ZUTD člen 164, 164/1, 164/2, 185, 185/2. URS člen 155. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
zagotavljanje delavcev drugemu delodajalcu - vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu - pogoji za vpis v register - kršitev delavnopravne zakonodaje - retroaktivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov - upravni spor - začasna odredba
Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja.
ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi.
Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - odločitev o ugovoru - podobnost med znakoma - celovita presoja podobnosti znamk - dominantni del
Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi (BONUS PLUS) in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni.
Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna. Pri tem je upravni organ pravilno opozoril na črko X v znaku znamke tožnika, ki glede podobnosti razmejuje besedi BONUS in BONUX.
ZIL člen 44, 44/1. Pravilnik o vsebini prijavljene znamke člen 3, 3/1.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Upravni organ svojo odločitev utemelji na neenakosti oziroma nepodobnosti prijavljenega znaka in znaka znamke tožnika, ki sta si po njegovi oceni toliko različna, da ni podana verjetnost zmede. Kot dominantni del je upravni organ pravilno štel pri prijavljeni znamki besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Gre namreč za kombinacijo dveh besed, ki sta sami zase precej opisni. Kombinacijo obeh besed njun pomen potencira; kot navaja upravni organ, pomeni, da gre za več kot dodatek oziroma za zelo pomemben dodatek.
Neutemeljeno tožnik uveljavlja širšo zaščito svoje znamke kot besedne znamke. Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni. Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna.
Tožniku je bila dne 10. 8. 2000 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, zaradi motenja posesti, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Ker je bil postopek na podlagi prve vloge tožnika pravnomočno zaključen, je tožena stranka tudi po presoji sodišča odločila pravilno, ko je tožnikovo novo vlogo zavrgla.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Kot dominantni del je upravni organ štel pri prijavljeni znamki besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Kot argument je navedel popolnoma enako grafično podobo in pomenski povezavo obeh besed. Predvsem s slednjim je po mnenju sodišča podkrepil svojo opredelitev dominantnega dela. Sodišče meni, da ne gre zgolj za zaporedje dveh besed, ampak za kombinacijo besed s svojim smislom, in da bo v navedenem smislu obe besedi kot celoto dojemala javnost.
Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni.
Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
dohodnina - davčna olajšava - olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje - razlaga predpisa - uporaba analogije - neustavnost zakona
Po določbi 117. člena ZDoh-2 se letna davčna osnova zavezanca lahko zmanjša za znesek premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jo je plačal zavezanec zase izvajalcu pokojninskega načrta po pokojninskem načrtu, ki je odobren in vpisan v poseben register v skladu s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar največ do zneska, ki je enak 24 % obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovanca, oziroma 5, 844 % pokojnine zavarovanca in ne več kot 2 390 EUR letno. Pokojninsko zavarovanje, ki ga je sklenil tožnik, med zavarovanja iz citirane določbe ne sodi, zato iz tega naslova vplačane premije ne morejo zniževati tožnikove letne davčne osnove. Ker gre za olajšavo in s tem izjemo od pravila, po katerem so z dohodnino načeloma obdavčeni vsi dohodki, določbe ni mogoče razlagati širše, kot je zapisana. Glede na to, da gre za davčno normo in s tem za predpis prisilne narave, pa tudi ni mogoče uporabiti analogije, kot predlaga tožnik. Sodišče ne dvomi niti v ustavnost zakonske ureditve, saj ne gre za nedopustno povratno učinkovanje zakonske določbe, pa tudi trditev, da so zatečena razmerja (na področju zavarovanja) nespremenljiva, ne drži.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - celostni vtis
Celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na svoje vizualne, fonetične in pomenske lastnosti, kaže na določeno mero podobnosti znakov. Vendar pa šibka razlikovalnost tožničine znamke zmanjšuje možnost nastanka zmede med njeno in prijavljeno znamko pri potrošnikih predmetnega blaga/storitev. Kljub enakemu ali podobnemu blagu zaradi soobstoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora.
odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - zahteva za odobritev pravnega posla - rok za vložitev zahteve
Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča pomeni predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da je z njegovim sprejemom pogodba sklenjena. Šteje se, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote. Tožeča stranka je v predpisanem roku vložila predlog za odobritev pravnega posla, medtem ko predkupna upravičenka C.C. tega ni storila. Le kolikor bi poleg tožeče stranke vlogo za odobritev pravnega posla podala tudi C.C., bi upravni organ izmed njiju kot zainteresiranih kupcev, ki bi zahtevala odobritev pravnega posla, ob upoštevanju vrstnega reda predkupnih upravičencev, mogel na ta način določiti kupca.
ZMed člen 84, 84/1, 84/2, 84/3, 84/7, 109, 109/1, 109/3. ZUP člen 189.
mediji - strokovni nadzor nad izvajanjem programskih zadev - vizualno opozorilo programske vsebine - strokovno mnenje
Toženka je dejstva, ki so narekovala izrek ukrepa po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ugotavljala sama in sicer na podlagi opravljene analize v odločbi podrobneje opisanih posnetkov resničnostne oddaje, ki jo je tudi žanrsko pravilno opredelila, opredelila pa se je tudi do njihove vsebine in podala oceno vpliva le-te v razmerju do otrok in mladostnikov oziroma njihove sposobnosti presoje. Strokovni mnenji sta ugotovitve toženke le potrdili, nikakor pa nista bili podlaga za izrečen ukrep.
ZBPP člen 13, 14. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZZK-1 člen 134, 134/1.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - nepremičnina - prepoved odtujitve in obremenitve - plomba v zemljiški knjigi
Po določbah ZZK-1 je plomba pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. Kot takšna plomba ni nepomembna, saj se z njenim vpisom v zemljiško knjigo objavi začetek postopka, s čimer že zaživijo publicitetni učinki vpisa. Ne gre pa za vpis pravice in s tem tudi (še) ne za vzpostavitev prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi. Zato ostaja, kljub v zemljiški knjigi vpisani plombi, pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri ni na zadevni nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnika in njegove družine, vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu dejanskega razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma
Pri ugotavljanju razlikovalnega učinka znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca. Razlikovalni učinek je torej tisti, ki omogoča, da znamka lahko izpolnjuje svojo bistveno nalogo, tj. zagotoviti potrošniku identiteto izvora blaga/storitev, ki ju označuje.
Upravni organ je pravilno ugotovil, da ima tožničina znamka majhno razlikovalno moč, kar je obrazložil s tem, da besedo omega povprečni potrošnik povezuje z nenasičenimi maščobnimi kislinami (omega 3, 6 in 9), ki se pogosto omenjajo v propagandnih in drugih zdravstvenih sporočilih. Upravni organ besedi omega ni v celoti odrekel razlikovalnega učinka, saj navaja, da je za živila precej opisovalne narave in ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti. Verjetnost obstoja zmede je toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke. Ker manj razlikovalne znamke uživajo na trgu ožje varstvo, tožnica s svojo znamko OMEGA ne more omejevati registracije znamke OmegaVita zato, ker ta vsebuje besedo omega.
Tožena stranka ni navedla vseh dejstev, dokazov in razlogov, ki so podlaga za odločitev, saj tožnikove vloge ni ocenjevala v smislu izvedenega javnega razpisa, iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, katera dejstva so bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.
ZNSVZ člen 26d, 26e. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1.
prvo reševanje stanovanjskega problema - javni poziv - odločanje po skrajšanem postopku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prvostopenjski organ je odločal po skrajšanem postopku, saj naj bi bilo dejansko stanje mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka v svoji zahtevi, oziroma na podlagi dejstev, ki so bila organu znana. Pri tem pa organ zgolj pavšalno navaja, da je predložena prodajna pogodba neustrezna. Iz listin upravnega spisa namreč izhaja, da so med strankama sporne okoliščine, ki bistveno vplivajo na odločitev in sicer ali gre v danem primeru za stanovanjski objekt, katerega površinski normativ ustreza normativu za tričlansko družino, opredeljenemu v Pravilniku iz 87. člena SZ-1 ter normativu iz predmetnega javnega poziva. Navedene okoliščine v postopku niso bile v zadostni meri presojene, saj tožnik v postopku ves čas navaja, da gre za starejši stanovanjski objekt, ki ima ustrezno uporabno površino, o čemer bi se prvostopenjski organ lahko prepričal z ogledom. Tako v danem primeru niso bili podani pogoji za odločanje po skrajšanem postopku, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.
zastaranje davčne obveznosti - nastanek davčnega dolga - relativno zastaranje - absolutno zastaranje - pretrganje zastaranja
Izterjava davčnega dolga je možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva. Kot podlago za izterjavo davčnega dolga iz naslova odmerne odločbe za dohodnino za leti 1994 in 1995 davčni organ pravilno navaja določbo drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odmerna odločba za dohodnino za leto 1994 postala izvršljiva 12. 4. 2005, odmerna odločba dohodnine za leto 1994 pa je postala izvršljiva 9. 9. 2004. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009, še ni nastopilo. Relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 pa tudi ni nastopilo, saj do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite
Tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi vzročna zveza med obsodbo za kaznivo dejanje in zapustitvijo izvorne države ter vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito ni izkazana.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - plačilo odškodnine v obliki nadomestnega kmetijskega zemljišča - postopek sklepanja sporazuma s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS - pogajanja s Skladom - napotitev vlagatelja na pogajanja
Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je bil seznanjen z obsegom zemljišča, ki ga ne bo mogoče vrniti v naravi, po datumu, ko je bil postopek za sporazumevanje s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS zaključen. Na podlagi postavljenega zahtevka za denacionalizacijo – vrnitev v obliki nadomestnega zemljišča - je bil upravičen, da se pogaja s Skladom za celoten obseg zemljišča. Res, da je sklepanje sporazuma za del zemljišča poteklo neuspešno, vendar je bil, kot je pokazal nadaljnji postopek, na sklepanje sporazuma napoten preuranjeno. Namreč vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je šele ob natančno ugotovljeni površini zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, lahko specificiral svoj zahtevek za vrnitev v obliki nadomestnega zemljišča. Pri zahtevku za vrnitev v obliki nadomestnega zemljišča pa je dolžan organ postopati po ZDen in pritegniti v postopek Sklad kot zavezanca.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - sklep o izvršbi - ugovor po izteku roka
glede na podatke spisa prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, saj vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi po izteku zakonskega roka ni opravičil. Tudi v tožbi ne navaja okoliščin, zaradi katerih brez svoje krivde v ugovoru podanih razlogov ni mogel uveljavljati v rednem ugovornem postopku.
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družbi, za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“, glede spornih računov pa organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.
ZSV člen 100. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 31, 31/3.
institucionalno varstvo - plačilo storitev - oprostitev plačila - višja oprostitev - preživninska obveznost do drugih - povečani življenjski stroški zaradi izobraževanja
Stališče upravnih organov, da se stroški preživljanja in izobraževanja mladoletne hčere tožnice ne morejo upoštevati oziroma so upoštevani že pri določitvi meje socialne varnosti, po mnenju sodišča ni pravilno. Slednje bi namreč pomenilo, da preživljanje mladoletnega otroka, njegovo izobraževanje in premoženjska razmerja tožnice niso relevantne in da pravilno ugotovljena meja socialne varnosti sploh ne dopušča, da bi prišlo do uporabe možnosti, ki jo daje določba 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ki pa je namenjena prav temu, da se vsak posamezni primer obravnava konkretno, ne le posplošeno.
DDV - dodatna odmera DDV - obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - izpolnjevanje pogojev
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ker je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o DDV-1 predložena davčnemu organu. Sklicevanje, da naj bi se večkrat osebno zglasil pri davčnem organu in mu predložil med drugim tudi izjavo, ni z ničemer izkazano. Ker je bil račun izdan 29. 6. 2009, bi do tega dne morala oba, tako tožnik kot kupec kot tudi prodajalec (vsak zase) izjavo poslati davčnemu organu. Da bi to storila, tožnik v postopku ni uspel dokazati. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani tožnika kot davčnega zavezanca.