odškodninsko pravo - imetnik nevarne stvari - odškodninska odgovornost
Odločanje o ugovoru tožene stranke, da je bil tožnik gost pri zavarovancu tožene stranke in zato odgovarja le do zneska 550,00 EUR, ne sodi v izrek vmesne sodbe.
ZS člen 98, 98/2, 98/2-1.. ZDSS-1 člen 19.. ZPP člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/2, 88/4, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba - zastopanje pred okrožnim sodiščem - kvalificiran pooblaščenec - pravni interes za pritožbo
ZPP ne predvideva, da bi v primeru, ko na pripravljalni narok pristopi pooblaščenec, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, sodišče sprejelo sklep, s katerim bi stranki naložilo, naj v danem roku imenuje pooblaščenca, ki zakonske pogoje izpolnjuje, ali izjavi, da se bo zastopala sama. Ker zakon v obravnavni situaciji sklepa z vsebino, kot je bil izdan, ne predvideva, in ker izpodbijani sklep tudi sicer ne posega v tožničine pravice ali pravne interese, tožnica nima pravice do pritožbe zoper njega. Tudi sicer ne bi bilo mogoče govoriti o pravnem interesu tožnice za pritožbo, saj je istočasno z vložitvijo pritožbe vložila v spis izjavo, da se bo v zadevi zastopala sama, torej je izpodbijani sklep dejansko izvršila.
ZDR-1 člen 74, 74/1, 84, 84/1, 87, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 143, 143/1, 154.. ZPP člen 8, 212.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - epidemija - prenehanje potrebe po delu - vezanost na odpovedni razlog
Zgolj dejstvo, da je tožnik v poslovni enoti opravljal (tudi) delovne naloge vodje, ne pomeni, da je bil vodilni delavec. Na navedeno ne vpliva poimenovanje sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot individualne ter njena določila o plačilu in razporeditvi delovnega časa tako, da tožnik nima presežka ur.
Tožnik je na svojem delovnem mestu ogromno število delovnih ur (več kot polni delovni čas) opravljal delovne naloge natakarja, opravo katerih toženka ni nadomestila z obstoječimi zaposlenimi, kot je trdila in je zapisano v izpodbijani odpovedi.
ZKP člen 306, 306/3, 371, 371/1, 371/1-5. KZ-1 člen 15a.
ustavitev kazenskega postopka - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - umik predloga za pregon - domneva o umiku - izostanek z naroka za glavno obravnavo - interes za kazenski pregon - mladoletna oškodovanka - navzočnost pooblaščenca - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Za tedaj mladoletno A. A. ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, zato zanjo že na tej podlagi umik predloga za kazenski pregon ni mogoč. Pravilna pa so tudi pritožbena izvajanja v smeri, da v primerih, ko oškodovanec za zastopanje pooblasti pooblaščenca, ki se naroka udeleži, ni mogoče sklepati, da nima interesa za kazenski pregon. Navzočnost pooblaščenca namreč izkazuje ravno nasprotno, torej da oškodovanec od predloga za kazenski pregon ne odstopa in da ima za izvedbo kazenskega postopka interes.
Izdaja javne listine v predpisani obliki je eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine. Tega pogoja smrtovnica v delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb s katerimi je pokojnik živel (drugi odstavek 182. člena ZD, med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanaša na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana. V tem delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Gre (le) za uradno listino (kot taka ima v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP), ki pa ni znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine so uradne listine, vse uradne listine pa niso javne listine.
KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2.. ZPP člen 7, 212, 243.. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
javni uslužbenci - razlika v plači - dodatek za delo v rizičnih razmerah - nevarni delovni pogoji - epidemija - COVID-19 - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - trditveno in dokazno breme
Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije, saj KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev. To stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Iz takšne časovne zamejitve pravice do dodatka izhaja, da ta ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih.
tedenski počitek - denarna odškodnina - premoženjska škoda - nepopolno dejansko stanje - razveljavitev sodbe
V zvezi z dolžnostjo tožnika, da vsakodnevno spremlja medije zaradi seznanjenosti z lokalnimi dogodki in sodelovanja z lokalnimi predstavniki šolstva, športa, občine, sodelovanja z lokalno skupnostjo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik to nalogo dejansko izvajal vsak dan, tudi v nedeljo, vendar pa ni ugotovilo, koliko časa naj bi za to delo na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, sploh porabil. V tem delu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je ugotovitev o trajanju te naloge bistvena za pravilno materialnopravno presojo, ali mu je bil počitek kršen.
ZDR-1 člen 33, 34, 35, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 2, 3, 3/2, 3/2-1, 5, 5/4, 7, 7/3, 20, 23.. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1.. ZVZD-1 člen 5, 12.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - COVID-19 - pogoj PCT - odklonitev testiranja - kršitev ustavnih pravic
Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker je tožnica 2. 11. 2021 ob vstopu v varovano območje toženke zavrnila predložitev dokazila o izpolnjevanju PCT pogoja, nato pa je bila zaradi zavrnitve samotestiranja neopravičeno odsotna z dela od 2. 11. 2021 do 6. 11. 2021 ter od 8. 11. 2021 do vključno 11. 11. 2021. Tožnica je bila ob prihodu na delo seznanjena z obveznostjo izpolnjevanja PCT pogoja, vendar je zavrnila tako predložitev dokazila o izpolnjevanju pogoja, kakor tudi samo testiranje.
Skladno z določbo 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, na podlagi 12. člena tega zakona pa je delavec dolžan spoštovati in izvajati te ukrepe. Če jih ne spoštuje oziroma jih ne izvaja, je to kršitev določb 34. in 35. člena ZDR-1. Ker je tožnica testiranje odklanjala in posledično neopravičeno na delo ni prišla, je poleg že navedenih določb ZDR-1, kršila tudi določbe 33. in 37. člena istega zakona.
ZDR-1 člen 33, 34, 35, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-2.. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 2, 3, 3/2, 3/2-1, 5, 5/4, 20, 23.. ZNB člen 3, 3/1, 4, 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1, 32/2.. ZVZD-1 člen 36, 36/2.. URS člen 51.. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - COVID-19 - odklonitev testiranja - pogoj PCT - odsotnost z dela - opustitev obvestilne dolžnosti - test sorazmernosti - stroški stranskega intervenienta
Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo z ukrepom testiranja poseženo v ustavno prepoved prisilnega zdravljenja, ki je zagotovljena v okviru pravice do zdravstvenega varstva z 51. člena URS. Ne glede na to, da je treba po stališču Ustavnega sodišča RS izraz zdravljenje iz 51. člena URS razumeti široko, ukrep testiranja, ki se opravi z odvzemom brisa iz grla oziroma nosu, ne predstavlja niti kurativnega niti preventivnega zdravstvenega ukrepa.
Čeprav stranska intervenientka ni delodajalec tožnice, je treba pri odločitvi o njenih stroških postopka izhajati iz enakih pravil, kot veljajo za toženo stranko, na strani katere nastopa. Ker ta spor predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, velja enako tudi za stransko intervenientko, ki se ji je v pravdi pridružila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - izostanek z dela - obvestilna dolžnost
Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ne bi smela podati izredne odpovedi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je v času po 24. 11. 2021 z dela izostala zato, ker zaradi zdravstvenih težav še vedno ni bila sposobna za delo, torej iz upravičenih razlogov. Četudi bi navedeno držalo, to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je tožnica storila kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj glede na dikcijo določbe razlog izostanka oziroma (ne)upravičenost odsotnosti v zvezi s samo kršitvijo ni odločilnega pomena. Po tej določbi sta odločilni le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni ter dejstvo, da tožnica ni obvestila delodajalca o svoji odsotnosti več kot pet dni, čeprav bi to lahko storila, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno.
ZJU člen 53, 53/4, 55, 55/1, 147, 147/2.. ZDR-1 člen 91, 91/5.
policist - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izvršitev pravnomočne sodbe - reintegracija - sprememba sistemizacije - ustrezno delovno mesto - potreba po delu - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožba očita nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020, ker je bil izdan na podlagi 53. člena ZJU, kar naj bi predstavljalo neustrezno pravno podlago, saj je šlo za enostransko izdani sklep, ne pa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (na podlagi pravnomočne sodbe mu namreč delovno razmerje ni prenehalo). Očitek ni utemeljen. ZJU izrecno ne ureja načina reintegracije delavca nazaj na delo v primeru, kot je obravnavani. Delovno mesto, za katero je tožnik imel neposredno pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v času izvršitve pravnomočne sodbe ni več obstajalo. Toženka je zato utemeljeno pristopila k izvršitvi reintegracije na način, da mu je najprej ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ker pa je to odklonil, mu je izdala sklep, ki ga je mogoče smiselno opreti na četrti odstavek 53. člena ZJU.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 179/2. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1, 37/2. Direktiva Sveta z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu (prva posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) člen 1, 1/1.
padec po stopnicah - drsnost stopnic - spolzka tla - opozorilne table za nevarnost - čiščenje javne površine - opustitev dolžnega ravnanja - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V zdravstvenem domu so bile marmornate stopnice, ki so že brez nanosov na meji drsnosti. Tožnica je padla na stopnicah, ker ji je zdrsnilo, ker je bil na stopnicah droban pesek. Ker ni bilo ustreznega čiščenja in postavljenih opozorilnih tabel, je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker je tožnica trdila, da je vedela, da stopnice niso čiste tudi prej, pa se ni prijela za ograjo, je podana njena 10% sokrivda.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00061157
SZ člen 117, 123. ZZZDR člen 51, 58, 19. OZ člen 3.
skupno premoženje bivših zakoncev - odkup stanovanja po SZ - imetnik stanovanjske pravice - dogovor glede lastništva - prispevanje kupnine za nakup stanovanja - z delom pridobljeno premoženje zakoncev - pogodba s slamnatim kupcem - delitev skupnega premoženja - obseg in deleži na skupnem premoženju - prosto urejanje pogodbenih razmerij
V obravnavanih okoliščinah je brez dvoma šlo za skupen dogovor tožnika, toženke in njene babice kot imetnice stanovanjske pravice in s tem upravičenke do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (s 60 % popustom), da se stanovanje odkupi, da pravdni stranki postaneta dejanska lastnika stanovanja, babica pa ima izgovorjene ugodnosti. To pa hkrati pomeni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je odkup stanovanja izpeljal tako, da je bila imetnica stanovanjske pravice dejansko slamnati kupec, pravilno. Res je, da OZ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Res je, kot trdi pritožnica, da dejansko stanje, ki ga obravnava odločba VS RS ni enako kot predmetno, je pa primerljivo, v obeh primerih kupec ni želel postati lastnik. Tega ne omaje trditev, da je pobudo za nakup stanovanja dala babica in da je uveljavljala svoja upravičenja za odkup stanovanja. Brez denarja pravdnih strank bi njeno upravičenje do odkupa dejansko ostalo zgolj pravica, ki je na pravdni stranki tudi ni mogla prenesti, saj ne sodita v krog teh upravičencev.
Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sodi odkupljeno stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z denarjem, ki sta ga z delom ustvarili pravdni stranki. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje (in se ob tem sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 870/2008), je ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema kogentne narave, zato zakonca ne moreta sporazumno vplivati na zakonsko določen premoženjski režim in odločati, kaj sodi v njuno skupno oziroma posebno premoženje in kakšni so deleži na skupnem premoženju. Obligatornost režima skupnega premoženja je relativizirana le z možnostjo zakoncev, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze sporazumno (ali na zahtevo enega ali drugega zakonca) skupno premoženje razdelita (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Takšen delilni sporazum mora biti sklenjen v predpisani obliki (v obliki notarskega zapisa po Zakonu o notariatu oziroma je moral biti sodno overjen po ZZZDR iz leta 1976). Ker pa sta pravdni stranki skupno premoženje šele pridobili, overitev pogodbe ni bila potrebna,
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3, 118, 118/1.. ZUP člen 80, 80/1.. KZ-1 člen 259, 259/1.. ZPP člen 70, 155, 155/1, 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - javna listina - lažno prikazovanje podatkov - teža kršitve - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - delni umik tožbe - izpolnitev zahtevka - plačilo razlike v plači - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Tožničino ravnanje je privedlo do tega, da so bili podatki v javni listini, kar so zapisniki o podani izjavi o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, lažni, pri čemer je povsem nebistveno, ali bi stranke lahko izjavo o odpovedi pravici do pritožbe podale na drug način, saj so jo podale na zapisnik.
Zapisnik je javna listina, pri čemer je nebistveno, ali bi bila takšna javna listina (lahko) uporabljena v drugem sodnem sporu. Presoja teže kršitve je namreč neodvisna od tega, ali v posledici očitanega ravnanja delodajalcu dejansko nastane škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00061888
OZ člen 92.. ZPP člen 18, 108, 108/1.. ZDR-1 člen 200, 200/3.
prenos dejavnosti - reparacija - dopustnost sodnega varstva - sodna pristojnost - pravni interes - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - ničnost - istovetnost zahtevka - litispendenca - poziv na popravo tožbe
Četrti tožnik s tožbo v tem delu uveljavlja neobstoj (ničnost, nezakonitost) pogodbe o prenosu dejavnosti in delavcev, sklenjene med toženkama, torej pogodbe, sklenjene med tretjima osebama. Za uveljavljanje ničnosti je sodno varstvo (ob izkazanem pravnem interesu; 92. člen OZ) dopustno; ne gre za spor, ki ne bi sodil v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na sodno prakso v neprimerljivih zadevah.
Zahtevek, kot so ga postavili tožniki v tožbi, se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja, in sicer od 1. 8. 2021 pri prvi toženki. Takšen zahtevek je ustrezen (in izvršljiv; zahtevek se je sicer nanašal na vse delavce, ne le na tožnike, kar odpira kvečjemu vprašanje legitimacije), tožniki pa so v tožbi tudi podali navedbe, s katerimi ga utemeljujejo (nezakonit prenos med prvo in drugo toženko), za svoje navedbe so predlagali dokaze. Sodišče prve stopnje je zato brez podlage izdalo sklep na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP, s katerim jih je pozvalo na popravo tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00061114
OZ člen 179. ZPŠOIRSP člen 10, 11. ZPP člen 154, 154/2.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - nepremoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - okoliščine konkretnega primera - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - stroški postopka - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah - novejša sodna praksa - kriteriji za odločitev o stroških - načelo uspeha v pravdi - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini
Načelo pravne enakosti terja, da je treba pravno enako obravnavati tisto, kar je enako oziroma tisto, kar je enako v bistvenem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo posebne okoliščine, ki morajo biti izkazane v pravdnem postopku, da se oškodovancu, ki mu je bila prizna odškodnina že v upravnem postopku, prizna višja odškodnina.
V novejši sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je temeljni kriterij za priznanje stroškov postopka, tudi v odškodninskih sporih, uspeh v pravdi; priznanje stroškov glede na uspeh po temelju in posebej po višini je bilo opuščeno oziroma pridržano le za izjemne primere.
Pritožbeno sodišče sklepno izpostavlja dva bistvena sklopa dejstev in oba sta bila odločilna pri presoji stroškovne odločitve. Prvi je, da taka ureditev odločanja o stroških v postopkih zoper toženko velja zaradi posebnih okoliščin, ki so povezane s kršitvijo (osebnostnih) pravic tožnikov s strani toženke (le) v zvezi z izbrisom iz RSP, ker bi toženka morala take pravice varovati, da je bil proces uveljavljanja pravovarstva tem osebam dolgotrajen, da je praksa sodišč povezana s priznanjem odškodnin v teh postopkih nova in neenotna. V drug sklop dejstev, ki so odsev vrednostnega temelja prvega, pa je bila presoja, da je tožnik ostal v razumnem dosegu pravno zavarovanega upravičenja in njegovega pravovarstva v delu, s katerim ni uspel, ni bilo moč ovrednotiti kot zlorabo pravic. Slednjih dejstev tudi ni zatrjevala toženka v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za izpolnitev obveznosti - podaljšanje roka - prekluziven rok - nepodaljšljiv rok
Rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ima naravo prekluzivnega roka, kar pomeni, da s potekom roka nastopi posledica neizpolnitve.
Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da storilec v preizkusni dobi ni izpolnil obveznosti, pogojno odložitev preklicalo, pri čemer je pravilno presodilo, da je pripor okoliščina, ki je na strani storilca in nima pravno upoštevanega učinka na dolžnost izpolnitve obveznosti.
tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - izselitev razvezanega zakonca - posebno premoženje zakonca - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - neupravičena pridobitev - neprivolitev v prikrajšanje - pravica uporabe nepremičnine - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - obstoj dogovora - ugotovitev neobstoja - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - zahtevek za plačilo uporabnine - pravica do uporabnine - nedobroverni posestnik - presoja dobrovernosti posestnika - tek zamudnih obresti od prisojene uporabnine
Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.