varstvo pravic intelektualne lastnine - začasno zadržanje blaga - zahteva za uničenje zadržanja blaga - pogoji za uničenje blaga
V konkretni zadevi je tožena stranka prejela izjavo imetnika blaga, ki jo je podal preko svojega pooblaščenca, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. Med pogoji za uničenje blaga je tudi določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga za uničenje blaga oziroma v primeru, če le-ta ne obvestita carinskega organa o svojem soglasju ali nasprotovanju uničenju blaga, domneva o danem soglasju. V predmetni zadevi bi tožena stranka morala ugotavljati, ali so podani pogoji za uničenje predmetnega blaga ter vsebinsko odločiti o tožnikovi vlogi. Dejstvo, da je bila izdana odločba o zasegu blaga, ne pomeni, da je bilo že odločeno o istem tožnikovem zahtevku. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da v navedeni zadevi ni bilo odločeno o istem zahtevku in da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje tožnikove zahteve.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
V obravnavani zadevi je carinski organ po tretjem odstavku 78. člena CZS imel vsa pooblastila za postopanje, tudi glede pridobitve podatkov o transakcijski vrednosti spornega blaga iz 29. člena CZS. Carinski organ je postopal v okviru uradnega sodelovanja s tujo carinsko administracijo na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah. V postopku naknadnega preverjanja spornih računov je bilo ugotovljeno, da so bili priloženi računi izdani v nižjih vrednostih od dejanske vrednosti blaga, kot so jih izdali tuji izvozniki.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 40, 48. Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov člen 43, 43/1.
carina - sprostitev blaga v prost promet - prevoz odpadnega aluminija - nezakonita pošiljka neskupnostnega blaga
Ker gre za nezakonito pošiljko, je potrebno deklarirano blago vrniti nazaj tožniku kot pošiljatelju. Sporni odpadki izvirajo iz Republike Kosovo in se pošiljajo iz Republike Kosovo, ki ni podpisnica Baselske konvencije niti članica OECD, niti niso sklenjeni z njo dogovori iz točk c) in d) prvega odstavka 43. člena Uredbe št. 2913/92. Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi za uvoz deklariranih odpadkov, ki je prepovedan oz. gre za nezakonito pošiljko neskupnostnega blaga po definiciji iz člena 2 (35) (f) navedene Uredbe.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZDDV-1 člen 50, 50/2. Uredba o okoljski dajatvi za odpadno embalažo člen 5.
Tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/93 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78.
naknadni obračun uvoznih dajatev - carinska vrednost blaga - neevidentirani poslovni dogodki - prenizka carinska vrednost
Po izvedenem naknadnem pregledu carinskih deklaracij s prilogami je carinski organ ugotovil prenizko carinsko vrednost obravnavanega tobaka, zato so bile tudi dajatve obračunane v prenizkem znesku. Zato je carinski organ za carinske deklaracije ponovno obračunal dajatve in pri tem upošteval podlage, ki so veljale v času sprejema posamezne carinske deklaracije. Na podlagi 95. člena ZDavP-2 pa je pravilno obračunal tudi obresti.
ZOdvT člen 13, 21, 22, 22/1, 22/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 96, 96/2, 202, 202/3, 202/3-1, 203, 203/3, 203/3-1, 221, 221/1, 239, 243, 243/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 267, 267/3.
stroški pritožbenega postopka - odmera stroškov - odvetniška tarifa - določitev vrednosti predmeta - odločanje po prostem preudarku - nagrada v razponu - carina - tranzitni postopek - tranzitna deklaracija - carinski dolžnik - delodajalec - prevoznik - predložitev predhodnega vprašanja v odločanje SEU
Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.
V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na obseg in zahtevnost zadeve kot celote.
Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije.
Po CZS je pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Določba 1. alineje tretjega odstavka 202. člena CZS se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga.
Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka, namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s tranzitno deklaracijo in tranzitnim postopkom seznanjen.
Odgovornosti za plačilo carinskega dolga oziroma DDV se lahko deklarant izogne le ob posebej določenih primerih, ko je treba v skladu s členom 220. CZ opustiti naknadno vknjižbo carinskega dolga oziroma skladno z 239. členom CZ povrniti oziroma odpustiti preveč plačano oziroma obračunan carinski dolg. Deklarant običajno prevzema odgovornost za plačilo dajatev in za predložitev ustreznih dokumentov carinskim organom. V kolikor se naknadno ugotovi, da so dokumenti ponarejeni ali netočni, potem po dejstvo predstavlja del poklicnega in poslovnega tveganja, ki je sestavni del te dejavnosti, zlasti carinskega zastopnika, ki lahko poskuša pridobiti povračilo od gospodarskih subjektov, vpletenih v goljufivo uporabo zadevnih dokumentov.
Upravni organ prve stopnje naknadne vknjižbe po odločbi DT 424-199/2010-1 ni izvedel zaradi nenamenske uporabe plovil po sprostitvi v prost promet (neopravljene komercialne dejavnosti na odprtem morju), ampak zato, ker pogoji za oprostitev plačila DDV na podlagi 53. člena ZDDV niso bili izpolnjeni že ob sprostitvi v prost promet. Zato je obveznost plačila DDV nastala ob uvozu in sicer po 201. členu CZ, za plačilo katerega odgovarja deklarant. Tako stališče carinskih organov se nikoli ni spreminjalo in je v samem 201. členu CZ tudi jasno opredeljeno in tega v ničemer ne spreminjajo v tožbi navedeni zapisnik sestanka DURS in Ministrstva za finance.
ZDDV-1 člen 41, 146. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 927/2012 z dne 9. oktobra 2012 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.
carina - dodatna določitev uvoznih dajatev - uvrstitev blaga v kombinirano carinsko nomenklaturo - davčna stopnja
Carinski urad je odločil, da se blago z opisom: „demonetizirani bankovci Papue Nove Gvineje (K2, K10, K20, K50 in K100), nevnovčljivi, z numizmatočnim (zbirateljskim) pomenom, sproščeni v prost promet, prijavljeno v tarifno oznako 9705 00 00 KN in TARIC kode 90, z davčno stopnjo davka na dodano vrednost 9,5%“ razvrsti v tarifno oznako 4907 00 30 KN in TARIC kodo 00 s predpisano 22% davčno stopnjo DDV.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 člen 23, 23/4.
Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba (EU) 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela Zakona o izvajanju carinskih predpisov v evropski skupnosti v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd. Namen teh ukrepov je preprečevanje ponarejanja in piratstva.
Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba(EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd... Namen teh ukrepov carinskih organov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
ZFU člen 11. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Postopek za uničenje blaga implicira, da mora deklarant ali imetnik blaga sporočiti svoje morebitno nasprotovanje o uničenju. V obravnavani zadevi je bila podlaga za začetek postopka odločba o začasnem zadržanju blaga. Tožena stranka je izdala na zahtevo pooblaščenca imetnika pravice sklep v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine in odločila, da se zavrne zahteva tožnika za uničenje blaga zadržanega na podlagi odločbe o začasnem zadržanju blaga.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/4.
carina - naknaden obračun carinskega dolga - rok za odmero carinskega dolga - kazenski pregon
V obravnavanem primeru, ko je element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb.
Vodja podjetja B. je navedel, da so uvozili silicij iz LR Kitajske in ga shranili v njihovem skladišču. Skladno z naročilom so ponovno izvozili pošiljke evropskim strankam bodisi nepredelane bodisi po drobljenju v manjše kose oziroma čiščenju, da bi zadostili zahtevam evropskih strank. Iz navedene izjave torej izhaja, da je podjetje B., od katerega je tožeča stranka uvozila silicij, nekaterim naročnikom silicij tudi zdrobila v manjše kose in ga očistila glede na zahteve evropskih strank. Iz sodbe Sodišča EU št. C 373/08 pa izhaja, da se na podlagi čiščenja in drobljenja proizvoda lahko dodeli poreklo proizvoda, če se proizvod čisti v fazi izdelave proizvoda in je izločenih najmanj 80% obstoječih nečistoč. Iz izjave vodilnega v podjetju B. pa ni razvidno, kakšno je bilo čiščenje oziroma drobljenje v njihovem podjetju in ali je dosegalo tisti prag, zaradi katerega se lahko dodeli tajvansko poreklo. Ker to ni bilo ugotovljeno, nesporno pa se je podjetje B. ukvarjalo tudi z drobljenjem in čiščenjem silicija iz LR Kitajske, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZTro člen 47, 50, 51, 51/8, 62, 62/2.
carina - naknadni obračun carinskih dajatev - sprostitev blaga v prost promet - evidentiranje poslovnih dogodkov - carinska vrednost blaga
Carinski organ je ugotovil, da tožnik ni imel evidentiranih poslovnih dogodkov v zvezi z dobavitelji in tudi ne v zvezi s kupci predmetnega tobaka. Na podlagi 78. člena CZS je organ pri tožniku opravil naknadno kontrolo, in sicer zaradi dvoma v pravilno vrednost predloženih računov predmetnim carinskim deklaracijam glede na cene tobaka na trgu, pa tudi zato, ker so bili predmetni računi različnih izdajateljev iz Indije večinoma enake oblike.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/3, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Gre za materialni rok, ki je določen na podlagi zakona oz. Uredbe. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Po tretjem in četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 gre za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe. Ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 78.
naknadni obračun dajatev - doplačilo DDV - sprostitev blaga v prost promet - carinska deklaracija - netočni podatki v carinski deklaraciji
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Pri tem je carinski organ ugotovil, da ima tožnik v poslovnih knjigah evidentirane druge račune z drugimi vrednostmi za dobave dobavitelja, kot jih je predložil in deklariral carinskemu organu. Dobavitelj je tožniku izdal drug račun, ki ga je evidentiral v svojih poslovnih knjigah in tudi plačal. Tako so bili za isto dobavo izdani različni računi.
Vprašanje vročitve carinske deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone v Kopru in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Carinski organ je navedeno dejstvo ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2013, v katerem je natančno obrazložen ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Iz opisanega ustaljenega ravnanja izhaja, da je voznik, tudi v konkretnem primeru, prejel carinsko deklaracijo, saj sicer iz proste cone ne bi mogel izstopiti. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke, saj tožeča stranka niti tekom upravnega postopka niti v tožbi ni podala drugačne trditvene podlage, s katero bi utemeljila izvedbo predlaganih dokazov, ki bi lahko izkazali nasprotno.