Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.
Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003).
ZUP člen 260-1, 179, 179/1, 260, 260-1, 179, 179/1, 260.
obnova postopka
Ker med predloženimi upravnimi spisi ni vseh listin (overjenih prevodov) nemških dopisov, sodišče ne more preizkusiti odločilne okoliščine za odločitev v tem upravnem sporu, to je, ali je podan razlog za obnovo postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL.
Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi. Tožnik je ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes za varstvo svojih pravic v zvezi z izpodbijano odločbo, po kateri mu je bilo zaseženo sporno blago, vendar po presoji sodišča od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v D pravnega interesa ne izkazuje več, saj je bilo razsojeno, da je dolžan sporno blago odstraniti iz prometa oz. da se blago uniči. Tudi morebitna ugotovitev sodišča o nezakonitosti izpodbijane odločbe na sam predmet upravnega spora ne bi vplivala več, ker je uničen. Tožnik je pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu izgubil, saj se z izpodbijanim aktom očitno ne posega v njegove pravice ali pravne koristi.
Po naknadnem preverjanju carinske deklaracije po 62. členu CZ, je carinski organ imel podlago za izdajo odločbe po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ.
V obravnavanem primeru je carinski urad ugotovil odstopanje med fakturno vrednostjo osebnega vozila in vrednostjo po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena v tem primeru, je tudi po presoji sodišča skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti v skladu s 17. do 19. členom CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot zmotno meni tožeča stranka.
CZ člen 2, 43, 146. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 113, 383.
carinska vrednost blaga
Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza.
Carinski zakon glede obnove postopka nima posebnih določb, zato veljajo zanjo določbe ZUP/86. Carinska deklaracija predstavlja upravni akt, ki ga je moč obnoviti v upravnem postopku, saj gre za zahtevek stranke, o katerem odloča carinski organ prve stopnje s sprejemom deklaracije. Ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji.
Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka odločila o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, čeprav je odločbo organa prave stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek, za odločanje o stroških carinskega postopka v določbah ZUP ni imela podlage, saj je odločila o stroških carinskega postopka, ki še ni končan.
CZ člen 161, 161/1-8. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 35, 35/2, 35, 35/2, 35, 35/2.
invalidi - avtomobil - carina
V vsakem posameznem primeru je potrebno presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe oziroma ali je šlo za nenamensko uporabo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka že v tožbi navajala, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njen nečak namenjen v Italijo po zdravila zanjo, kar kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje, se do teh navedb nista opredelila, niti jih nista presojala, pač pa sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole osebni avto uporabljala nepooblaščena oseba.
CZ (1976) člen 30b, 30b/1, 30b/2, 30b, 30b/1, 30b/2. URS člen 22, 22. ZUS člen 59, 59/1.
tuja pravna oseba - varstvo pridobljenih pravic
Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država.
Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Postopek je bilo potrebno končati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (1986), po katerem pa v 1. odstavku 252. člena ZUP/86 določen enomesečni subjektivni rok, velja za stranko ne pa tudi za organ, zato v postopku izdaje navedenega sklepa o obnovi postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP/86, organ ki je po uradni dolžnosti izdal navedeni sklep o uvedbi obnove postopka, ni vezan na enomesečni subjektivni rok, ki ga sicer določa novi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 263. člena.
sprememba podatkov v carinski deklaraciji - naknadno preverjanje carinske deklaracije - vračilo carinskega dolga - količinski rabat
Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil.
V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 267/1, 263/1, 263/1-1, 267, 260, 260/1-1, 263, 267/1, 263/1, 263/1-1, 267, 260, 260/1-1, 263.
obnova postopka - carina
Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je, da izjave na računih oz. kupoprodajnih pogodbah o poreklu blaga, niso verodostojne. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležene v dopisu, ki ga omenja tožena stranka.
Če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, bi veljala kot carinska vrednost že ugotovljena vrednost tega blaga v prekrškovnem postopku, in bi, glede na določbe Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga, veljala tudi za druge potencialne stranke.
Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.