Glede na ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje o obstoju preostale delovne zmožnosti za polovični delovni čas se tožnici na temelju 69. člena v zvezi z 82. členom ZPIZ-2 zakonito prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, z vsemi stvarnimi omejitvami, ugotovljenimi v predsodnem in sodnem postopku. Pravica je zakonito priznana od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, t.j. od 1. 9. 2015 dalje.
ZZVZZ člen 80, 81, 82.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 232.
začasna nezmožnost za delo
Sodišče prve stopnje je po tem, ko je izvedenca še zaslišalo, imelo dovolj podlage za zaključek, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je pravilno upoštevalo pomembno dejstvo, da ima tožnica že priznano pravico do premestitve na drugem delovnem mestu, to je na delovnem mestu z omejitvami. To pa pomeni, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju začasno nezmožna za delo s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so bile ugotovljene v invalidskem postopku.
Sodišče bi tako na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZIZ izvršbo lahko ustavilo le ob odločanju o (novem) upnikovem predlogu za odlog izvršbe (v kolikor bi slednji predlagal odlog izvršbe za več kot eno leto), ko pa je o takšnem predlogu že pravnomočno odločeno in se po poteku odloga izvršba nadaljuje, pa sodišče prve stopnje na tej podlagi nima več možnosti ustaviti izvršbe iz razloga prekoračenega enoletnega roka za odlog izvršbe.
Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški vrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Glede na citirano določbo je višina materialnih stroškov navzgor omejena, in sicer se materialni stroški lahko vrednotijo največ do 15 % in ne morejo biti priznani v višjem odstotku. Nasprotno pa se glede na citirano določbo materialni stroški lahko vrednotijo v nižjem odstotku. Ta nižji odstotek pa ni določen, kar pomeni, da tudi ni določena minimalna višina materialnih stroškov, ki se lahko priznajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00015100
ZPP člen 216.
stroški upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe - sporna višina terjatve - trditveno in dokazno breme - način izračuna plačil - prosti preudarek - spor majhne vrednosti
Uporaba 216. člena ZPP v sporu med upravnikom in etažnim lastnikom ne pride v poštev. Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku večstanovanjske stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna terjatve ni mogoče preveriti.
Pravnomočnega sklepa o položitvi sodnega depozita ni dovoljeno izpodbijati s pritožbo. Za ponovitev navedenega stališča v isti zadevi pritožnica nima pravno varovanega interesa. Sodišče zato tudi ni več dolžno obravnavati vlog, ki se po vsebini ne bodo bistveno razlikovale od že obravnavanih.
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je poškodbo pri delu kot vzrok bolniškega staleža mogoče opredeliti le pod pogojem, da je začasna nezmožnost za delo neposredna posledica poškodbe. Bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo, so lahko le bolezen. Celo poškodbe, do katere je prišlo med opravljanjem dela, ki je le povod oziroma t. i. sprožilni moment za bolezensko stanje, ni mogoče pravno kvalificirati kot poškodbe pri delu, temveč je vzrok za začasno nezmožnost za delo lahko le bolezen.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
V socialnih sporih je pravilo, da sodišče o zadevi meritorno odloči in le izjemoma, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v 82. členu ZDSS-1, zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.
V primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti po prvem odstavku 378. člena OZ dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V primeru, če bi tožena stranka izdala pravilno odločbo, bi morala tožniku upoštevaje terminski plan dodatek izplačati že s 15. 10. 2015. Ker je odločitev sodišča v bistvu nadomestila nepravilno in nezakonito odločbo tožene stranke, to posledično pomeni, da je tožena stranka z izplačilom spornega zneska v zamudi že vse od 15. 10. 2015 dalje.
vrnitev v prejšnje stanje - neopravičena odsotnost
Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bilo pooblaščeni odvetnici vabilo za obravnavo za 5. 4. 2018 vročeno dne 12. 3. 2018, da je dne 20. 3. 2018 pooblaščenka izdelala pripravljalno vlogo, v kateri je prerekala navedbe tožene stranke, da ta vloga ne vsebuje opravičila ali predloga za preložitev naroka, razpisanega za 5. 4. 2018, da tožnica in pooblaščenka na narok 5. 4. 2018 nista pristopili, niti svojega izostanka nista opravičili. Ob takšnem procesnem stanju je logičen in edino sprejemljiv zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neopravičenega razloga, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom zakonito zavrnjen.
Na strani umrlega zavarovanca tako ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.
Ker je tožnica v spornem obdobju (začetek leta 2013) uveljavljala fizioterapijo pri zasebni fizioterapevtki, brez koncesije, je dolžna stroške, ki so ji s tem v zvezi nastali, nositi sama.
Po 1. odst. 101. člena ZPIZ-2 je uživalcu pokojnine nujna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Takšno dejansko stanje pa v tožničinem primeru do dokončnosti odločb iz predsodnega upravnega postopka zagotovo ni bilo podano.
plačilo prispevkov za socialno varnost - delo s krajšim delovnim časom - starševsko varstvo - samostojni podjetnik
V obravnavani zadevi je tožnica redno zaposlena. Na podlagi ZSDP-1 je uveljavila pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Ob uveljavitvi navedene pravice je imela registrirano dejavnost s. p. Ta je bila registrirana tudi v času od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko jo je tožnica po lastni izpovedi odjavila v izogib nevšečnostim z delodajalcem. Hkrati je izpovedala, da je dejavnost s. p. opravljala zato, da je kompenzirala nižji dohodek iz delovnega razmerja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. V takšnih okoliščinah konkretnega primera ni dejanske podlage za kritje prispevkov za socialno varnost za krajši delovni čas od polnega iz proračunskih sredstev.
Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 53.
nagrada in stroški izvedenca - obrazložitev sklepa o odmeri nagrade izvedencu - pavšalna navedba
Odmera stroškov in nagrade sodnemu izvedencu za geodezijo je v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Izvedenec je v stroškovniku navedene storitve dejansko opravil, kar je razvidno iz sodnega spisa, in zneske storitev priglasil na podlagi Pravilnika. Pritožnica navedb o tem, kateri zneski stroškovnika naj bi bili načelni ter obstoj katerih opravil naj bi bil vprašljiv, ne konkretizira. S pavšalnimi navedbami ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena z določili Pravilnika, zato so pritožbene navedbe nasprotne udeleženke v tem delu neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00015362
OZ člen 131.. ZDR-1 člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - aretacija - padec
Stranski intervenient je v razgovoru privolil, da bo tožniku pokazal, kam je skril orožje v gozdu, kamor sta skupaj odšla. Pištolo je skril v zapuščeni hiši. Po poti (po gozdni poti ali po travniku) je tožnik stopil v jarek in si poškodoval koleno. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo, pri čemer so policisti dolžni ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja ter zdravja drugih ljudi v vsakem primeru, v konkretnem primeru pa je šlo za običajno hojo po gozdni poti ali po gozdu skupaj s stranskim intervenientom. Nevarne okoliščine niso bile več podane, stranski intervenient je bil umirjen, ob prijetju je bil vklenjen in varnostno pregledan in brez orožja in ni mogel ogrožati tožnika, niti sebe.
Storilec obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pritožbena trditev, da kriteriji presoje dokaznih predlogov obrambe in tožilstva niso enaki, predstavlja zgolj lastno stališče zagovornice.V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o iz obtožbe izpuščenih očitkih, ki so se nanašali na tri delavce, odločiti z odločbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da opis dejanja v prejšnjem obtožnem predlogu in spremembe na glavni obravnavi pomenijo eno obtožbo, o kateri sodišče odloči z eno odločbo.Neutemeljena je trditev okrožne državne tožilke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino, ki kaže na obdolženčevo osebnost in njegovo prejšnje življenje, upoštevati njegovo prejšnjo že izbrisano obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1).
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1065. členu (v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika, OZ) predpisuje, da se s kreditno pogodbo banka zaveže dati uporabniku na voljo določene denarni znesek. To svojo obveznost je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pri omenjenih treh kreditnih pogodbah v celoti izpolnila, saj je koriščenje kreditnih sredstev po omenjenih treh kreditnih pogodbah potekalo tako, da jih je tožeča stranka (razen v manjšem delu, kolikor jih je direktno nakazala na TRR tožene stranke) preknjižila neposredno na partije prejšnjih kreditov oz. akreditivov (ki jih je s tem zaprla). V tej zvezi zato pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da toženi stranki v primeru omenjenih treh kreditnih pogodb kreditna sredstva večinoma sploh niso bila dana na voljo (razpolago) in da zato niso bile izpolnjene predpostavke za kredit iz 1065. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ.