odgovornost za drugega – odškodninska odgovornost imetnika psa – smrt stranke, ki ima pooblaščenca
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je imetništvo živali širše od lastništva. V skladu s 158. členom OZ namreč za ravnanje domače živali odgovarja njen imetnik, tj. vsakdo, ki za psa skrbi. Drži sicer pomislek pritožbe, da bi bilo nerealno pričakovati, da imetnik za psa odgovarja ves čas, tudi ko je ta na sprehodu z drugo osebo. Ker pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo, da je bil pes družinski, za katerega je poleg lastnika skrbel tudi tožnik, ki je psu dovolil, da nemoteno hodi po njegovi nepremični, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik v času spornega dogodka psa ni bil dolžan nadzirati.
Sodba bi se morala glasiti na dediče umrle osebe, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo postopkovno kršitev in označbo tožeče stranke v uvodu sodbe ustrezno spremenilo. Po novejši sodni praksi in pravni teoriji namreč takšna sodba ni absolutno nična, ampak učinkuje proti, tudi poimensko še nedoločenim, dedičem.
SZ-1 ima v 1. odst. 182. člena izrecno določbo, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določajo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini, po 1. odst. 30. člena SZ-1 pa so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače.
Toženec je bil s tožbo seznanjen, saj mu je bila osebno vročena skladno z določbami ZPP. Ker na tožbo ni odgovoril v predpisanem roku in ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo zneskov, kot so bili dogovorjeni s poravnavo med strankama, ugodilo.
Teza, da bo tožena stranka nekoč v prihodnosti prenehala plačevati denarno rento, ker bo zavarovalna vsota izčrpana, je teza o bodočem, hipotetičnem dejstvu. Negotovosti, da bo plačevanje rente nekoč v prihodnosti zastalo, se tožeča stranka lahko reši z dajatvenim zahtevkom. Zato ugotovitvena tožba o tem, koliko znaša zavarovalna vsota, ni dopustna.
odškodninska odgovornost – pravno priznana nepremoženjska škoda – poseg v osebno sfero - pretep
V skladu s 132. členom OZ so telesne bolečine, duševne bolečine ali strah tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je (če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino po 1. odst. 179. člena OZ. Ta pa oškodovancu pripada zgolj, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sama kršitev, tj. poseg v osebno sfero fizične osebe, tako še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.
Tožnica je po roku, ki ji ga je določilo sodišče za dopolnitev tožbe, predložila vlogo z dokončno odločbo toženca. Glede navedene vloge oziroma dokončne odločbe jo je sodišče nepravilno napotilo, da bi morala sodno varstvo zahtevati v samostojnem postopku, saj bi moralo njeno vlogo ali upoštevati v predmetnem postopku ali pa bi jo moralo obravnavati kot novo tožbo.
ZGD člen 230, 240. ZFPPod člen 25. OZ člen 111. ZGD-1 člen 233.
vračilo prepovedanih plačil – aktivna legitimacija delničarja – izbris družbe iz sodnega registra
Zaradi posebne korporacijsko pravne narave zahtevka na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD, zaradi namena instituta (ohranitev kapitala družbe in preživetje družbe) ter zaradi posebne narave vrnitvenih zahtevkov (vračilo delnic izbrisane družbe ni več mogoče) se izkaže, da četudi tožeča stranka zatrjuje, da je univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe, je pravica družbe na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD z izbrisom družbe, ugasnila. Institut vračila prepovedanih plačil je namenjen zgolj obstoječim družbam in ne delničarjem izbrisane družbe.
ZPIZ-1 člen 143. Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar člen 1.
invalidnina – telesna okvara
Pri tožniku je bila opravljena subtotalna gastrektomija, vendar ker ni bilo ugotovljenih pomembnejših funkcijskih motenj ali nedohranjnosti nad 20 % standardne teže, ne gre za telesno okvaro, ki bi tožnika upravičevala do invalidnine.
Glede navedb pritožnika, da je poravnavo sklenil zato, da bi se izognil sili oziroma rešil lastno eksistenco, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se stranka svobodno odloči ali bo sklenila poravnavo. Že sklenjena izvensodna poravnava pa se lahko izpodbija iz enakih razlogov in v enakih rokih kot vsaka druga pogodba, česar pa pritožnik ni storil.
Če med solastniki ne bi bilo nesoglasja glede razdelitve in uporabe solastne stvari, sodnega postopka za razdelitev sploh ne bi bilo potrebnega. Šele v primeru, da je med nepravdnim postopkom med udeleženci postopka spor o velikosti njihovih deležev ali o predmetu delitve, nepravdno sodišče udeležence napoti na pravdo
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0068270
ZOZP člen 41.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – nezavarovano vozilo – regresna terjatev slovenskega zavarovalnega združenja proti lastniku nezavarovanega vozila – lastnik nezavarovanega vozila kot oškodovanec – odgovornost zavarovalnega združenja
Lastnik vozila je izgubil pravico do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (tudi za lastno negmotno škodo), ker je opustil obveznost, da po določbah ZOZP obvezno zavarovanje sklene. Na podlagi določbe 41. čl. ZOZP bi namreč sicer Združenje od lastnika (tj. tožnik) naknadno izterjalo (prej njemu) plačano odškodnino.
Temeljna ideja odškodninskega prava je, da ni pravično, da bi oškodovanec škodo trpel sam, če jo lahko komu pripišemo. Dokazni standard o tem, kaj predstavlja vzrok, brez katerega škoda tožniku ne bi nastala, ne more biti stopnja izključenosti vsakega razumnega dvoma v resničnost sprejetih ugotovitev. V danem primeru je dokazni standard nižji in sicer zadošča preko 50 % verjetnost, da je vzrok za nastalo škodo v škodnem ravnanju.
kategorija invalidnosti – stroški postopka – uspeh v postopku
Tožnica je zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, sodišče prve stopnje pa jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da je v sodnem postopku uspela le deloma. Pri odločitvi o stroških postopka je treba šteti, da je njen uspeh v sodnem postopku polovičen.
prekinitev postopka zaradi smrti stranke – nadaljevanje prekinjenega postopka
V kolikor naj bi prišlo do prevzema postopka (bodisi s strani dedičev samih ali pa s pozivom sodišča) in posledično do odločitve, da se postopek nadaljuje, še preden je s pravnomočnim sklepom o dedovanju ugotovljeno, kdo je dedič umrle stranke, mora sodišče vprašanje, kdo so dediči, predhodno rešiti samo. Pri tem ne zadostuje zgolj ugotavljanje kroga oseb, ki bi morebiti lahko prišle v poštev kot dediči, ampak gre za ugotovitev, ki je podobna rešitvi predhodnega vprašanja in pri kateri ne sme biti dvomov v njeno pravilnost.
S tem, ko sodišče ni obrazložilo, zakaj je dokaze zavrnilo, je storilo kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba, izrecno opozarja na neizvedbo teh dokazov. Nadalje je ostala neocenjena izpovedba tožeče stranke, kar predstavlja formalno in vsebinsko očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.
Za dodatno zaslišanje izvedenca, da se odpravi nejasnost, nepopolnost, protislovje in dvom o pravilnosti mnenja, ni potrebna pobuda strank. Pisno mnenje in zaslišanje izvedenca (in v okviru tega tudi morebitno soočenje izvedencev) predstavljata enoten dokaz. Ker je takšen dokaz tožeča stranka predlagala (in ga ni umaknila), je naloga sodišča, da v skladu s 254. členom ZPP z zaslišanjem izvedenca odpravi pomanjkljivosti.
povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – skaženost – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – izguba vida – izguba zob
Odmera nepremoženjske škode.
Tožnik ima res prizadet vid na enem očesu, kar pomeni znatno prikrajšanje, vendar pa se omejitve nanašajo le na tiste dejavnosti, ki zahtevajo popoln vid, medtem ko na ostale ne. Zato je treba prisojeno odškodnino primerjati z odškodninami v primerih, ko so oškodovanci deloma omejeni v določeni sferi dejavnosti, ne pa v celoti.
vpis lastninske pravice – vsebina zemljiškoknjižnega dovolila
Iz zemljiškoknjižnega dovolila izhaja, da nasprotna udeleženka dovoljuje vknjižbo na dveh novonastalih parcelah v skupni izmeri 2.153 m2, ki bosta še nastali po parcelaciji parc. št. 899/2 in 899/3 k.o. D., pri čemer sta se pravdni stranki zavezali točno opredeliti oznako in izmeri novonastalih parcel z aneksom k menjalni pogodbi. To pa pomeni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo prve alineje 1. točke 1. odst. 149. člena ZZK-1, saj vsebina vpisa, ki se je z zemljiškoknjižnim predlogom zahtevala, ni dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom.
Tožnik je vložil tožbo le v enem izvodu in brez prilog, zato ga je sodišče prve stopnje s sklepom pozvalo, da v roku 30 dni tožbo dopolni tako, da k tožbi priloži izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu v dveh izvodih, še en izvod tožbe ter priloži prilogo v overjenem prevodu v slovenski jezik, v dveh izvodih. Ker tožnik na sklep ni odgovoril in tožbe ni ustrezno dopolnil, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora – pridobitev lastninske pravice na izviren način – načelo formalnosti postopka
Tožba, po kateri se je z izpodbijanim sklepom zaznamoval spor, je tožba, vložena proti imetniku lastninske pravice, s katero tožnik zahteva ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice, ki jo je pridobil na izviren način. Sklepčnosti tožbe pa zemljiškoknjižno sodišče ni upravičeno preverjati, saj spor zaznamuje le na podlagi tožbe in potrdila pristojnega sodišča o njeni vložitvi.