CZ člen 3, 3/1, 3/1-11. ZUS člen 34, 34/1-4, 34, 34/1-4.
carina
Vložnik carinske deklaracije iz polja 54, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Tožeča stranka zgolj kot vložnik carinske deklaracije ne more nastopati kot stranka v carinskem postopku, zato izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist in je treba tožbo zavreči.
CZ (1976) člen 24, 50, 50/2, 56, 254, 254/2, 255. CZ člen 182. ZUP člen 39, 295, 295/2. Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku.
uvoz zaradi izvoza - carinski zavezanec
Zmotno je stališče tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za naknadno kontrolo carinske deklaracije na podlagi 274. člena CZ/SFRJ, katere posledica bi bil naknaden obračun carinskih dajatev, ampak gre za plačilo carinskih dajatev na podlagi drugega odstavka 50. člena CZ/SFRJ, ki je posledica neizpolnitve zahtevnih pogojev za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zato se tudi pogoji za izpolnjevanje pravice do carinske oprostitve in plačilo carinskih dajatev presojajo po določilih 50. člena CZ/SFRJ in ni mogoče uporabiti določil novega CZ. Po določbi 8. točke 4. člena Pravilnika se v rubriko 8 UCD (carinski zavezanec) vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ/SFRJ carinski zavezanec. Glede na navedeno določbo je torej tožeča stranka z izpolnitvijo polja 8 UCD z navedbo, da je carinski zavezanec, prevzela tveganje, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.
ugotovitev carinske obveznosti v stečajnem postopku
Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju uvodoma navedene pravnomočne sodbe tega sodišča. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob ponovnem reševanju pritožbe tožeče stranke v celoti upoštevala stališče sodišča o uporabi določb ZPPSL in na tej podlagi vsebinsko pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in nadomestila z odločbo o ugotovitvi obstoja in višine carinske obveznosti v enaki višini, kot jo je ugotovila v prvotnem postopku.
Odlog izvršbe se ne dovoli, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP. Iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
CZ člen 145/3-4, 154, 154/5-a, 6, 51, 145. ZDavP člen 15, 15. ZTro člen 65/1, 13, 13/1-1, 65, 65/1, 13, 13/1-1, 65.
carina
Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
CZ člen 154/1, 154/5, 97, 145, 154, 71, 71/5, 89, 29, 31, 51, 3, 3/4, 6. ZDavP člen 15, 112, 15, 112. ZTro člen 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1, 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1. ZDDV člen 31, 31. ZUP člen 237, 237/2-3, 237, 237/2-3.
carina
Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo storjeno v sferi carinske službe. Tudi ni mogoče očitati carinskemu organu, da ni ravnal v okviru carinskega nadzorstva, ki je določeno z zakonom. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Po 4.a točki 1. odstavka 137. člena Uredbe je v primeru, če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. Potrjena izvozna carinska deklaracija namreč služi kot dokaz, da je blago oproščeno plačila DDV (31.člen Zakona o davku na dodano vrednost) in tudi razdolžuje uvozno blago, ki je namenjeno pridobljenim proizvodom, zato je pomembno, da se umakne, kolikor je izvoz neresničen. Zmotno je stališče tožnika, da je šteti umik deklaracije kot ustavitev postopka skladno z določbami ZUP. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTro obveznost za obračun trošarine nastane takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
CZ člen 155, 155/1, 153, 153/5, 154. ZDavP člen 46, 47, 51, 40, 42, 45, 51, 42, 40, 45, 46, 47. ZUP člen 292, 282/2, 282/2-3, 282/2-4.
DDV - prisilna izterjava
Ker je tožnica predmetno tožbo vložila zoper odločbo v upravnem izvršilnem postopku, v katerem v skladu z 292. členom ZUP in 46. členom ZDavP, ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo oziroma so dovoljeni samo tisti ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo.
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala predpise Občine B. (odlok in pravilnik), ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb odloka in pravilnika ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti ta odločba obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije - carina
Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.
ZSUKPIL člen 3, 3/1, 3/1-a, 14, 15, 15/2. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-3.
carinski ukrep pri kršitvi pravic intelektualne lastnine - zadržanje blaga
Ponarejeno blago je po določbi točke a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, čim ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice določene znamke označeno s to znamko, ta pa je veljavna v Republiki Sloveniji. Navedeni dopis torej nima učinka odločbe, temveč je z njim Generalni carinski organ prvotoženo stranko samo obvestil, da je imetnik pravice vložil zahtevo po 5. členu ZCUKPIL, to pa pomeni, da je do odločitve Generalnega carinskega urada blago zadržano že na podlagi samega zakona (prvi stavek drugega odstavka 15. člena ZCUKPIL). Iz obrazloženega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in takega dopisa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).
Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9.a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek.
Po presoji sodišča odločba, ki jo kot novo dejstvo oziroma nov dokaz prilaga tožeča stranka predlogu za obnovo postopka, ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot jo je sprejela tožena stranka z odločbo z dne 24. 5. 2002, saj dejstvo, ki ga izpričuje, v tem postopku ni pravno pomembno. Ker tožeča stranka v tem postopku ni stranka, bi lahko tožena stranka njeno zahtevo za obnovo postopka zavrgla, vendar tega ni storila, temveč je zahtevo za obnovo presojala po vsebini. Po mnenju sodišča s tem tožena stranka ni kršila določila ZUP, saj je storila več, kot ji zakon v takih primerih nalaga. Tožena stranka postopa po 273. členu po uradni dolžnosti, če oceni, da so vsi pogoji, ki jih ta člen zahteva, izpolnjeni. Postopek po navedenem členu pa ni v diskreciji stranke, torej tožnik nima zakonske podlage, da bi izdajo odločbe na podlagi 273. člena ZUP zahteval od tožene stranke, zato tudi tožena stranka ni dolžna na zahtevo tožnika o taki zahtevi odločiti.
Med strankama ni sporno, da je znesek carine za leto 1993 v celoti povzet iz podatka tožnika (izhajajočega iz njegovih računalniških evidenc). Tožnik kot carinski zavezanec ima v postopku možnost dokazovati, da je svojo obveznost, izhajajočo iz določbe 50. člena CZ SFRJ (obveznost izvoza - razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah) izpolnil, vendar tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni trdila niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 50. člena CZ SFRJ in iz 5. člena Uredbe v celoti izpolnila oziroma, da je dejansko stanje glede izvoženega blaga drugačno od tistega, ki izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke. Ob navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, je upošteval celoten izvoz, ki ga je tožnik realiziral, saj je pri obračunu carine izhajal iz podatkov tožnika za tiste avtomobile, ki so bili prodani v Sloveniji in za katere tudi tožnik ne navaja, da v Sloveniji niso bili prodani oziroma, da so bili izvoženi ali da uporabljeni podatki (normativi) o porabi uvoženega materiala ne držijo.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261, 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261.
obnova postopka - carina
V 12. členu ZCS-1 je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka.
CZ člen 3, 3-9a, 3-10, 3-12, 4, 4/1-1, 32, 32/1, 45, 154, 154/1, 161, 161-2. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 8, 11.
carine - naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom
Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).
upravni spor - kršitev pravic intelektualne lastnine - začasno zadržanje blaga - prekinitev postopka za priznanje blagovne znamke - carinski ukrep pri kršitvah pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Ukrepanje po tej določbi ne predstavlja nujno nadaljevanja postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Pravilnost in zakonitost odločbe, izdane skladno s pogoji 11. člena in na njegovi podlagi, tudi ni odvisna od zakonitosti akta o začasnem zadržanju blaga, če je bilo blago pred zasegom z odločbo zadržano.
CZ carinskim organom ne daje podlage za naložitev obveznosti vložitve novega ECL v isti zadevi, kot navajata tožnika, kot tudi ne za sprejem novega ECL, če ga predloži (v lastnem interesu) deklarant sam. Drugače kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pa sodišče meni, da v tej fazi postopka tudi še ni podlage za ukrepanje carinskega organa po določbah 57. člena CZ, ki naj bi se mu deklarant izognil s predložitvijo z ugotovitvami carinskega organa skladne deklaracije.
kraj nastanka carinskega dolga - solidarni dolžnik
Carinska organa prve in druge stopnje sta ravnala pravilno, ko sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca solidarno zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker je bilo blago v tranzitu odstranjeno izpod carinskega nadzora.
V 1. odstavku 151.c člena CZ je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločanje v tej zadevi na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad A, saj je nesporno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v A.
Glede krajevne pristojnosti se sodišče strinja, da je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151. c člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Prvi odstavek je namreč, v kontekstu celotnega besedila 151. c člena, razumeti kot osnovno pravilo, da je carinski dolg nastal tam, kjer so nastale okoliščine za nastanek carinskega dolga. Če kraja nastanka okoliščin iz 1. odstavka 151. c člena ni mogoče določiti, se uporabi katero od ostalih ustreznih naveznih okoliščin iz nadaljnjih odstavkov (tudi 3.) tega člena.