vrnitev v prejšnje stanje - neopravičena odsotnost
Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bilo pooblaščeni odvetnici vabilo za obravnavo za 5. 4. 2018 vročeno dne 12. 3. 2018, da je dne 20. 3. 2018 pooblaščenka izdelala pripravljalno vlogo, v kateri je prerekala navedbe tožene stranke, da ta vloga ne vsebuje opravičila ali predloga za preložitev naroka, razpisanega za 5. 4. 2018, da tožnica in pooblaščenka na narok 5. 4. 2018 nista pristopili, niti svojega izostanka nista opravičili. Ob takšnem procesnem stanju je logičen in edino sprejemljiv zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neopravičenega razloga, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom zakonito zavrnjen.
Po 1. odst. 101. člena ZPIZ-2 je uživalcu pokojnine nujna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Takšno dejansko stanje pa v tožničinem primeru do dokončnosti odločb iz predsodnega upravnega postopka zagotovo ni bilo podano.
Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški vrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Glede na citirano določbo je višina materialnih stroškov navzgor omejena, in sicer se materialni stroški lahko vrednotijo največ do 15 % in ne morejo biti priznani v višjem odstotku. Nasprotno pa se glede na citirano določbo materialni stroški lahko vrednotijo v nižjem odstotku. Ta nižji odstotek pa ni določen, kar pomeni, da tudi ni določena minimalna višina materialnih stroškov, ki se lahko priznajo.
Pravnomočnega sklepa o položitvi sodnega depozita ni dovoljeno izpodbijati s pritožbo. Za ponovitev navedenega stališča v isti zadevi pritožnica nima pravno varovanega interesa. Sodišče zato tudi ni več dolžno obravnavati vlog, ki se po vsebini ne bodo bistveno razlikovale od že obravnavanih.
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je poškodbo pri delu kot vzrok bolniškega staleža mogoče opredeliti le pod pogojem, da je začasna nezmožnost za delo neposredna posledica poškodbe. Bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo, so lahko le bolezen. Celo poškodbe, do katere je prišlo med opravljanjem dela, ki je le povod oziroma t. i. sprožilni moment za bolezensko stanje, ni mogoče pravno kvalificirati kot poškodbe pri delu, temveč je vzrok za začasno nezmožnost za delo lahko le bolezen.
V socialnih sporih je pravilo, da sodišče o zadevi meritorno odloči in le izjemoma, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v 82. členu ZDSS-1, zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.
V primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti po prvem odstavku 378. člena OZ dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V primeru, če bi tožena stranka izdala pravilno odločbo, bi morala tožniku upoštevaje terminski plan dodatek izplačati že s 15. 10. 2015. Ker je odločitev sodišča v bistvu nadomestila nepravilno in nezakonito odločbo tožene stranke, to posledično pomeni, da je tožena stranka z izplačilom spornega zneska v zamudi že vse od 15. 10. 2015 dalje.
Iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.
Ker je tožnica v spornem obdobju (začetek leta 2013) uveljavljala fizioterapijo pri zasebni fizioterapevtki, brez koncesije, je dolžna stroške, ki so ji s tem v zvezi nastali, nositi sama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00015100
ZPP člen 216.
stroški upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe - sporna višina terjatve - trditveno in dokazno breme - način izračuna plačil - prosti preudarek - spor majhne vrednosti
Uporaba 216. člena ZPP v sporu med upravnikom in etažnim lastnikom ne pride v poštev. Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku večstanovanjske stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna terjatve ni mogoče preveriti.
ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 36, 36/1, 191, 191/1, 203, 398.. ZPIZ člen 8, 12, 202, 202/2.
starostna pokojnina - pokojninska doba - starost - družbenik - plačilo prispevkov - samozaposlena oseba
Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ.
Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.
Sodišče bi tako na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZIZ izvršbo lahko ustavilo le ob odločanju o (novem) upnikovem predlogu za odlog izvršbe (v kolikor bi slednji predlagal odlog izvršbe za več kot eno leto), ko pa je o takšnem predlogu že pravnomočno odločeno in se po poteku odloga izvršba nadaljuje, pa sodišče prve stopnje na tej podlagi nima več možnosti ustaviti izvršbe iz razloga prekoračenega enoletnega roka za odlog izvršbe.
Na strani umrlega zavarovanca tako ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK00014231
KZ-1B člen 94, 94/3. ZIKS-1 člen 20, 20/6.
zastaranje izvršitev kazni - zadržanje zastaranja - beg obdolženca - nastop kazni zapora - sprememba kazenskega zakona
Stališče, da je že določba KZ-1, veljavna pred novelo KZ-1C vsebovala primer, da zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, če je obsojenec nedosegljiv oz. na begu pred nastopom kazni, ni pravilna. Določba 94. člena KZ-1 je bila jasna in ni dopuščala različnih interpretacij. Dopolnitev določbe 94. člena KZ-1 ni bila predlagana zaradi „boljše interpretacije“, ampak „z vidika boljšega spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (pravna obveznost izvrševanja pravnomočnih kazenskih sodb) ter vsaj v delu tudi interesa do spoštovanja osebnega dostojanstva žrtev kaznivih dejanj“, kot je navedeno v predlogu novele KZ-1C.
Določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter šestega 524. člena ZKP ne dajeta podlage za stališče, da je obsojenec nastopil in začel prestajati zaporno kazen že s trenutkom odvzema prostosti. To stališče je nevzdržno, saj bi pomenilo, da se v vseh primerih, ko je bila obsojencem začasno odvzeta prostost (pridržanje, pripor) pred ali po pravnomočnosti sodbe, šteje, da so že nastopili kazen in je nastopila situacija in 3. odstavka 94. člena KZ-1. To je nazadnje v nasprotju s 6. odstavkom 20. člena Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki jasno določa začetek prestajanja zaporne kazni (od dneva, ko se obsojenec zglasi v zavodu oz. od dneva, ko je v zavod priveden).
odškodninski zahtevek zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenije proti odgovorni osebi - uporaba določil zakona
Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2008, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do nadomestila 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila sporna izplačila izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1.1.2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1.1.2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode po določbah 190.a in 193. člena ZPIZ-2 ni upravičen.
sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o stikih z otroki - prenehanje zunajzakonske skupnosti - ločeno gospodinjstvo - skupno bivanje
Temeljna predpostavka za potrditev sporazuma je dejstvo, da otrokova starša ne živita ali ne bosta živela več skupaj, kar dejansko predstavlja prenehanje njune zunajzakonske skupnosti. Življenje v zunajzakonski skupnosti namreč enako kot zakonska zveza vrednotno temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, pri čemer ima zunajzakonska skupnost enake pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00015142
ZIL-1 člen 52, 52/1, 76, 76/1, 121a, 121a/2. OZ člen 111, 111/1, 132, 168, 186, 190, 190/1, 406. ZPP člen 243.
znamka - vpis v register - uporaba domene kot znamke - neupravičena uporaba znamke - uporaba firme - kršitev avtorske pravice - odškodninska odgovornost - povrnitev izgubljenega dobička - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - višina škode - postavitev izvedenca
Znamka se pridobi z vpisom v register. Pred vpisom znamke v register ne more biti kršitve znamke.
Z odtujitvijo navedenih domen, spletnih strani in grafičnega materiala je bila lahko prikrajšana le tista oseba, ki je bila imetnica teh dobrin. To pa je bila prva tožnica. Če sta bili prikrajšani tudi druga in tretja tožnica, je bila prizadeta (kvečjemu) kakšna njuna pravica, ki sta jo imeli v razmerju do prve tožnice. Kvečjemu nanjo bi se torej lahko obrnili s svojimi zahtevki.
Storilec obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pritožbena trditev, da kriteriji presoje dokaznih predlogov obrambe in tožilstva niso enaki, predstavlja zgolj lastno stališče zagovornice.V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o iz obtožbe izpuščenih očitkih, ki so se nanašali na tri delavce, odločiti z odločbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da opis dejanja v prejšnjem obtožnem predlogu in spremembe na glavni obravnavi pomenijo eno obtožbo, o kateri sodišče odloči z eno odločbo.Neutemeljena je trditev okrožne državne tožilke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino, ki kaže na obdolženčevo osebnost in njegovo prejšnje življenje, upoštevati njegovo prejšnjo že izbrisano obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1).