Po določbi 11. točke 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, kot jo s pomočjo ustrezne (logične) interpretacije razlaga sodišče, bi tožnik v zadevi ne bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki posreduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče.
Glede na razlago izraza "carinski deklarant" v 11. točki 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik ne bil v zadevi pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga.
Določba 154. člena CZ predstavlja pravno podlago za naknadni obračun in naložitev v plačilo carinskega dolga za vse primere, ko carinski dolg ni bil obračunan oziroma je bil obračunan v nižjem znesku, kot to določa zakon. To pa pomeni, da je prvostopni carinski organ, ki je na to določbo oprl odločbo, s katero je naknadno obračunal kot carinski dolg še posebno uvozno dajatev, ki je s predhodno odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, v nasprotju z zakonom ni obračunal, ravnal pravilno ter da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil zakon nepravilno uporabljen.
Določili 62. in 154. člena CZ dajeta carinskim organom pooblastilo, da naknadno, to je po prepustitvi blaga deklarantu, preverijo carinske deklaracije in, če je potrebno, naknadno obračunajo carinski dolg. Zato tožeča stranka z ugovorom, da je carinski delavec pri vseh 27 uvozih pregledal predmetno blago in ga kot pravilno uvrščenega v carinsko tarifo sprostil v prost promet, ne more uspeti.
V prehodni določbi 182. člena novega CZ je določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Ker se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, ta pa je bila vložena 26. 3. 1993, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine, ki se nanaša na blago oziroma carinjenje po navedeni UCD, ni bilo mogoče uporabiti. Drugače kot tožena stranka namreč sodišče meni, da se z naknadnim obračunom carine ni začel nov upravni postopek v smislu 182. člena CZ, ampak da gre za nadaljevanje tistega, ki se je začel s sprejemom UCD - v smislu uporabe posebnih pravnih sredstev iz CZ, ki so analogna izrednim pravnim sredstvom po ZUP.
Pri uvrščanju blaga v ustrezne carinske tarife je treba upoštevati tudi temeljna pravila o uvrščanju tega blaga. Vendar pa je potrebno v primerih kot je obravnavani, ko gre dejansko za razlago predpisa na podlagi minimalnih razlik, po presoji sodišča, poleg navedenega vendarle upoštevati tudi pravni red kot celoto, v tem kontekstu predvsem določbe Ustave RS, pa tudi druge zakonske predpise. Vsi državni organi morajo pri svojih odločitvah upoštevati oz. zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Tožena stranka je eden tistih državnih organov, katerega odločitve lahko bistveno vplivajo na enakopraven ali pa neenakopraven položaj subjektov na trgu. Zato je bila tožena stranka po presoji sodišča dolžna proučiti in odgovoriti na tožničine pritožbene ugovore, da se jo s sporno uvrstitvijo v carinsko tarifo neupravičeno spravlja v neenakopraven položaj na trgu, še posebej glede na zatrjevano okoliščino, da je tožena stranka prej več let dopuščala uvrščanje sporne embalaže v ugodnejšo carinsko tarifo 4819 50 000, potem pa je svoje stališče spremenila samo glede embalaže Combibloc, ne pa tudi glede konkurenčne embalaže. Tukaj se zaradi spoštovanja navedene zakonske ureditve glede zagotavljanja enakopravnega položaja na trgu in s tem povezanega enakega obravnavanja pred zakonom, sodišče ni moglo postaviti na stališče, da je carinjenje drugih podobnih embalaž drug upravni postopek, ki s spornim carinjenjem nima nobene zveze.