V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP.
Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).
ZDR (1990) člen 7, 7/4. ZOR člen 103, 103/1, 105, 105/1, 109.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi po volji delavca - konkurenčna klavzula - ničnost pogodbenega določila - plačilo
9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan družbi povrniti vse morebitne stroške dodatnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ki mu jih je plačala družba v zadnjih dveh letih zaposlitve ter odmeno za pridobljeno tehnično-tehnološko znanje v družbi v pavšalnem znesku 5.000 DEM v SIT protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v primeru, da mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, ne predstavlja dopustnega dogovora o konkurenčni klavzuli. Ta določba namreč ne vsebuje niti zaveze delavca, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo uporabljal znanja, ki jih je pridobil v času delovnega razmerja pri delodajalcu, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, niti zaveze delodajalca, da bo za spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu plačal določeno odmeno.
Obveznost kateregakoli plačila ne sme biti vezana na način prenehanja delovnega razmerja, saj le-to delavcu lahko preneha samo v primerih in ob pogojih, določenih z zakonom. Veljavna delovnopravna zakonodaja ne predvideva, da delodajalec delavcu lahko naloži drugačne ali dodatne obveznosti, če mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi.
prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavec - odpovedni rok
Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega je bilo s pravnomočnim sklepom že odločeno, da mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, je mogoče izpodbijati le zaradi napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, ni pa z izpodbijanjem ugotovitvenega sklepa mogoče doseči razveljavitve pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Čeprav je tožena stranka v ugotovitvenem sklepu napačno določila datum izteka šestmesečnega odpovednega roka, saj je zmotno menila, da med bolniškim staležem odpovedni rok ne teče, je bila ta njena pravna zmota tožniku v korist in ne more biti razlog za razveljavitev tega sklepa.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum - izpolnitev obveznosti
S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati.
Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.
Požar pri toženi stranki ne predstavlja zadostnega razloga za opustitev postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot je opredeljen v določbah III. poglavja ZDR. Ker so bili izpodbijani sklepi tožene stranke izdani tožnikom zaradi ugotovitve, da je postalo njihovo delo trajno nepotrebno (zaradi požara, ki je uničil proizvodne kapacitete tožene stranke), ne da bi tožena stranka predhodno izvedla postopek določanja trajno presežnih delavcev po ZDR, je tožnikom delovno razmerje prenehalo nezakonito.
Sodišče je na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Ker se je tožnik izmikal vročitvi dokončnega sklepa, mu je tožena stranka vročila delovno knjižico en mesec po sprejetju dokončne odločbe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev dokončnega sklepa je sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo in zavzelo stališče, da delavec ne more biti pri vložitvi tožbe prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Na datum prenehanja delovnega razmerja pa nevročitev dokončne odločbe ne vpliva, če je delavec o načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. Za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja je pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik s konkludentnim dejanjem seznanjen z odpovedjo in s pričetkom njenega učinkovanja, saj ni prihajal več na delo in je s tem dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja (čeprav ni bil osebno vročen) pričel učinkovati. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR).
Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, odločilo, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.
Prvotožena stranka zaradi zaključenega likvidacijskega postopka ne obstaja več, zato je sodišče tožbo zoper njo pravilno zavrglo, zoper drugotoženo stranko pa zavrnilo, saj tožnik v vtoževanem obdobju pri njej ni bil več zaposlen. Skladno z 159. členom takrat veljavnega ZPPS je imel tožnik možnost vložiti tožbo zoper drugotoženo stranko za uveljavljanje pravic v enem letu po objavi oklica o zaključenem likvidacijskem postopku, glede na to, da je ostanek likvidacijske mase prvotožene stranke prešel nanjo.
Če delovno razmerje preneha nezakonito in delavec zahteva vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je upravičen do vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi delal. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen.
Navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek, ni nedopustna grožnja, saj je disciplinski postopek predviden v zakonu za ugotavljanje disciplinskih kršitev delavca. Prav tako lahko delodajalec v primeru nujne potrebe delovnega procesa delavca razporedi iz kraja v kraj. Navajanje delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek oz. ga razporedil, ne pomeni grožnje v smislu 60. člena ZOR. Grožnja je nedopustna, kadar stranki povzroči utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali koga drugega.
1. Po določbi 276. člena ZPP mora sodišče tožbo vročiti toženi stranki, da ta nanjo odgovori, pri čemer skladno z 1. odstavkom 189. ZPP člena pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Ker tožena stranka ob pošiljanju odgovora na tožbo pooblaščenca tudi teoretično še ni mogla pooblastiti, saj pravda glede na določilo 1. odstavka 189. člena še ni začela teči, je neutemeljno sklicevanje pooblaščenca tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti njemu.
2. Tožnik je identičen zahtevek kot v tem individualnem delovnem sporu postavil v drugemu sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi litispendence tožbo zavreči, kot to določa 3. odst. 189. člena ZPP.
ZGD člen 246, 250, 250/I, 246, 250, 250/I. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
razrešitev direktorja - razlog - odpravnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi
Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.
ZOR člen 12, 16, 358, 358/1, 358/4, 12, 16, 358, 358/1, 358/4.
dolžnik - odpovedni rok - odpoved
Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.
Sklep o določitvi sredstev, ki se financirajo iz republiškega proračuna člen 1, 1/1-6, 1/1-7.
plača - nadomestilo - čas pripravljenosti na delo - dežurstvo na delovnem mestu
Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.
Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.
Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.
Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.
Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.
Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.
Po določbi 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo tudi zaradi delovanja alkohola, pri čemer pa velja, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila po nezgodi v krvi več kot 0,50 promila alkohola oziroma več kot 1,00 promil ob ostalih nezgodah. Tedaj povsem jasno velja, da obstoj alkoholiziranosti, ki presega 1,00 promil alkohola v krvi pri zavarovancu, pomeni avtomatično in nujno izgubo zavarovalnih pravic tudi če je bil udeležen in poškodovan - kot v spornem primeru - le kot sopotnik v vozilu.
Takšna določba pa nasprotuje namenu sklenjene pogodbe - v konkretnem primeru gre za zavarovalno razmerje, ki temelji na vzajemnih oz. obojestranskih obveznostih ene in druge pogodbene stranke (plačilo zavarovalne premije za zavarovanca in izplačilo zavarovalnine za zavarovatelja za škodo zaradi smrti ali okvare zdravja zavarovanca), njen namen pa je vsekakor kritje vseh tistih zavarovalnih primerov, ki po eni strani ne predstavljajo dogodkov višje sile, ali pri katerih zavarovanec ni sam povzročil nevarnostnih okoliščin (primerjaj tudi določbo 1. odstavka 5. člena pogojev, po katerem velja za nezgodo, ki omogoča nastanek zavarovalnega primera, vsak nenaden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt oziroma druge tam navedene škodne posledice; primerjaj nadalje tudi ostale določbe obravnavanega 9. člena pogojev). Po oceni pritožbenega sodišča pa je sporna določba tudi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - že določbe 949. do 953. člena ZOR, ki so tudi v tem delu sicer res le dispozitivne narave ker sicer dopuščajo pogodbeni dogovor o še drugih izključevalnih razlogih, med takšne razloge ne uvrščajo takšnega, kakršen je sporni. Tudi po trditvah pooblaščenca tožene stranke je tožena stranka edina zavarovalnica v Sloveniji, ki določa za upravičenca tako neugoden razlog, ki pomeni izgubo zavarovalnih pravic (primerjaj trditve pooblaščenca tožene stranke na naroku dne 5.3.2002, na katere opozarja tudi pritožnik). Te okoliščine pa lahko nakazujejo tudi na to, da se je v praksi že oblikoval nek pričakovan okvir razlogov, ki še predstavljajo sprejemljiv katalog primerov za izgubo zavarovalnih pravic pri tovrstnih zavarovanjih, da gre tedaj v zavarovalništvu za že večinsko sprejeto prakso, ki predstavlja dober poslovni običaj, obravnavana sporna določba pa torej pomeni neobičajno restriktivno klavzulo. Ob povedanem se nakazuje zaključek, da je sporna določba nična na podlagi 1. odstavka 143. člena ZOR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kot tudi utemeljeno opozarja pritožnica.
Navedena določba toženkinih zavarovalnih pogojev vzpostavlja ne le absolutne pravne domneve, torej domneve, ki predpostavlja za resnično nekaj, kar je verjetno resnično, katere resničnosti pa ni mogoče presojati (oz. je ni mogoče izpodbijati), temveč še več - določa neizpodbojno fikcijo, ki postavlja za resnično nekaj za kar se ve, da ni resnično (zavarovančevo sedenje na zadnjem avtomobilskem sedežu, pa čeprav v alkoholiziranem stanju, prav gotovo nezgode po naravi stvari ni moglo povzročiti). V spornem primeru torej formulacija sporne določbe izraža pravno fikcijo, saj gre za takšno vrsto pravne formulacije, določene v škodo upravičenca, ki niti ne vzpostavlja v pravdnem postopku možnost razprave o tem ali je mogoča trditvena in dokazna aktivnost upravičenca v smeri izkazati diametralno nasprotno dejansko stanje, kot ga navedena formulacija virtualno določa, temveč takšno presojo že v naprej povsem izključuje. Določena je torej ne le v materialnopravnem pogledu temveč tudi v procesnopravnem smislu za upravičenca do zavarovalnine najstrožja ovira, ki mu tudi v sodnem postopku absolutno preprečuje uveljavljati zavarovalne pravice v primerih, kakršen je tudi sporni. Sporna določba, ki ob povedanem tudi ne določa nobene smiselne oziroma razumne navezne okoliščine, ki bi lahko sploh utemeljevala izključitev zavarovalnih pravic, pa je ne le prestroga, temveč tudi nepravična za upravičenca do zavarovalnine. Odtegne mu namreč plačilo zavarovalnine, pa čeprav zavarovanec sam ni prav z ničemer prispeval oz. soprispeval k nastanku posledice, ki predstavlja povzročeno škodo, za katere nastanek je tudi plačal zavarovalnino. Navedena presoja zato glede na določbo 2. odstavka 143. člena ZOR po oceni pritožbenega sodišča, terja tudi zavrnitev uporabe sporne določbe pogojev.