ZOR člen 156, 156. ZDARS člen 3, 3č, 3/1, 3/2, 3, 3č, 3/1, 3/2. ZUDVGA člen 6, 6/3, 6, 6/3. ZJC člen 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4, 14/1-5, 14/1-16, 14/1-5, 14/1-16, 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4.
Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v
manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je pojasnil, da se je zaradi
gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi
nenehnega hrupa, smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje
vlage, spremembe mikroklime ipd. Take navedbe (in na trditveno
podlago je sodišče vezano) kažejo, da gre za škodo, do katere je
prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča
stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi
zaradi gradnje same, te škode ne pojasni -nasprotno, sama z zahtevkom
uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost
pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste
in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih
nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Druga
toženka (država) je lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC,
4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska
odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica
stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča
stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po
zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko
(DARS). Po 3č. členu ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje
avtoceste v svojem imenu in za račun države. Enako opravlja tudi
naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3.
člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem
avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3.
člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve
stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz
avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene
pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po
določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, plača prva toženka odškodnino
lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih
del nastala škoda. Premoženjska škoda pa v tem primeru prvemu tožniku
ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in
njene uporabe. Kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za
premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za
nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša
na prvo toženko. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji
je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za
gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že v tožbi je navedla,
da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in
neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju,
zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti,
zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče
nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za
časa gradnje. Prva toženka je bila investitor gradnje. Kot naročnik
del na nepremičnini bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo,
povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče
prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo
toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že
tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala
na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba
tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi prve stopnje
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka
339. člena ZPP).