S tem, ko je omogočil odstranitev zalivk in prečrpavanje plinskega olja iz ustrezne v cisterne v rezervoar, je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora prej, kot je bil plačan carinski dolg. Zato je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik plina kot tisti, ki je blago izpod carinskega nadzora odstranil.
CZ člen 52, 52/1-2, 52/3. ZUP (1986) člen 35, 35/1, 143, 143/1, 143/3, 211, 211/1, 245, 245/2.
preverjanje carinske deklaracije - možnost sodelovanja stranke v carinskem postopku na prvi stopnji - ugotovitev carinske vrednosti
Odločba, ki jo carinski organ izda na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je ugotovitvena - z njo se le ugotavlja pravilna oziroma v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljena carinska vrednost blaga in predvsem določa carinska obveznost. Pri tem se zavezancu z odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, ne nalagajo v plačilo carinske dajatve. Stranki mora biti pred izdajo prvostopne odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah glede carinske vrednosti uvoženega blaga, na katere se opira odločba.
Ker ZPD ne ureja vprašanja, katere fizične osebe je treba šteti za tuje in katere za domače fizične osebe, je treba uporabiti splošne predpise, to je določbe ZDRS.
Tožnikova trditev, da so uredbo, na katero se sklicuje, dolžni upoštevati carinski organi po uradni dolžnosti, ni pravilna. ECL je namreč vloga, s katero tožnik zahteva, kako naj se blago carini. Kontingenti so namreč ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova v ECL, ni pa tega dolžan storiti. Če ugodnosti ne uveljavi oziroma jih ne uveljavi na predpisan način, tako, da v ustrezno polje ECL (36 oziroma 39) vpiše ustrezno šifro, se šteje, da ugodnosti ne želi, in da torej veljajo za blago običajne carinske stopnje, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka.
Med strankama ni sporno, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant. To pa pomeni, da ima, skladno z določbo 143. člena CZ, na katero se sklicuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v tem postopku. Tožena stranka mu tudi pravilno pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carine začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun potekel in da zato nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni bil več dopusten.
Kadar je pravni temelj za carinjenje določba 389. člena CZ/76, je (po tej določbi) storilec prekrška (pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev prekrška), prvi carinski zavezanec za plačilo carinskih dajatev.
CZ člen 3, 3-9a, 4, 4/1-1, 12, 23, 23/3, 32, 45, 144, 144/1-1, 151, 151/1, 154, 154/1-1, 158, 158/12, 161, 161-2. ZDP člen 16, 16/1. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 8, 11. Uredba o višini carinskega dolga, za katerega se ne opravijo naknaden obračun, prisilna izterjava ali postopek za povrnitev preveč plačanega carinskega dolga člen 3.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije - plačilo carinske dajatve - določitev višine carinskega dolga - preračun tuje valute v domačo - uveljavljanje oprostitve plačila carine - povračilo carinskega dolga
Ker so na računu, ki so ga prvostopnemu organu posredovali italijanski carinski organi, nesporno navedeni tožnikovi podatki, je dokazovanje, katero blago iz računa in v kakšni vrednosti so kupili njegovi sopotniki, na strani tožnika. Tudi za sprostitev blaga v prost promet se zahteva izvedba carinskega postopka (9. a točka 3. člena CZ), ki se v skladu z določbo 2. odstavka 45. člena CZ začne na podlagi vložene carinske deklaracije. Oprostitev plačila carine za uvoženo blago je treba uveljavljati ob uvozu.
carine - posebna uvozna dajatev - začasni izvoz na oplemenitenje - naknadna preveritev deklaracije
Pravica carinskega organa do naknadne preveritve deklaracije po določbi 62. člena CZ ni, kot zmotno meni tožeča stranka, pogojena z njegovo pravico oziroma dolžnostjo naknadnega obračuna carinskega dolga po določbi 154. člena CZ. Predhodno opravljena vsebinska preveritev deklaracije po 52. členu po določbah CZ ne predstavlja ovire, da se ta naknadno preveri še po določbi 62. člena tega zakona.
Carinski organ ima v določbi 23. člena CZ pooblastilo, da v primeru, če zaradi okoliščin uvoza meni, da vrednost blaga ne ustreza določbam o dogovorjeni ceni, predloženega računa o nakupu blaga ne upošteva kot podlago za določitev carinske osnove, ampak to vrednost ugotovi v postopku na podlagi 16. do 19. člena CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti.
uvrstitev blaga po nomenklaturi carinske tarife - naknadni obračun carinskega dolga
Dejstvo, da je Urad Republike Slovenije za zdravila švedsko grenčico po svoji klasifikaciji označil kot zdravilo skupine C, ne more vplivati na odločitev v carinskem postopku, v katerem se uporabljajo carinski predpisi.
CZ člen 154/1-c, 47, 47/1, 154. ZUP člen 257, 257.
obnova postopka - carina
V izpodbijani odločbi navedenih dopisov nemške carinarnice v nemškem jeziku, tako tudi v prevodu ni v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka. Sodišče torej zaradi pomanjkljivih upravnih spisov ni moglo ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem sklepa o obnovi postopka in ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o zadevi . Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožeče stranke pozvati k predložitvi ustreznega pooblastila, oziroma bi to morala storiti sama, če bi v tej zadevi hotela nastopati kot zastopnik in ne deklarant.
Za izterjavo denarnih carinskih obveznosti je podana pravna podlaga v določbah 2. odstavka 275. člena ZUP/86, 155. člena CZ ter ZDavP, ki so veljale v času odločanja. Za izvršbo teh obveznosti (torej tudi za odlog) so pristojni carinski organi.
Tudi po presoji sodišča je odločba po 11. členu ZCUKPIL utemeljeno izdana, če so izpolnjeni vsi, za njeno izdajo v tem členu predpisani pogoji. Ukrepanje po določbi 11. člena po presoji sodišča ne predstavlja nujno nadaljevanja postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga, kot zmotno meni tožeča stranka. Pravilnost in zakonitost odločbe, izdane skladno s pogoji 11. člena in na njegovi podlagi, tudi ni odvisna od zakonitosti akta o začasnem zadržanju blaga, če je bilo blago pred zasegom z odločbo začasno zadržano.
CZ člen 182, 182/1. ZUS člen 40, 40/2. CZ (1976) člen 30b.
carine - naknadni obračun carinskega dolga - prepoved odločanja v škodo tožnika v upravnem sporu
Z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak da gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, tj. 27. 7. 1993, to pa pomeni, da se po 1. odstavku 182. člena CZ/95 postopek naknadnega obračuna carinskega dolga vodi oziroma nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ/95, torej po določbah CZ/76. Ugotovitev nepravilne uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi tožene stranke bi sicer narekovala odpravo odločbe kot nezakonite. Ker pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku določila carinski dolg v nižjem znesku kot prvostopni carinski organ (katerega odločba pa je, kot že povedano, pravilna), ter je bil tožnik dolžan carinski dolg poravnati po izpodbijani odločbi kot dokončni (glede na 1. tč. izreka prvostopne odločbe), bi bila odprava izpodbijane odločbe tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS ne more sprejeti.
CZ člen 154, 154/1. ZCT člen 1, 1/2, 2, 2/1, 2/2. Uredba o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 člen 12, 12/1- 1, 12/1-3, 12/2.
carina - nezakonito ravnanje s carinskim blagom
V Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, v nadaljevanju ZCT/95), ki je veljal v času, ko je nastala carinska obveznost, so določene le konvencionalne carinske stopnje. Konvencionalne carinske stopnje so namreč stopnje, ki so določene v carinski tarifi, ki je sestavni zakona. S carinsko tarifo pa so določene carinske stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno (1. odstavek 2. člena in 2. odstavek 1. člena ZCT/95). ZCT/95 loči med konvencionalnimi in preferencialnimi carinskimi stopnjami, vendar pa za slednje velja, da so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali drugo mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija (2. odstavek 2. člena ZCT/95), zato preferencialne stopnje niso sestavni del zakona, temveč so predmet posebnih mednarodnih pogodb. V primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom carinski dolžnik pri naknadnem obračunu carinskega dolga ne more doseči ugodnejše carinske obravnavane oziroma naknadno uveljaviti posebnih preferencialnih stopenj (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95). Takšno pravico ima le v primeru, če ob carinjenju izpolnjuje vse predpisane pogoje.
naknadni obračun carinskega dolga - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Desetdnevni rok, ki je določen za naknaden obračun carinskega dolga v 1. odstavku 154. člena CZ, je inštrukcijski rok, ki spada med zakonske procesne roke. Prekoračitev inštrukcijskega roka, ki velja za organ, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje, nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in ne vpliva na odločitev. Zato prekoračitev desetdnevnega roka za izdajo odločbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj navedenega roka ni mogoče šteti med prekluzivne materialne roke.
stranka v postopku - solidarni dolžnik - carinski dolžnik
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi.
V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
carinski posotopek - pasivna legitimacija - direktno zastopanje - indirektno zastopanje - carinski deklarant - carinska deklaracija - solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
napačna uporaba materialnega zakona - upravni postopek
Tožena stranka v konkretnem primeru ni imela podlage za odločanje po stari carinski zakonodaji, saj se določba 1. odstavka 182. člena CZ/95 nanaša na dokončanje upravnih postopkov. Iz odločbe o ustavitvi postopka zaradi carinskega prekrška pa je razvidno, da je bil pred 01.01.1996 oziroma dne 03.12.1993 uveden postopek o prekršku, ki ga je v skladu s 14. členom Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št., 1/91) vodil prvostopni upravni organ - carinarnica po določilih postopka takrat veljavnega Zakona o prekrških in da je bil leta 1997 v skladu s tem zakonom postopek tudi ustavljen. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi prezrla, da se je leta 1993 začel le prekrškovni postopek, ki se je pravnomočno končal dne 08.10.1997, ne pa tudi upravi postopek za odmero carinskega dolga, saj se je ta v predmetni zadevi pričel šele po pravnomočno ustavljenem prekrškovnem postopku, torej po 01.01.1996, kar izhaja tudi iz dopisa carinarnice A tožeči stranki z dne 05.12.1997. Čeprav je postopek za ugotovitev carinskega prekrška in postopek za ugotovitev in odmero carinskega dolga vodil isti upravni organ pa je potrebno ločiti prekrškovni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o prekrških, in upravni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o splošnem upravnem postopku.