razrešitev direktorja - razlogi - pravica do obrambe
Temeljne procesne pravice niso zagotovljene le delavcem v postopku varstva pravic zoper disciplinske odločitve ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po enotni sodni praksi so (morajo biti) zagotovljene tudi direktorju v postopku njegove razrešitve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - odobritev dopusta
Po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožniku letni dopust odobren od 28.4. do 14.5.2003. Ker torej v tem času ni bil odsoten z dela samovoljno, mu te odsotnosti ni mogoče šteti kot kršitev pogodbenih obveznosti.
sosporniška intervencija - učinek ničnega sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo - nasprotje med dejanji sosporniške intervenientke in stranke, kateri se je pridružila
Kot sosporniška intervenientka lahko v pravdo vstopi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Neposredno se lahko nanaša le na osebo, na katero se razteza pravni učinek sodbe, tako da ga zajame v svoje subjektivne meje. Vzrok mora biti v naravi materialnopravnega razmerja.
Ker sodba o razglasitvi sklepov skupščine za nične že po samem zakonu učinkuje proti vsem družbenikom, se neposredno nanaša na vsakega posameznega družbenika.
Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke in intervenientkinimi dejanji ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost.
ZDSS-1 člen 30, 30/1, 30/2, 34.ZPP člen 213, 287, 353, 363, 366.
razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni postopek
Na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo prepovedi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje. Navedena določba pomeni, da sodišče druge stopnje lahko izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni, pa tudi, da lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba posredno nalaga sodišču prve stopnje, da mora izvesti vse dokaze, ki so po njegovem mnenju potrebni za uporabo določene pravne podlage ter za zakonito in pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje dejansko ni izvajalo dokazov, ki so pomembni za odločitev. VDSSL je zato utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je VS RS zavrnilo (363. in 366. člen v zvezi s 353. členom ZPP in drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1).
Glede ugotavljanja delovno pravne kontinuitete Vrhovno sodišče ves čas zastopa stališče, da jo je mogoče ugotavljati v primerih, kjer so smiselno ali vsebinsko uporabljive določbe 15., 19. ali 20. člena prej veljavnega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89). Gre za primere, kjer je delavec tudi po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi.
razrešitev direktorja - razlogi - pravica do odpravnine
V primeru razrešitve tožnika ni šlo za ugotavljanje njegovih znanj in zmožnosti za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ne gre niti za ugotavljanje krivde tožnika v smislu njegovega kaznovanja ali zaradi njegove odškodninske odgovornosti. Gre za povsem poslovno odločitev uprave gospodarske družbe (generalnega direktorja) in njeno (njegovo) presojo o skladnosti doseženih poslovnih rezultatov z načrtovanimi oziroma pričakovanimi. Razlogi za slabše poslovne rezultate so bili lahko tudi izven neposrednega vpliva tožnika, toda od delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi se utemeljeno lahko pričakuje, da bo svoje delo opravljal tudi v razmerah, ki niso najbolj ugodne za poslovanje. Nižji sodišči sta potrdili (dejanske) ugotovitve pristojnih organov tožene stranke, da tožnik ni bil sposoben voditi poslov, kar je po določbah pogodbe o zaposlitvi utemeljen razlog za odpoklic tožnika z mesta direktorja profitnega centra, brez pravice do odškodnine oziroma odpravnine.
izbira pokojnine v tuji državi - pravica do izbire pokojnine - pokojninsko obdobje
Ker je tožnik že v letu 1995 pridobil in uveljavil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Srbiji in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje pri toženi stranki, na podlagi določb 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti enake pravice pri toženi stranki. Navedena določba ZPIZ-1 lahko velja le za naprej, to je za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi.
Invalidi II. ali III. kategorije so (ne glede na državljanstvo) lahko pridobili pravice do nadomestila plače samo pod pogoji, določenimi v ZPIZ in ZZZPB. Tožnik ni imel osebnega delovnega dovoljenja in ni mogel biti v evidenci brezposelnih, predvsem pa brez delovnega dovoljenja ni mogel biti aktiven iskalec zaposlitve, kar je pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, in samo zato sporne pravice iz socialne varnosti ni mogel pridobiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog za odpoved - resen razlog
I. Pojem "utemeljen razlog" za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse okoliščine primera. II. Pri opredelitvi pravnega standarda obstoja krivdnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg ostalega sodišče presoja tudi, kakšne možnosti ukrepanja ima delodajalec nasploh na razpolago.
zahteva za varstvo zakonitosti - stečajni postopek - preizkus prerekanih terjatev
Preizkušanje prerekanih terjatev ne pomeni njihovega ugotavljanja po pravilih, po katerih se v pravdnem postopku odloča o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Poravnalni senat ne odloča na podlagi popolne prepričanosti o dejstvih, pač pa prizna terjatev za verjetno že tedaj, če več razlogov govori v prid kot proti obstoju terjatve. Pri tem se omeji na trditve in listinske dokaze, ki jih prispevata prijavitelj in tisti, ki terjatev prereka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS23161
KZ člen 13, 234, 244, 244/1, 244/2.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - subsidiarnost - stopnja krivde - direktni naklep - eventualni naklep
Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov.
Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - subjektivna in objektivna pristranskost - dvom v nepristranskost sodnika - izločitev sodnika
Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Utemeljen dvom v t.i. objektivno nepristranskost sodišča je lahko "drug tehten razlog" za delegacijo, medtem ko ne velja enako tudi za dvom v nepristranskost sodnika (subjektivna nepristranskost zakonitega sodnika).
razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.
Kršitev kazenskega zakona je podana le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu; v zvezi z diskrecijsko pravico, da sodišče odmeri kazen v predpisanih mejah, pa je podana kršitev kazenskega zakona le, če gre za takšno nepravilno odmero kazni, ki kaže na zlorabo diskrecijske pravice.
ZKP člen 4, 17, 148, 157, 232, 420, 420/1-3, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - uveljavljanje dejanskega stanja - relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - policijsko pridržanje - priznanje - zavrnitev dokaznega predloga - zdravniško mnenje
Zdravniško potrdilo ni izvedenski izvid, vendar pa zgolj zato ni brez dokazne vrednosti. Obsojenec ni trdil, da zdravniška ugotovitev ni pravilna in ni utemeljil, da je sicer napačno poimenovanje statusa vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.
URS člen 29, 29/1-2.ZKP člen 83, 83/1,307, 307/4, 420, 420/2, 439, 439/2 442, 442/1.
skrajšani postopek - glavna obravnava - vabilo zagovorniku - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - zaslišanje tožilca glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljeni dokazi
Po določbi 4. odstavka 307. člena ZKP sodišče v rednem postopku odloči o opravi glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca po zaslišanju državnega tožilca. Če sodišče tega ne stori, gre za kršitev v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP le v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe.
Če obdolženec pooblasti zagovornika potem, ko je bil že določen datum za glavno obravnavo, je stvar obdolženca, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Če zagovornik nanjo ne pride, je sodišče po določbah 2. odstavka 439. člena ZKP ni dolžno preložiti.
združitev postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in bo izvedlo le tiste, za katere bo ocenilo, da so pravno relevantni, pri čemer mora biti izkazana tudi ustrezna stopnja verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen.
pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
Po določbah 1. odstavka 53. člena KZ je edino merilo za preklic pogojne obsodbe presoja sodišča, da za pogojno obsodbo ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom, ker prejšnje kaznivo dejanje ob upoštevanju meril iz 3. odstavka 51. člena KZ ne upravičuje pričakovanja sodišča, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.