V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga oz. konec njegovega zadržanja s pologom varščine, oziroma, ali so bili za to izpolnjeni pogoji po členu 14 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003. Določbo je treba razumeti tako, da se blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, kolikor so izpolnjeni ti pogoji (kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma), ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka po členu 13 zgoraj omenjene Uredbe, za kar je navedla utemeljene razloge. Kolikor za podaljšanje roka ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen.
Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.
V obravnavani zadevi so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti - 1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago, ki ga je odkrila pri izvajanju nadzora, ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o varstvu pravic, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. To tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu Uredbe. Pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe 71. člena ZICPES glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga.
Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.
ZCS člen 12, 12. CZ člen 6. ZUP člen 262, 5, 260, 261, 262, 5, 260, 261.
obnova postopka - carina
Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. Glede na navedene določbe ZUP in ZCS je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu EUR.1 (katera oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP).
Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanja, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.
Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku 15-dnevnega roka za prevzem spisa, vročitev veljala za opravljeno.
CZ člen 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29. ZCUKPIL člen 11, 3, 4, 9.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.
Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku.
ZS člen 2, 2/2, 2, 2/2. ZUS člen 69, 69/2, 30, 62, 62/3.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Eden izmed pogojev take začasne odredbe je nastanek hujših škodljivih posledic, ki morajo biti vsaj verjetno izkazane, verjetno pa mora biti izkazano tudi, da takšnih posledic ni mogoče odvrniti drugače, kot se predlaga z zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru to ni verjetno izkazano. Glede na predlagano vsebino začasne odredbe po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj ni verjetno izkazano za potrebno, da se izda, kajti učinki v primeru izdaje takšne začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, ne bi nastopili takoj, začasna odredba s časovno nedoločenim in nedoločljivim odlogom učinka pa ne predstavlja začasne ureditve stanja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, saj stanja ne ureja. Gre v bistvu za zahtevo za izdajo začasne odredbe pod odložnim pogojem, kar pa po mnenju sodišča ne izkazuje verjetnosti potrebe po izdaji začasne odredbe, saj se stranka glede na sporno pravno razmerje lahko vsak čas obrne na sodišče z zahtevo za izdajo začasne odredbe po tem, ko bi bil izpolnjen pogoj za njen takojšnji učinek, to je, ko bi prenehala veljati navedena začasna odredba Okrožnega sodišča v M.
Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene.
Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.
Carinski zakon (CZ) določa, da se carinsko upravni postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije (2. odstavek 45. člena CZ). Isti zakon v 3. členu določa, da pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, ki se sicer na podlagi določbe 6. člena CZ uporablja tudi v carinskem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno, je v CZ urejena sprememba zahteve, torej carinske deklaracije. V 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ je določeno, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
CZ člen 43, 57. ZUP člen 235, 42, 142, 229, 235, 42, 142, 229.
stranka v postopku - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4. ZCUKPIL člen 6, 11, 15.
intelektualna lastnina - blagovne znamke - carina
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, niti ne predstavlja nujno nadaljevanje postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL, to je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Upravni spor je dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z izpodbijano odločbo odločbo Generalnega carinskega urada (drugotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 263/1, 267, 267/1, 260, 260-1, 263.
carina - obnova postopka
Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Po mnenju sodišča so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja (okoliščina, ki predstavlja razlog za obnovo postopka, mora biti samo verjetno izkazana - 1. odstavek 267. člena ZUP), temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.
CZ člen 148/1-c, 148/1-c, 148/1-c. OZ člen 153, 153.
nepredvidljiv dogodek - tranzit blaga
Tatvine blaga med carinskim postopkom ni mogoče šteti za nepredvidljiv dogodek ali za višjo silo v smislu določbe točke c prvega odstavka 148. člena CZ.
Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.
V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank.