ZVGLD določa odškodninsko odgovornost lovske družine. Ta se te odgovornosti lahko razbremeni, če sam oškodovanec ni izpolnil tistega, kar mu nalaga 2. odst. 71. člena. Vsebino v tem členu navedene dolžnosti je treba presojati v skladu s standardom skrbnega ravnanja.
Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka.
ZN člen 68, 68. ZIZ člen 20, 20/2, 20/3, 42, 42/1, 42/3, 20, 20/2, 20/3, 42, 42/1, 42/3.
predlog za izvršbo - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - notarski zapis - predložitev potrdila
Notarski zapis v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, mora biti priložen že izvršilnemu predlogu, zato je treba v konkretnem primeru izvršljivost upnikove terjatve ugotavljati na podlagi notarskega potrdila, ki ga je upnik priložil izvršilnemu predlogu in ne na podlagi kasneje brez poziva sodišča prve stopnje predloženega drugačnega notarskega potrdila drugega notarja. Ker je zapadlost upnikove terjatve vezana na izpolnitev določenih pogojev: da sta dolžnika zamudila s plačilom dveh obrokov kupnine, da ju je upnik na to zamudo pisno opozoril, da dolžnika niti v 8 dneh po pisnem opominu zapadlih obrokov kupnine nista plačala in da je upnik zato odstopil od prodajne pogodbe, bi moral notar, ki je sestavil notarski zapis, vsa ta dejstva ugotoviti v potrdilu o izvršljivosti notarskega zapisa, sestavljenem v smislu 68. člena Zakona o notariatu - ZN. Ker notarsko potrdilo o izvršljivosti ni sestavljeno v smislu 68. člena ZN, gre zaključiti, da upnik ni dokazal izvršljivosti svoje terjatve, zaradi česar je treba njegov izvršilni predlog zavrniti.
ODZ paragraf 431, 1175, 1181, 1215.. ZTLR člen 20, 33.
pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - družbena pogodba - realizacija pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla
Družbena pogodba, ki jo pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) urejajo v paragrafih 1175 do 1215 je lahko le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ta pa se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Realizacija pogodbe, ki jo zatrjuje toženec, do takega učinka ne more pripeljati, ker ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina. Ker se toženec sklicuje le na družbeno pogodbo in torej na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (drugih naslovov iz 20.čl. ZTLR v nasprotni tožbi ne zatrjuje), v zemljiški knjigi pa je kot solastnica do ½ vknjižena tožnica, je njegov zahtevek nesklepčen in z njim ne more uspeti.
postopek - umik tožbe - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove
Odgovornost dedičev, ki so po zakonu vstopili v pravdo kot nasledniki tožeče stranke, so dolžni povrniti nasprotni stranki pravdne stroške le do višine podedovane zapuščine, če so tožbo takoj umaknili.
Po določbi 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo tudi zaradi delovanja alkohola, pri čemer pa velja, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila po nezgodi v krvi več kot 0,50 promila alkohola oziroma več kot 1,00 promil ob ostalih nezgodah. Tedaj povsem jasno velja, da obstoj alkoholiziranosti, ki presega 1,00 promil alkohola v krvi pri zavarovancu, pomeni avtomatično in nujno izgubo zavarovalnih pravic tudi če je bil udeležen in poškodovan - kot v spornem primeru - le kot sopotnik v vozilu.
Takšna določba pa nasprotuje namenu sklenjene pogodbe - v konkretnem primeru gre za zavarovalno razmerje, ki temelji na vzajemnih oz. obojestranskih obveznostih ene in druge pogodbene stranke (plačilo zavarovalne premije za zavarovanca in izplačilo zavarovalnine za zavarovatelja za škodo zaradi smrti ali okvare zdravja zavarovanca), njen namen pa je vsekakor kritje vseh tistih zavarovalnih primerov, ki po eni strani ne predstavljajo dogodkov višje sile, ali pri katerih zavarovanec ni sam povzročil nevarnostnih okoliščin (primerjaj tudi določbo 1. odstavka 5. člena pogojev, po katerem velja za nezgodo, ki omogoča nastanek zavarovalnega primera, vsak nenaden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt oziroma druge tam navedene škodne posledice; primerjaj nadalje tudi ostale določbe obravnavanega 9. člena pogojev). Po oceni pritožbenega sodišča pa je sporna določba tudi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - že določbe 949. do 953. člena ZOR, ki so tudi v tem delu sicer res le dispozitivne narave ker sicer dopuščajo pogodbeni dogovor o še drugih izključevalnih razlogih, med takšne razloge ne uvrščajo takšnega, kakršen je sporni. Tudi po trditvah pooblaščenca tožene stranke je tožena stranka edina zavarovalnica v Sloveniji, ki določa za upravičenca tako neugoden razlog, ki pomeni izgubo zavarovalnih pravic (primerjaj trditve pooblaščenca tožene stranke na naroku dne 5.3.2002, na katere opozarja tudi pritožnik). Te okoliščine pa lahko nakazujejo tudi na to, da se je v praksi že oblikoval nek pričakovan okvir razlogov, ki še predstavljajo sprejemljiv katalog primerov za izgubo zavarovalnih pravic pri tovrstnih zavarovanjih, da gre tedaj v zavarovalništvu za že večinsko sprejeto prakso, ki predstavlja dober poslovni običaj, obravnavana sporna določba pa torej pomeni neobičajno restriktivno klavzulo. Ob povedanem se nakazuje zaključek, da je sporna določba nična na podlagi 1. odstavka 143. člena ZOR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kot tudi utemeljeno opozarja pritožnica.
Navedena določba toženkinih zavarovalnih pogojev vzpostavlja ne le absolutne pravne domneve, torej domneve, ki predpostavlja za resnično nekaj, kar je verjetno resnično, katere resničnosti pa ni mogoče presojati (oz. je ni mogoče izpodbijati), temveč še več - določa neizpodbojno fikcijo, ki postavlja za resnično nekaj za kar se ve, da ni resnično (zavarovančevo sedenje na zadnjem avtomobilskem sedežu, pa čeprav v alkoholiziranem stanju, prav gotovo nezgode po naravi stvari ni moglo povzročiti). V spornem primeru torej formulacija sporne določbe izraža pravno fikcijo, saj gre za takšno vrsto pravne formulacije, določene v škodo upravičenca, ki niti ne vzpostavlja v pravdnem postopku možnost razprave o tem ali je mogoča trditvena in dokazna aktivnost upravičenca v smeri izkazati diametralno nasprotno dejansko stanje, kot ga navedena formulacija virtualno določa, temveč takšno presojo že v naprej povsem izključuje. Določena je torej ne le v materialnopravnem pogledu temveč tudi v procesnopravnem smislu za upravičenca do zavarovalnine najstrožja ovira, ki mu tudi v sodnem postopku absolutno preprečuje uveljavljati zavarovalne pravice v primerih, kakršen je tudi sporni. Sporna določba, ki ob povedanem tudi ne določa nobene smiselne oziroma razumne navezne okoliščine, ki bi lahko sploh utemeljevala izključitev zavarovalnih pravic, pa je ne le prestroga, temveč tudi nepravična za upravičenca do zavarovalnine. Odtegne mu namreč plačilo zavarovalnine, pa čeprav zavarovanec sam ni prav z ničemer prispeval oz. soprispeval k nastanku posledice, ki predstavlja povzročeno škodo, za katere nastanek je tudi plačal zavarovalnino. Navedena presoja zato glede na določbo 2. odstavka 143. člena ZOR po oceni pritožbenega sodišča, terja tudi zavrnitev uporabe sporne določbe pogojev.