Tudi če bi bil predstavnik tožeče stranke prisoten pri zaslišanju svojega voznika, to ne more spremeniti dejstva, da je voznik s carinsko deklaracijo razpolagal, saj je postopek v Luki Koper tak, da voznik ne bi prišel skozi zadnjo carinsko zapornico, če ne bi imel v posesti deklaracije, kar pomeni, da je voznik tožeče stranke z deklaracijo razpolagal, zato je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je tudi tožeča stranka vedela, kateri je namembni carinski urad pri konkretnem prevozu glede na carinsko deklaracijo.
Glede tožbenih navedb, da je tožnik od naročnika prejel le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije in sam ni bil udeležen pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, sodišče pojasnjuje, da iz določila drugega odstavka 96. člena CZ ne izhaja, da bi prevoznik imel v posesti deklaracijo ali da bi neposredno bil udeležen pri odstranitvi blaga, ampak zadostuje že zgolj to, da blago prejme in da ve, da je v skupnostnem tranzitu, predstavnik tožeče stranke pa je vedel za deklaracijo in torej tudi to, kam bi moralo iti blago, ker ga je o tem obvestil voznik.
trošarina - vračilo trošarine - plačilo trošarine pri uporabi energentov - bistvena kršitev pravil postopka
V obravnavanem primeru gre za kršitev pravil postopka, saj v konkretnem primeru tožena stranka ni podala svoje opredelitve glede poročila, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku. Tožnik je tudi utemeljil razloge, zakaj tega poročila ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji in sodišče njegovim razlogom sledi. Tožnik pa je pravočasno že v pritožbenem postopku predložil poročilo, s katerimi je dokazoval svoje navedbe, katere je že ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval in tudi podrobno opisoval. Tožena stranka bi se bila dolžna do tega poročila opredeliti in ga oceniti, česar pa ni storila. Ker gre za relevantno vprašanje, od katerega je odvisno, ali konkreten postopek tožnika sodi v okviru namena, za katerega se ne plača trošarine pri uporabi energentov v smislu 55. člena ZTro, je posledično v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka.
carinski nadzor - določitev uradnih mest - ureditev uradnih mest - obveznost upravljalca do nudenja pomoči - stroški
Sodišče ugotavlja, da je sporna točka II izreka izpodbijane odločbe v vsebinskem pogledu enaka zakonskemu določilu prvega odstavka 22. člena ZICPES, zato že iz tega razloga ne more biti nezakonita, ker predstavlja le povzetek zakonskega člena. Nanaša se izključno na to, kaj je tožeča stranka dolžna zagotoviti uradnim osebam, stroški dostave blaga pa sploh niso predmet te odločbe, zato so brezpredmetne tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kdo je dolžan trpeti manipulativne stroške dostave blaga.
trošarina - zahtevek za vračilo trošarine - odpust plačila in vračilo trošarine - trošarinsko dovoljenje - trošarinsko skladišče
V skladu s 5. točko drugega odstavka 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine od trošarinskih izdelkov, ki so bili skladiščeni v njegovem trošarinskem skladišču, odpusti, če so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. V skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo odpusti pod pogojem, da pridobi dovoljenje carinskega organa. Takšnega dovoljenja pa tožnik ni pridobil. Tožnik za predmetne trošarinske izdelke za mesec december 2009 ni obračunal trošarine in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine zaradi uničenja blaga. Zato mu je bilo plačilo trošarine naloženo z inšpekcijsko odločbo. Tožnik je trošarino v celoti plačal. Ker je bilo plačilo trošarine že izvedeno, odlog plačila trošarine tudi po mnenju sodišča že po sami naravi stvari ni možen. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ko je odpremil trošarinske izdelke iz skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko tožnik v tistem trenutku (21. 12. 2009) zanje zahteval odpust plačila trošarine ali pa je bil zanje dolžan plačat trošarino, česar pa ni storil. Posledično je bila tožniku odmerjena trošarina z inšpekcijsko odločbo, zoper katero se ni pritožil in je na podlagi te odločbe trošarino tudi plačal. Vračilo tako plačane trošarine pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ni možno, saj za to ni zakonske podlage.
V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je carinski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevek tožnika za odpust dajatev, naloženih z odmerno odločbo, na podlagi drugega odstavka 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri prvih 10 carinskih deklaracijah pravilno obračunaval dajatve od celotne vrednosti uvoženih vozil. Pri preostalih 91 carinskih deklaracijah pa je dajatve obračunaval od nižje vrednosti uvoženih vozil, brez upoštevanja vrednosti predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga – motorja in katalizatorja, kar pa ni bilo pravilno. Tožnik ugovarja, da je prišlo do napake carinskega organa v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Predložitev napačne deklaracije je v prvi vrsti napaka, posledično pa tudi odgovornost deklaranta. To izhaja iz prvega odstavka 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. junija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, ki določa, da je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnost predloženih dokumentov. Da sprejetje napačne deklaracije oz. dokumentacije in prepustitev carinskega blaga v prost promet na njihovi podlagi ni napaka carinskega organa logično izhaja iz 73. člena CZS. Slednji omogoča carinskemu organu, da dovoli prepustitev blaga tudi brez preverjanja navedb v deklaraciji. Določba 78. člena CZS pa carinskim organom dovoljuje naknadno preverjanje podatkov v deklaraciji ter jih zavezuje, da v primeru ugotovljene nepravilnosti sprejmejo potrebne ukrepe.
Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida izhaja, da so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni.
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v predmetnih carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri tem se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil odstopanje podatkov, deklariranih v predmetnih carinskih deklaracijah, od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika (število računov, vrednost, številka računa itd.). Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ za naknadni obračun DDV kot carinsko dajatev upošteval pravilno davčno osnovo. Carinski organ je kot davčno osnovo upošteval transakcijsko vrednost blaga, ki jo je tožnik kot kupec dobavitelju tudi plačal in izhaja iz računov, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah.
Tožnik povsem konkretno obrazloži svoj tehnološki proces z navedbo razlogov, zaradi katerih meni, da gre v konkretni zadevi za predelovalno dejavnost ter za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov in so tako izpolnjeni pogoji iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro, na podlagi katere se trošarina ne plačuje od električne energije, ki se uporablja za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov. Gre za povsem konkretna navajanja razlogov, do katerih se upravna organa ne opredelita. Upravni akt tako ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena ZUP. Če pa obrazložitev upravnega akta nima konkretno podane obrazložitve, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji ni dano učinkovito pravno varstvo.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 365, 365/2, 365/3. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 215, 215/1, 215/1-1, 218, 218/3, 220, 239.
carina - tranzitni postopek - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - kraj nastanka carinskega dolga - odpust uvoznih dajatev
Tožena stranka je imela pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnost za vknjižbo predmetnega carinskega dolga, saj tožnica ni predložila nobenega od dokazil o zakonitem končanju tranzitnega postopka, kot so določena v drugem in tretjem odstavku 365. člena Izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 215. člena CZS o kraju oziroma državi v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga. Pravilno je namreč štela, da kraja nastanka carinskega dolga v obravnavanem primeru ni mogoče določiti, zato je v skladu z zaporedji v prvem odstavku 215. člena CZS za izterjavo pristojna tista država članica skupnosti, v kateri je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija.
Zgolj navajanje relevantnih dejstev v pripombah na zapisnik, na podlagi katerih bi lahko organ sklepal, da tožnica vlaga zahtevek za odpust uvoznih dajatev po 239. členu CZS, brez vložitve izrecnega zahtevka, ne zadošča, zato toženka o njem (pravilno) ni mogla odločiti.
trošarina - stroški postopka - nastanek stroškov - povzročitev stroškov postopka po svoji krivdi
Trošarina za tobačne izdelke, za katere je tožnik potrdil prejem, ni pa jih evidentiral v svojih evidencah, je znašala 16.109.600,00 EUR. Navedena trošarina tožniku ni bila obračunana, saj je bilo tekom nadaljnjega postopka ugotovljeno, da je tožnik dejansko prejel zgolj količine, navedene v svojih evidencah. Zato je bil postopek naknadnega obračuna trošarinskega dolga s sklepom z dne 4. 3. 2013 tudi ustavljen. Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da je krivda za omenjene zapisniške ugotovitve in nato v zvezi s tem dane pripombe na zapisnik ter posledično nastale stroške za tožnikovo pravno zastopanje na strani tožnika. Zaradi napak v sistemu EMCS, ki so bile na strani tožnika, je bilo tudi poročilo iz tega sistema, ki je služilo kot podlaga za zapisniške ugotovitve, nepravilno.
Glede upravičenosti naknadne odmere DDV v predmetni zadevi, tožnik za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščene dobave blaga v drugo državo članico, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora. Ker velja načelo obdavčitve po namembnem kraju, mora deklarant verodostojno izkazati, da je bilo blago res dobavljeno subjektu v drugi državni članici.
V obravnavanem primeru, ko je bila preiskava v zvezi s sporno družbo glede porekla uvoženega silicija končana (ta družba je bila v konkretnem postopku navedena v potrdilu o poreklu kot izvoznica blaga), je bilo carinskemu organu potrebno čakati do končanega poročila OLAF. Že pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je navedena družba uvažala silicijevo kovino iz LR Kitajske in jo iz Tajvana ponovno izvozila v EU, brez predelave.
Tožeča stranka v tem postopku ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na prekršek, kot tudi ne ugovorov v zvezi z izterjavo predmeta, ki ga ni mogoče najti. V postopku, ki sledi prekrškovnemu, je za odločitev pomembno le, da je tožeča stranka blago iz naslova, ki je bilo navedeno v dovoljenju začasnega uvoza, prenesla na drugo lokacijo, brez predhodnega soglasja carinskega organa, torej ni upoštevala v dovoljenju določenih pogojev.
trošarina - vračilo trošarine - obnova postopka vračila trošarine - subjektivni rok - izdaja sklepa v subjektivnem roku
Po šestem odstavku 89. člena ZDavP-2 se, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Iz navedene zakonske določbe izhaja zakonska domneva, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Zapisnik z dne 16. 4. 2012 je tisti akt, od katerega teče subjektivni rok za obnovo postopka. V navedenem zapisniku so se namreč protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri tožniku in šele z izdajo navedenega zapisnika se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki bi lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.
trošarina - vračilo dela trošarine - pogonsko gorivo za komercialni namen
Na podlagi prvega odstavka 54.č člena ZTro imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte - pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz.
Tožnik ni ločil evidence porabe goriva, za katerega je uveljavljal vračilo trošarine za komercialni prevoz, na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno izključno za prevoz blaga za plačilo (za kar je upravičen do vračila trošarine) in na del, kjer je bilo pogonsko gorivo porabljeno za opravljanje storitev pluženja in posipavanja cest. Tožnik tako ni omogočil, da bi se ugotovila dejanska poraba goriva za namene, za katere bi bil upravičen do vračila trošarine.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23. ZICPES člen 70.
carinski nadzor - postopek sprostitve v prost promet z davčno oproščeno dobavo - prekinitev postopka prepustitve - sum kršitve pravice intelektualne lastnine - blagovna znamka
Carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine.
trošarina - vračilo dela trošarine - pogonsko gorivo za komercialni namen
Na podlagi prvega odstavka 54.č člena ZTro imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte - pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Vračilo trošarine za komercialni prevoz ni mogoče v delu, ki se nanaša na vozila, ki niso namenjena dejavnosti prevoza blaga, ampak opravljanju storitev pluženja in posipavanja cest, saj slednje ne predstavlja porabe plinskega olja kot pogonskega goriva za komercialni prevoz.
ZPCP-2 člen 103. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 232, 55-562. Uredba sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 87, 137, 204.
V skladu z veljavnimi slovenskimi predpisi in predpisi Skupnosti mora imeti voznik v vozilu od mesta nakladanja do mesta razkladanja pri sebi ves čas vso potrebno dokumentacijo in tudi ustrezno mednarodno dovolilnico CEMT ter dnevnik voženj. V skladu z določbo 141. člena CZS in na podlagi ZPCP-2 lahko hrvaški prevoznik uporablja prevozno sredstvo, ki je bilo začasno uvoženo s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev v notranjem prometu le ob pogoju, da razpolaga s popolno verigo veljavnih in ustreznih dovolilnic oz., da ima ves čas, od mesta nakladanja do mesta razkladanja, pri sebi ustrezne dovolilnice CEMT.