Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.
Statičnost bagrov je tisti ključni razlog, zaradi katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne morebiti njihova uporaba. Zato nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Davčni organ je glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje izvajanje gradbenih del, pri tem pa ne pojasni, katera konkretna gradbena dela naj bi njegovi stroji opravljali. Storitev oddajanja gradbene mehanizacije z upravljavcem v najem naročnikom po tožnikovem mnenju sodi v področje gradbeništva, kar naj bi izhajalo iz pojasnil SKD. Sodišče se s tako razlago ne strinja, ampak nasprotno pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v tožnikovem primeru. Tudi po presoji sodišča namreč dela, ki so se izvajala z naročnikovimi stroji v kamnolomih, peskokopu in v A. ne sodijo v nobeno področje dejavnosti "Gradbeništvo" po SKD.
V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.