Za izvedbo postopka po navedeni konvenciji bi moral tožnik 4. 5. 2002 namesto tega, da je vložil ECL, carinskim organom predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza, sprejem tega zvezka s strani carinskega organa pa se šteje kot dovoljenje za uporabo postopka začasnega uvoza blaga (362. člen UICZ). Kolikor bi tožnik postopal po navedenem členu, bi lahko uveljavljal ugodnosti po navedeni konvenciji. Ker pa se carinski postopki začnejo na zahtevo stranke, pri čemer vložena deklaracija pomeni vlogo, na podlagi katere carinski organ uvede postopek, je tudi po presoji sodišča tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožnika (vloženi ECL) uvedel postopek po 108.a členu CZ, saj je uvedbo takega postopka tožnik izrecno zahteval, za izvedbo tega postopka pa si je pridobil tudi dovoljenje z dne 30. 4. 2002.
CZ člen 23, 52, 154. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 62, 62.
naknadno preverjanje carinske deklaracije
Prvostopni carinski organ imel podlago za izdajo odločbe v določbah 23. člena CZ ter 62. člena UICZ, potem ko je na podlagi 52. člena CZ po preverjanju deklaracije o zadevi odločil takoj po opravljeni preveritvi, ker so se rezultati preveritve razlikovali od podatkov carinske deklaracije in je o tem izdal odločbo (1. odstavek 154. člena CZ).
naknadni obračun uvoznih dajatev - preferencialna obravnava blaga - nastanek carinskega dolga - carina
V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji.
Carinska deklaracija je pravilna in zato ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, in posledično tudi ne za odpust oziroma znižanje carinskega dolga, kar predlaga tožeča stranka v svoji vlogi. Tožeča stranka tako nima prav, ko meni, da že sama določba 62. člena predstavlja podlago za spremembo podatkov v carinski deklaraciji.
V primeru, ko je terjatev v stečajnem postopku delno prerekana, je tožena stranka pri izdaji odločbe izrecno vezana z določbo 144. člena ZPPSL, po kateri stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da v 15 dneh od dneva vročitve sklepa začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno izdala ugotovitveno odločbo v zvezi z višino carinskega dolga.
Ni mogoče slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč se ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. S prehodom vložka tujega vlagatelja na domača družbenika pred potekom petih let od dneva vložitve vloge tuje osebe, so se stekli pogoji za obračun carinskih dajatev.
Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.
Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003).
Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi. Tožnik je ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes za varstvo svojih pravic v zvezi z izpodbijano odločbo, po kateri mu je bilo zaseženo sporno blago, vendar po presoji sodišča od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v D pravnega interesa ne izkazuje več, saj je bilo razsojeno, da je dolžan sporno blago odstraniti iz prometa oz. da se blago uniči. Tudi morebitna ugotovitev sodišča o nezakonitosti izpodbijane odločbe na sam predmet upravnega spora ne bi vplivala več, ker je uničen. Tožnik je pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu izgubil, saj se z izpodbijanim aktom očitno ne posega v njegove pravice ali pravne koristi.
ZUP člen 260-1, 179, 179/1, 260, 260-1, 179, 179/1, 260.
obnova postopka
Ker med predloženimi upravnimi spisi ni vseh listin (overjenih prevodov) nemških dopisov, sodišče ne more preizkusiti odločilne okoliščine za odločitev v tem upravnem sporu, to je, ali je podan razlog za obnovo postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL.
Po naknadnem preverjanju carinske deklaracije po 62. členu CZ, je carinski organ imel podlago za izdajo odločbe po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ.
V obravnavanem primeru je carinski urad ugotovil odstopanje med fakturno vrednostjo osebnega vozila in vrednostjo po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena v tem primeru, je tudi po presoji sodišča skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti v skladu s 17. do 19. členom CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot zmotno meni tožeča stranka.
CZ člen 2, 43, 146. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 113, 383.
carinska vrednost blaga
Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza.
Carinski zakon glede obnove postopka nima posebnih določb, zato veljajo zanjo določbe ZUP/86. Carinska deklaracija predstavlja upravni akt, ki ga je moč obnoviti v upravnem postopku, saj gre za zahtevek stranke, o katerem odloča carinski organ prve stopnje s sprejemom deklaracije. Ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji.
Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka odločila o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, čeprav je odločbo organa prave stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek, za odločanje o stroških carinskega postopka v določbah ZUP ni imela podlage, saj je odločila o stroških carinskega postopka, ki še ni končan.
CZ člen 161, 161/1-8. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 35, 35/2, 35, 35/2, 35, 35/2.
invalidi - avtomobil - carina
V vsakem posameznem primeru je potrebno presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe oziroma ali je šlo za nenamensko uporabo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka že v tožbi navajala, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njen nečak namenjen v Italijo po zdravila zanjo, kar kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje, se do teh navedb nista opredelila, niti jih nista presojala, pač pa sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole osebni avto uporabljala nepooblaščena oseba.
CZ (1976) člen 30b, 30b/1, 30b/2, 30b, 30b/1, 30b/2. URS člen 22, 22. ZUS člen 59, 59/1.
tuja pravna oseba - varstvo pridobljenih pravic
Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država.