CZ člen 6e. ZUP člen 28, 129, 28, 129. ZDU-1 člen 16, 16.
pooblastilo za odločanje - formalna pravnomočnost
Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo, ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja oziroma funkcije ministra. Takšno pooblastilo preneha z odvzemom ali preklicem. S sklicevanjem na drugo določilo sicer nespremenjenega zakona ni mogoče doseči nove vsebinske obravnave zahtevka. 6.e člen CZ po vsebini predstavlja določilo, ki potrjuje pravico do pritožbe zoper odločbe carinskega organa, ki je v razmerju do 229. člena ZUP vsebinsko drugače opredeljeno, ne pomeni pa osnove za stališče, da lahko stranka kadarkoli zahteva spremembo s strani carinskega organa potrjene carinske deklaracije in izdajo nove odločbe. Ker sta od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena tako materialnopravna podlaga kot tudi dejansko stanje, na kateri temeljita tako prva kot tudi ponovna zahteva, je prvostopni organ pravilno zavrgel novo zahtevo tožeče stranke, saj je o isti upravni stvari že pravnomočno (formalno) odločeno.
Tožeča stranka kot pooblaščenka iz 3. odstavka 54. člena ZUP ne more nastopati kot stranka, o pravicah, obveznostih in pravnih koristi katere bi se odločalo v tem upravnem sporu, zato tudi ne more biti tožeča stranka v smislu 1. odstavka 18. člena ZUS in za vložitev tožbe nima pravnega interesa.
prisilna izterjava - izbris družbe iz sodnega registra - carinski dolg
Ni sporno, da je izbrisana družba dolgovala dolg carinskemu uradu. Njeno obveznost je po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel tožnik, ki ga je tudi po presoji sodišča šteti za aktivnega družbenika. Tožnik je edini ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe in je torej le on lahko odgovarjal za poslovanje družbe.
Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), je jasno začrtana. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.
Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana.
Pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga je podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL. Prvostopni organ se v sporni 3. (oz. 4.) točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil carinski dolg poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.
Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.
Pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga je podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL (polje 14 in 54). Prvostopni organ se v sporni 3. točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil dolg carinski poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.
preferencialna carinska stopnja - naknaden obračun carinskega dolga - potrdilo o poreklu - carina
Tožena stranka je kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla, katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP). Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Tožena stranka bo v ponovnem postopku morala dvom v dokazila o poreklu obrazložiti in pojasniti svoje stališče, v kolikor izjave na računih oceni za neveljavne.
Za odločitev je bistvena okoliščina, ali je tožniku kot vozniku v obravnavani situaciji možno očitati takšno ravnanje, da bi se lahko izključila njegova (solidarna) odgovornost za plačilo carinskega dolga.
CZ člen 158, 158/2. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 670, 670.
povračilo carinskega dolga - obresti za plačan carinski dolg - carina
Obresti za plačan carinski dolg se po 2. odstavku 158. člena CZ plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ugotovitev, da je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, je del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v posebnem postopku.
naknadni obračun carinskega dolga - nezakonito ravnanje s carinskim blagom - izpolnitev carinske deklaracije - carina
Vprašanje nezakonitega ravnanja po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako kot ga razume tožnik, ki meni, da bi bilo potrebno v zvezi z ugotavljanjem nezakonitega ravnanja izpeljati poseben postopek (kazenski, civilni ali upravni) ampak ga sodišče razume kot ravnanje strokovne osebe (deklaranta - tožnika) pri vlaganju deklaracij. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47. a člena CZ.
prepustitev blaga - odpust carinskega dolga - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - carina
V obravnavanem primeru je sporno uveljavljanje spremembe podatkov v carinski deklaraciji in v tem obsegu zahtevek za odpust carinskega dolga. Bistveno za odločitev o tem tudi po mnenju sodišča predstavlja okoliščina prepustitve blaga deklarantu v prost promet, saj je mogoče spremeniti podatke v ECL le pred prepustitvijo blaga deklarantu (3. točka 2. odstavka 50. člen CZ). Okoliščina, da je bilo blago dejansko tudi prepuščeno deklarantu, pa ni sporna, s tem pa je odpadla pravna podlaga za možnost spreminjanja podatkov v ECL s strani deklaranta in posledično odpust plačila carinskega dolga.
Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga po tem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo.
prisilna izterjava - solidarna odgovornost - carinski dolg
Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika in mu dal možnost, da v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.
CZ člen 161, 161/2, 154, 154/1, 154/4, 4, 151, 151/1.
naknadni obračun carinskega dolga - nezakonito ravnanje s carinskim blagom - sprostitev blaga v prost promet - carina
Z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik carinsko blago nezakonito vnesel na območje Republike Slovenije, se strinja tudi sodišče, saj je bilo ugotovljeno, da blago po navedenih fakturah ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet pri slovenskih carinskih organih in da zanj ni bil obračunan carinski dolg oziroma ni bil izveden drug carinski postopek. Zmotno je stališče tožnika, da bi moral biti za to, da se carinskemu dolžniku naloži v plačilo carinski dolg po tč. a. 1. odstavka 154. člena CZ, voden prekrškovni ali kazenski postopek kot neke vrste predhodno vprašanje,
uvrstitev blaga v carinsko tarifo - carinska tarifa
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ, in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, stranka pa ga mora izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan.
V primeru odloga prisilne izterjave ni mogoče analogno uporabljati določb ZUP glede prekinitve postopka in njegovih posledic. Noben materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, ne določa prekinitve ali pretrganja zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov, zato po presoji sodišča tega ne gre sklepati na podlagi določb ZUP, ki urejajo prekinitev postopka v točno določenih primerih izjemne narave.