Nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo.
Oškodovancu pripada odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.
Pri oceni izgubljenega dobička gre za korist, ki bi jo upnik pridobil, ko ne bi bilo dolžnikovega škodnega dejanja. Določitev njegove višine izhaja iz izračunanja koristi, ki bi jih upnik imel, ko bi se dogodki normalno razvijali na temelju utemeljenih in razumnih pričakovanj, če bi bila obveznost izpolnjena.
Ker toženka višini zatrjevanega izgubljenega dobička ni ugovarjala in ker je bilo tožnikovo utemeljeno pogodbeno pričakovanje s toženkino kršitvijo pogodbe izjalovljeno, je zahtevek za plačilo dobička utemeljen.
razmerja med starši in otroki - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - nova odločba o varstvu in vzgoji otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - ureditev stikov - določitev preživnine - otrokova korist - izvedensko mnenje - mnenje otroka - preživninske obveznosti staršev do otrok - sposobnosti preživninskega zavezanca - časovne meje pravnomočnosti - stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Deklica je bila s sodno poravnavo zaupana v skupno starševstvo, ki zaradi napetosti in sovražnega odnosa med staršema deklici ni več v korist.
Obe izvedenki sta ugotovili, da so lastnosti obeh staršev take, da imata oba ustrezne starševske kapacitete in nobeden od njiju zaradi svojih osebnih lastnosti kot roditelj ni neprimeren. Vendar sta menili obe izvedenki, da bi bilo bolje, če bi imela deklica v prihodnje domicil pri materi, z očetom pa bi imela natančno določene stike. Dodelitev deklice materi bi po mnenju izvedenke B. na deklico pozitivno vplivala v smislu večje psihološke stabilnosti in razbremenitve, dodelitev očetu pa bi bila zanjo čustvena obremenitev, še večja depresivnost oziroma dodatna čustvena nestabilizacija. Pomembno je tudi, da je deklica izrazila svojo željo in bi predodelitev očetu pomenilo, da se dekličine želje ne upošteva in da njeno mnenje ni vredno. Sodišče je pri dokaznem ocenjevanju izvedenskega mnenja kot bistveno upoštevalo tudi, da je izvedenka ugotovilo, da deklica materi zaupa o svojih čustvih in občutkih in stiskah, očetu pa se tega ne upa storiti. Poleg tega se A. v očetovi družini ne počuti sprejeto in se ne počuti kot del družine, je pa izvedenka izrazila optimizem, da bi se to lahko popravilo z rednim izvajanjem stikov. Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v A. največjo korist, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi.
Prvostopenjsko sodišče je lahko (pri odločanju o preživnini) upoštevalo le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji (časovne meje pravnomočnosti), zato bodočega dejstva (dekličin začetek obiskovanja vrtca) sodišče ni moglo upoštevati.
Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka je uspela katera od pravdnih strank. Sprememba sporazuma o dodelitvi deklice v skupno starševstvo je bila v interesu obeh pravdnih strank, predvsem pa v korist deklice. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.
dokazi - izvajanje dokazov - dokazna ocena - neprerekana dejstva - pridobitev lastnih delnic - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - pravna korist za vložitev tožbe
Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja o premoženju družbe E., ker je bila izvedenka angažirana v predhodnem stečajnem postopku nad tožečo stranko in ne v postopku nad družbo E. Zato tudi ne drži, da naj bi bilo s strani izvedenke potrjeno, kar so v svoj zagovor navajale tožene stranke, in sicer, da je bila E. brez premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovitve izvedenke povzelo iz sklepa o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko St 000 z dne 23. 2. 2010 (priloga C 14). Na ta sklep in izvedensko mnenje, na katerem temelji, se je v zvezi z ugotavljanjem insolventnosti tožeče stranke že v tožbi sklicevala sama tožeča stranka. Kot izhaja iz sklepa o začetku stečajnega postopka, pa je izvedenka ugotavljala tudi vrednost premoženja tožeče stranke, med drugim tudi izterljivost terjatev, ki jih je tožeča stranka izkazovala v računovodskih izkazih. Posledično je v mnenju morala presojati tudi sposobnost tožnikovih dolžnikov za poravnavo dolgov. V tem okviru pa je izvedenka ugotovila nesposobnost poravnave dolga družbe E. d. o. o. do tožeče stranke, ker ne razpolaga z unovčljivim premoženjem, niti ne opravlja donosne dejavnosti. Pritožnica zato neutemeljeno izpodbija dokaz, na katerega se je v tem postopku v zvezi s svojo insolventnostjo sklicevala sama.
Neutemeljen je zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker navedbe tožene stranke o nezadostnem premoženjskem stanju E. d.o.o. niso izkazane. Tožeča stranka namreč v prvostopenjskem postopku ni navajala, niti izkazala, da je v času sklenitve Dogovora E. imel premoženje za poplačilo njegovih kreditnih obveznosti do tožeče stranke. Neizpodbijanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, ker se štejejo za priznana.
stvarna pristojnost - odločanje o stvarni pristojnosti po uradni dolžnosti - narava tožbenega zahtevka - navedbe v tožbi - posojilna pogodba - škoda, ki jo povzroči delavec v zvezi s svojim delom - predhodno vprašanje
Stvarna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016029
ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe
Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.
Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.
Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.
Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.
V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.
Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.
Glede na to, da je postopek prodaje vozila po pooblastilu zunajzakonske partnerke M.K., ki je bila formalni lastnik vozila, opravil obdolženec in da je on spravil oškodovanko z lažnivim zatrjevanjem o številu prevoženih kilometrov v zmoto, navedeni podatek pa je bil odločilen, da se je oškodovanka odločila za nakup vozila, pri čemer je obdolženi vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 dejansko prevoženih 238.498 km, okoliščina, da je formalni lastnik vozila druga oseba in ne obdolženi, na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima prav nobenega vpliva.
nasprotna tožba - pravnomočnost - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata kot procesna ovira - lastninska pravica - varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - povezanost zemljišča in objekta - izpraznitev in izročitev nepremičnin
Pravnomočna zavrnitev nasprotne tožbe - toženčevega lastninskega zahtevka in zahtevka za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje – izključuje možnost ponovne obravnave istih razlogov v pravdnem postopku, začetem s tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00015776
ZKP člen 3, 148, 148/2, 355, 355/1. KZ-1 člen 20, 204, 204/1. URS člen 23.
kaznivo dejanje tatvine - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - načelo neposrednosti - dejansko stanje - utemeljitev oblike krivde - domneva nedolžnosti
Zagovornik zanemari, da se je obdolženec skliceval na alibi ter da zanj ni ponudil nobenih dokazov, sodišče prve stopnje pa je na osnovi izvedenih dokazov zaključilo, da je kritične noči bil na kraju storitve kaznivega dejanja in da je kaznivo dejanje tudi izvršil, za kar je v napadeni sodbi navedlo obširne in tehtne razloge. Sodišče ne more izvajati dokazov, ki bi naj bili v sferi obdolženega in s katerimi samo ne razpolaga
zamudni sklep - sklepčnost tožbe - v tožbi zatrjevana dejstva - nedopusten pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Drugi toženec je tožbo tožnice osebno prejel, nanjo pa ni odgovoril v zakonsko določenem roku, zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pasivnost tožene stranke pomeni priznanje dejanskih navedb tožeče stranke in posledično sodišču ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja temveč je vzelo v podlago zamudnega sklepa dejansko stanje, kot je bilo navedeno v tožbi.
ZKP člen 25, 25/6, 352, 352/1, 352/1-3, 352/2, 402, 402/5.
zavrženje obtožnega akta - funkcionalna pristojnost sodišča - preizkus pravilnosti prvostopne odločbe po uradni dolžnosti
Sodeči senat, ki je izdal izpodbijani sklep, za sprejem te odločitve ni bil funkcionalno pristojen. Po določbah 352. člena ZKP lahko namreč sodeči senat zavrže obtožnico le med glavno obravnavo oziroma po njej. Iz podatkov kazenskega spisa, kot tudi razlogov izpodbijanega sklepa, pa izhaja, da se glavna obravnava zoper obdolženki še sploh ni začela. V taki procesni situaciji zato sodeči senat (še) ni imel zakonske podlage za sprejem odločitve o zavrženju obtožnice na podlagi citiranih določb ZKP.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - plačilo stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - izrek sklepa - predlog upravitelja - konkretizacija predloga za izplačilo nagrade stečajnega upravitelja - pritožba upnika
Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve. V pritožbi je navedel, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sklepi o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, ki se v izreku sklicujejo na predlog upravitelja in ga razglašajo kot njegov sestavni del, niso dopustni. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom upravitelja, da so te trditve povsem pavšalne, saj ni mogoče ugotoviti, katere primere ima pritožnik v mislih. Zato mu pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti, ali je šlo v tistih primerih, ki jih je imel v mislih pritožnik, za enako oblikovan izrek kot v konkretnem primeru. Sicer pa gre v konkretnem primeru le za tehnično rešitev pripetega, namesto prekopiranega dela besedila, ki se nanaša na opredelitev vrste stroška in višino stroška, ki je bil predmet odločitve sodišča. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in ne pušča dvoma o vsebini odločitve.
Res je sicer, da je bilo predlagateljici s sklepom N 9/2016 naloženo, da nasprotni udeleženki odškodnino za razlaščeni nepremičnini plača v roku 30-tih dni po njegovi pravnomočnosti in da v času vložitve predloga in času, ko je o njem odločalo sodišče prve stopnje, pravnomočnost še ni nastopila. Vendar pa to ne pomeni podlage za zaključek, da nasprotna udeleženka s tem, ko ni sporočila računa, kamor bi ji predlagateljica lahko nakazala odškodnino, ni prišla v upniško zamudo. Obveznost plačati odškodnino namreč ni zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa N 9/2016, ampak najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. To je tudi razlog, da je predlagateljica zamudne obresti dolžna plačati že od takrat dalje. Drugi razlog pa je splošno pravilo, zapisano v 373. členu OZ, ki določa, da upnik predčasne izpolnitve denarne obveznosti ne sme odkloniti. Zgolj to, da je o denarni obveznosti odločeno s sodno odločbo, uporabe tega pravila ne izključuje.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri tem pa ugotavlja, da pritožba ne prinaša ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z določbo 84. člena ZSKZDČEU-1 ter določbami 519. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), narekovali pa so jo razlogi smotrnosti, racionalnosti in učinkovitosti kazenskega pregona, zaradi katerih se država Slovenija v tej zadevi odreka svoji jurisdikciji v korist države, katere državljan je obdolženi K.K. in kjer ima tudi stalno prebivališče, pri čemer ga po podatkih spisa prav ničesar ne veže na Republiko Slovenijo.
dejavnost garažnih hiš - snežne razmere - oljni madež na tleh - padec na mokrih in spolzkih tleh - padec na pohodni površini - objektivna in krivdna odgovornost - spolzka tla kot nevarna stvar - preventivni ukrepi - pluženje snega in posipanje - ukrepi za preprečitev škode - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - čiščenje pohodne površine - pazljivost pri hoji - evidence kot dokaz - formalna dokazna pravila - opozorilne table za nevarnost - izvedenec - izvedensko mnenje - postopek meritve površine
Avtomobili so z vožnjo v garažno hišo vnesli nanose mokrote in vsega drugega (umazanija, izpušni plini). Okoliščine konkretnega dne so posledica temeljne dinamike garažne hiše v smislu njene funkcije - nudenje parkirnih mest večjemu številu avtomobilov, in to v vseh vremenskih razmerah. Šlo je za (običajne) zimske, snežne razmere, v katerih je zavarovanec ustrezno reagiral in bil pri vzdrževanju garažne hiše zadosti skrben. V takih razmerah se poostri tudi zahtevana skrbnost hoje na strani tožnika, ki bi moral stopati še z višjo stopnjo pazljivosti od običajne. Proporcionalnost skrbnosti je tako glede na vremenske razmere obojestranska.
V pravdnem postopku ni formalnih dokaznih pravil, v skladu s katerimi bi lahko določeno dejstvo (npr. čiščenja) potrjeval zgolj določen (monopolističen) dokaz (npr. evidenca čiščenja). Drugače povedano, zgolj dejstvo, da ni kakšne evidence ali morda napisane točne ure, ne pomeni, da zavarovanec garažne hiše ni vzdrževal.
Dejstvo, da je izvedenec opravljal meritve v ne povsem identičnih okoliščinah, kot so obstajale na dan škodnega dogodka, je razumljivo in ne vpliva na pravni zaključek. Nemogoče je ustvariti enake okoliščine, najsi gre za padavine (sneg določenega dne ima lahko drugačne primesi kot voda, ki jo je uporabil izvedenec), ali spolzkost in dinamiko ter število premikajočih se vozil v garaži, ali (ne)umazanost vozil in izpušnih plinov oz. nanju vezano vprašanje mastnih primesi itd. Meritve izvedenca niso zato nič manj ustrezne oz. prepričljive, saj je ustrezna drsnost tal preventiven ukrep, usmerjen k pohodni (tudi vozni) površini z večjim trenjem, s ciljem preprečevanja zdrsov.
Površina tal se ni spreminjala, nanjo so vplivale zgolj dodatne okoliščine (mokrota, umazanija, plini itd.), katerih pojavnost in vpliv je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo z vidika nabora vseh dodatnih ukrepov, ki so bili izvedeni in so te okoliščine ustrezno nevtralizirali. Zato morebitne dodatne okoliščine, ki so razlikovalen element v razmerju do dneva opravljanja testa (opisane zimske razmere), ne pomenijo, da tla glede na drsnost niso bila ustrezna. Ravno obratno, ustrezno drsnim tlem so se zgolj pridružile dodatne okoliščine, le tem pa dodatni ukrepi v smislu zavarovančeve dolžne skrbnosti (odmetavanje snega, soljenje, pluženje itd.).
Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen ob izplačilu plač 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, tožbo pa je umaknil 4. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitv. V konkretnem primeru je bistveno, da med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, pri čemer je potrebno pojasniti, da razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, ne pomeni oprave procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi. Bistveno namreč je, da je bila tožba delno umaknjena, preden je sodišče izvajalo procesna dejanja in ne koliko časa je poteklo od izpolnitve zahtevka.
zavarovalna pogodba - avtomobilsko kasko zavarovanje - nezgoda pri uporabi traktorja - prometna nesreča - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - obvestitev policije - dolžnost obveščanja policije o prometni nesreči - dolžnost zavarovanca - domneva o alkoholiziranosti - izključitev zavarovalnega kritja - splošni pogoji - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - različna razlaga pogodbe - razlaga spornih določb - razlaga nejasnih določil - razlagalna pravila - jezikovna razlaga - namenska razlaga zakonske določbe - skupen namen pogodbenih strank - nejasna določila v posebnih primerih - nejasna določila v primeru pogodbe, pripravljene od ene pogodbene stranke - varstvo šibkejše stranke
Zavarovančevo dolžnost obvestiti policijo o škodnem dogodku določa 30. člen Splošnih pogojev. Ta določa, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, kraje in prometne nesreče, takoj obvestiti policijo ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. Pravdni stranki si to določilo razlagata različno.
Zakonsko določena primarna razlagalna pravila in razlaga na podlagi metod pravne argumentacije torej ne omogočajo enopomenske interpretacije spornega določila, zato je treba določilo razlagati v korist zavarovanca. To pa pomeni, da bi bil zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila dolžan poklicati policijo le v primeru, ko bi to obveznost določal ustrezen predpis.
Tudi ob razlagi spornega določila, kot ga ponuja tožena zavarovalnica, vozniku zavarovanega vozila zgolj zato, ker ni poklical policije, pri čemer iz izpovedi tožnika izhaja, da niso vedeli, da bi jo bilo treba poklicati, ne bi mogli očitati, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Tudi povzročitelju nesreče namreč ni mogoče naložiti nerazumnega bremena, to je pravilno razumeti določilo, katerega enotna razlaga se izmika celo pravnim strokovnjakom.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - obseg in trajanje telesnih bolečin - objektivno in subjektivno merilo skaženosti - tuja nega in pomoč - direktna tožba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - materialno procesno vodstvo - kratkotrajen strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Sodišče materialno procesnega vodstva ni opravljalo, ker to zaradi pravočasnih opozoril tožene stranke na pomanjkljivo dokazno podlago tožeče stranke ni bilo potrebno.
Sodišče prve stopnje je v skladu s predlogom tožeče stranke izdalo sklep proti (sedaj že izbrisani) toženi stranki in hkrati tudi navedlo, katera je njena pravna naslednica. Navedlo je torej njeno univerzalno pravno naslednico na podlagi že omenjene pripojitvene pogodbe, čemur tožeča stranka v pritožbi sploh ne nasprotuje. Tožeča stranka bo veljavno izpolnila svojo stroškovno obveznost, ko jo bo poravnala univerzalni pravni naslednici tožene stranke.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - postopek v pravdi zaradi motenja posesti - kumulacija zahtevkov - pravica do posesti - negatorna tožba
V postopku, ki se vodi zaradi motenja posesti, je izključeno odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati navedb pravdnih strank, s katerimi sta zatrjevali pravico do posesti, ker te navedbe v motenjski pravdi niso relevantne. V postopku zaradi motenja posesti tudi ni dopustna kumulacija zahtevkov, kot to dopušča 182. člen ZPP, zato se poleg tožbenega zahtevka iz naslova motenja posesti ne sme obravnavati tudi zahtevek iz naslova negatornega varstva lastninske pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00018909
ZPP člen 8, 185, 185/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 336, 336/1, 631.
sprememba tožbe - dopolnitev tožbe - ugovor zastaranja - triletni zastaralni rok - pogodbena dela - gradbena pogodba - podizvajalska pogodba - dodatna dela - aneks - vstopni DDV - načelo neposrednosti - nedovoljena pritožbena novota - protispisnost
Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze pravilno ovrednotilo; njegovi zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevalo posamezne dokaze in uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka zato tudi ne more izpodbiti z navedbami, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke.
Protispisnost bi bila podana le, če bi sodišče vsebini dokaza (priloženih listin) pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožena stranka niti ni konkretizirala, za katero listino in nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo.