Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro.

Tožnik trdi, da se mreža in zaščita notranjosti, ker ni možna njuna splošna raba in ker to nista gotova izdelka, ampak se uporabljata izključno za sedeže osebnih vozil, štejeta za del sedeža. Če bi se lahko enostavno odstranila, bi šlo za opremo sedeža, a se ta dva izdelka trajno vgradita v avtomobilski sedež. Sodišče tozadevno ne sledi tožnikovi argumentaciji o nujnosti vgradnje obravnavanih izdelkov v avtomobilske sedeže in njihove ničvrednosti v nasprotnem primeru, saj, kot je že v postopku izpostavila toženka, to, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja (oz. predmeta), po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za „del“ ali „pribor“.

Tožnica je obračunala in plačala trošarino za 10.0785 hl vol100% alkohola, dejansko pa bi morala obračunati in plačati trošarino za 12.0252 hl vol100% alkohola. Pri utemeljitvi navedene ugotovitve se je toženka sklicevala na evidence gibanja zaloge trošarinskih izdelkov in izdanih računov, pri čemer se je po njenih navedbah opirala na nazivno količino predpakiranega izdelka, to je po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov masa ali prostornina, ki je označena na embalaži, to je količina izdelka, ki naj bi jo predpakirani izdelek vseboval, od katere se obračuna in plača trošarina.