomeni, da bi tožnik zavarovalnino lahko uveljavljal le v imenu pooblastitelja in za njegov račun.
Pravnomočna kazenska soba o odgovornosti toženke in oporočnih prič za storjeno dejanje veže pravdno sodišče zaradi identičnega dejanskega stanja. V pravdnem postopku torej ni več mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale odgovornost tožene stranke, zato so vse pritožbene trditve, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca grafologa, ki bi ugotavljal, ali je podpis na oporoki pokojnikov, brezpredmetne.
Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je tožena stranka predložila tudi dokončen program, iz katerega pa je postavka zimske službe po naseljih izpadla. O tem pomembnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Ali je bila zimska služba v času škodnega dogodka eventuelno predmet posebnega naročila v smislu določila 5. čl. pogodbe med Občino S. in toženo stranko, izpodbijana sodba nima razlogov. Utemeljeno pritožba opozarja na nadaljnje okoliščine, da vozilo ni imelo zimskih gum, niti verig, da je snežilo že tri dni pred nezgodo, da se je promet normalno odvijal in da drugih nezgod tam ni bilo, pa se sodišče prve stopnje tudi do teh pomembnih okoliščin ni opredelilo. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o navedenih odločilnih dejstvih, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
ZIP člen 152, 152. ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 319, 319.
izvršba z novim izvršilnim sredstvom
Upnik je ponovno predlagal izvršbo na to nepremičnino dne 22.1.2003, ko je že veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki omejitve izvršbe na take nepremičnine ne predvideva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep, s katerim je bilo dovoljeno novo izvršilno sredstvo, k z izvršbe ni več izvzeto. Izvršbo je namreč možno voditi vse, dokler upnik ni poplačan, tako npr. iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom.
Potrebnost priglašenih stroškov mora izkazati stranka, ki povrnitev stroškov zahteva, saj je na njej trditveno breme glede obstoja okoliščin, ki kažejo na nujnost stroškov za konkretni postopek.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodstojne listine
Dolžnik je izpodbijal sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo; za takšen primer pa 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. S tem torej ZIZ napotuje na svoj 57. čl., po katerem sodišče prve stopnje izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči upniku in ga opozori na pravne posledice iz 58. čl. tega zakona.
Pravica tožene stranke je bila, da lahko odstopi od pogodbe, potem ko je prejela tožnikovo sporočilo, da prevoza ne bo opravil na dan, ko mu je tožena stranka to naročila, ampak šele kasneje. Vendar pa 130. čl. ZOR določa, da upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.
Tudi oškodovanec je s tem, ko je vozil brez luči, v 20 % soprispeval k nastanku škode, pa čeprav je izvedenec cestnoprometne stroke navedel, da bi ga moral zavarovanec tožene stranke kljub temu pravočasno opaziti. Predpis, da morajo imeti vozila prižgane luči ponoči, namreč ne pomeni, da jih morajo imeti zgolj zato, da bi jih nasprotni udeleženec lahko opazil, ampak tudi zato, ker brez prižgane luči pritegnejo pozornost oziroma tudi manj pozoren voznik prej opazi vozilo s prižganimi lučmi.
Za pripoznavo dolga mora stranka na nedvoumen način izraziti svojo voljo, da pripoznava dejstva, ki se nanašajo na pravno razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev.
Za pripoznavo dolga, ki je zastaral, pa ni potrebno, da je v pisni izjavi izrecno povzeta zakonska terminologija iz 366. člena ZOR (da toženec pripoznava zastarano terjatev oziroma da se odpoveduje zastaranju), kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč zadošča, da se takšna toženčeva volja dokaže na kakršenkoli način.
V konkretnem primeru je bila slednja nedvomno izkazana, saj iz same toženčeve izpovedbe izhaja, da je ob podpisu potrdila z dne 23.11.1999 vedel, da je dolg zastaral, pa se je vseeno zavezal, da ga bo tožeči stranki povrnil (l. št. 60, 4. odstavek izpovedbe), vsaka drugačna razlaga toženčeve volje pa bi bila tudi v očitnem nasprotju s pravnim redom RS, ki v prvi vrsti varuje vestno in pošteno ravnanje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (12. člen ZOR), njihovo enakopravnost (10. člen ZOR), prepoveduje zlorabo pravic (13. člen ZOR), strankam pa nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR) in to s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR).
Toženec se zato v teh okoliščinah na zastaranje vtoževanih terjatev ne more več uspešno sklicevati, saj se je s tem, ko je pripoznal zastaran dolg, ugovoru zastaranja odpovedal.