CZ člen 154, 154/1. ZCT člen 9. ZDU-1 člen 16, 16.
upravni spor - tožbena novota - uvrstitev blaga v carinsko tarifo - naknaden obračun carinskega dolga - pooblastilo za odločanje v upravnem postopku - carina - carinska tarifa
V obravnavanem primeru je sporna uvrstitev blaga v KNCT in iz tega naslova naknadno obračunan carinski dolg na podlagi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ. Tudi po mnenju sodišča postopek termične obdelave gob - blanširanje, ki je bil opravljen na spornem blagu pred transportom, v 07 poglavju KNCT, razen pri zmrznjenih gobah (tarifna oznaka 07 10), ni predviden. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna uvrstitev navedenega blaga v 20 poglavje KNCT in ne v poglavje 07, kot zatrjuje tožnik.
CZ člen 158, 158/3, 48, 50, 62. ZUP člen 28, 28/2, 28, 28/2.
pooblastilo za odločanje v upravnem postopku - carina - odpust carinskega dolga - uveljavljanje preferencialne obravnave
Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.
carina - carinska tarifa - uvrstitev blaga po nomenklaturi carinske tarife - strokovno mnenje
Tožena stranka je svojo odločitev, da se sporno carinsko blago uvrsti v tarifno oznako 1702 90 99, utemeljila na predloženih strokovnih mnenjih Generalnega carinskega urada kot posebnega organa, ki po svoji vsebini sicer opravlja vlogo izvedenca carinskih postopkov, vendar ga ni mogoče šteti za izvedenca iz 189. člena ZUP, saj Generalni carinski urad po samem zakonu (10. člen ZCS) opravlja naloge, za katere je potrebno strokovno znanje, torej ima zaradi razpolaganja s specialnimi znanji zakonsko pooblastilo za dajanje strokovnih mnenj.
ZPPSL člen 111, 30, 36, 103, 111, 30, 36, 103. CZ člen 6. ZDavP člen 1. ZUP člen 153, 153.
prisilna izterjava carinskega dolga - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Z dnem začetka postopka prisilne poravnave oziroma najpozneje z dnem začetka stečajnega postopka je bil postopek prisilne izterjave, ki je bil tedaj v teku, po samem zakonu prekinjen. Tožena stranka, ki je to dejstvo očitno spregledala, je zato ravnala nepravilno in v nasprotju z zakonom, ko je kljub prekinitvi postopka pritožbo tožeče stranke obravnavala ter o njej z izpodbijano odločbo tudi odločila. Ob ugotovitvi, da se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, bi namreč moral organ po uradni dolžnosti izdati ugotovitveni sklep o prekinitvi postopka in ga nato vročiti stečajnemu dolžniku. S postopkom odločanja o pritožbi pa bi smela nato tožena stranka nadaljevati šele po vstopu stečajnega upravitelja v postopek, kot je določeno to v 153. členu ZUP, na uporabo katerega napotuje zakon, ki ureja davčni postopek.
Logično in v skladu z naravo carinskega postopka je, da istega blaga ni mogoče dvakrat sprostiti v prost promet. Zato je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka v postopek sprostitve v prost promet dvakrat deklarirala isto blago in s tem storila nenamerno napako iz 1. odstavka 51. člena CZ.
Ker Uredba o določitvi preferencialnih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz določenih držav v razvoju, ob vložitvi carinske deklaracije ni več veljala, je naknadno obračunani carinski dolg utemeljen. V konkretnem primeru namreč ni prišlo do nižjega obračuna carinskega dolga zaradi napake carinskega organa, saj je carinsko deklaracijo izpolnila ter vložila tožeča stranka sama, ki bi morala vedeti, da Uredba v času sestave enotne carinske listine ni bila več v veljavi.
V kakšnem položaju se pojavlja oseba, ki nastopa v carinskem postopku, je razvidno iz enotne carinske listine, to je deklaracije, ki se predloži, ker je potrebna za izvedbo izbranega carinskega postopka. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je glede na določbo 3. odstavka 143. člena in 150. člena CZ tožnik carinski dolžnik in da ima položaj stranke in ne stranskega intervenienta, je nepravilno.
Po 3. odstavku 143. člena CZ je carinski dolžnik pri uvozu blaga deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Po povedanem imata navedeni osebi status stranke v carinskem postopku. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), ki so predložene in ki so potrebne za izvedbo carinskega postopka. V obravnavanem primeru je tožnik vpisan v polje 8 ECL, zato se postavlja vprašanje njegove legitimiranosti kot stranke v tem carinskem postopku.
naknaden obračun carinskega dolga - obnova postopka
Dejstvo, da pristojni angleški carinski organi pri izvozniku v Veliki Britaniji v zvezi s spornimi izjavami na računih niso našli nobenih dokumentov, ki jih je izvoznik za namene preverjanja dolžan hraniti tri leta, predstavlja zadostno podlago za ugotovitev, da izjave na računih niso verodostojne. Ugodnosti začasnega sporazuma namreč veljajo samo ob predložitvi verodostojnih dokazil o poreklu, ki pa morajo biti na razpolago carinskim organom tako ob izdaji kot tudi ob preverjanju dokazil o poreklu s strani tistega, ki je izjavo dal.
ZDDV člen 25, 25/12, 66, 25, 25/12, 66. ZCT-1 člen 4. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 47, 47/3, 47, 47/3.
uvrstitev blaga po nomenklaturi carinske tarife - nižja stopnja DDV - namen uporabe blaga - carina
Okoliščine, ki jih tožena stranka in pred njo prvostopni organ navajata kot razlog za nepriznavanje nižje davčne stopnje, zaradi katerih posledično ugotavljata, da ne gre za blago, ki je namenjeno izključno uporabi v kmetijstvu, po mnenju sodišča ne zadoščajo glede na določeno dejavnost kmetijstva po standardni klasifikaciji dejavnosti. Gre za relevantno okoliščino, od katere je odvisna uporaba pravilne davčne stopnje, torej ali je sporno blago namenjeno za izključno uporabo v kmetijstvu. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabe oziroma neuporabe spornega blaga v kmetijstvu nista ugotovila v skladu s kriteriji, ki so za potrebe DDV merodajni za opredelitev kmetijske dejavnosti (66. člen ZDDV).
Podlaga za obnovo postopka carinjenja naj bi bilo novo dejstvo, to je, da predloženo potrdilo o poreklu - izjava na računu, ni verodostojna. Ta ugotovitev naj bi izhajala iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije. Vendar pa sodišče v obravnavanem primeru te okoliščine ne more preizkusiti, saj listina (novo dejstvo), o tem da predložena izjava na fakturi ni verodostojna, ni prevedena in se v upravnih spisih nahaja v tujem jeziku. To pomeni, da sodišče ne more presoditi ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, kljub temu, da gre le za presojo njene kvalificiranosti.
CZ člen 154, 154/1, 146, 146/1, 146/3, 59, 85, 85/3.
potrdilo o poreklu - naknadni obračun carinskega dolga - predhodni postopek carinskega skladiščenja - deklaracija na podlagi knjigovodskih vpisov - carina
V obravnavanem primeru je za odločitev o naknadnem obračunu relevantna okoliščina, da je tožnik imel dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člena CZ, zato se v tem primeru, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, glede narave, carinske vrednosti in količine blaga v smislu 151. člena CZ upošteva po določbi 3. odstavka 85. člena CZ tista narava blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja za to blago. Za obravnavano blago v tem carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet pa ni sporno, da je bilo v predhodni postopek carinskega skladiščenja prijavljeno brez predloženega potrdila o poreklu, saj je šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbran carinski postopek, tožnik predložil naknadno pridobljeno potrdilo o prometu (EUR.1), ki pa je bilo zavrnjeno, kar pa ni predmet tega spora.
Skladno z določbo 2. odstavka 158. člena CZ se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Da je carinski organ zavezan k vračilu zneska carinskega dolga z obrestmi izključno na podlagi zahtevka stranke in samo v primeru, če je takšno vračilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa, izhaja tudi iz določb Uredbe za izvajanje Carinskega zakona.
Tožeča stranka v carinskem postopku ne more zahtevati vračila plačanega carinskega dolga, ki ga je bila dolžna plačati, če je hotela blago na svojo lastno prošnjo odkupiti in se izogniti ukrepu obveznega odvzema blaga, zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega carinskega dolga iz 2. odstavka 158. člena CZ, saj je bil carinski dolg zakonsko dolgovan.
Bistveno v zadevi je, da blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet s sporno carinsko deklaracijo, ni izpolnjevalo pogojev za preferencialno uporabo carinske stopnje, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu ni verodostojno. Pri tem ni odločilnega pomena, ali gre za ponarejeno listino ali ne. Odločilno je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitev tuje carinske administracije, ki je zabeležena v polju 14 potrdila o poreklu - EUR.1, ne izpolnjuje več pogojev za uporabo ugodnejše carinske stopnje v skladu z Evropskim sporazumom.
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za povračilo carine po določbi 2. odstavka 158. člena CZ. Ni šlo namreč za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu.
V obravnavani zadevi ne gre za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan (2. odstavek 158. člena CZ). Uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti je možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določbe 48. člena CZ.
preferencialna uporaba carinske stopnje - carinska stopnja
Ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije po določbi 62. člena CZ je bilo ugotovljeno, da izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, ne izpolnjuje v Odloku določenih pogojev.
postavitev carinskega blaga pod carinski nadzor - carina
V obravnavanem primeru je izpolnjen pogoj, ki ga določa 2. odstavek 43. člena CZ, saj gre za ugotovljeno kršitev obveznosti po CZ, ki jo ugotavlja tožena stranka v zvezi z blagom, ki je v lasti tožnika in za katerega je izkazano, da je bilo v RS pripeljano v nasprotju z 32. členom CZ.
nomenklatura carinske tarife - uvrstitev blaga po nomenklaturi carinske tarife - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - carina
Za rešitev vprašanja topljivosti hrane za ribe so torej odločilni kriteriji iz točk (1) (B) II Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo glede topljivosti, ki jih prvostopni organ in tožena stranka nista ugotavljala, zato je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.