V vlogi z dne 28. 10. 2020 je tožnik navedel le nestrinjanje z vlogo toženca z dne 9. 10. 2020, v kateri se je slednji opredelil do izvedenskega mnenja. Tožnik je pri tem ponovil svoja stališča o izvedenskem mnenju, izvidu lečečega zdravnika ter o dokaznih predlogih, ki jih je že navedel v predhodni tretji pripravljalni vlogi za katero mu je priznanih 225 točk. Priglašenih stroškov tako ni mogoče šteti za potrebne, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
prehod obveznosti na novega dolžnika - prehod obveznosti na državo oziroma državna podjetja - nadaljevanje izvršilnega postopka zoper republiko slovenijo
Upnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202d/7, 202d/8, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za izpolnitev obveznosti - prekluziven rok - podaljšanje roka - pravica do izjave
Rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni instrukcijski, temveč je prekluziven in nepodaljšljiv rok.
Zamuda roka za izpolnitev obveznosti ima za posledico, da sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče storilca ni bilo dolžno posebej pozivati na dodatno obrazložitev predloga za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ter na predložitev dokazov.
pravni interes stranskega intervenienta za udeležbo v pravdi - obremenitev lastninske pravice s služnostjo - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - varstvo kupca nepremičnine
Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga temelji na stališču, da ima pritožnik kot kupec nepremičnine dejanski interes, da toženec v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti v breme te nepremičnine zmaga, ni pa verjetno izkazano, da bi odločitev v tej zadevi vplivala na njegovo razmerje s tožencem. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je interes, da toženca v pravdi dosežeta zavrnitev zahtevka za ugotovitev služnosti, ki ga pritožnik opisuje v pritožbi, prepoznalo že sodišče prve stopnje, a ta za položaj intervenienta ne zadostuje. Ker pritožnik ni izkazal, da bi sodba o ugoditvi zahtevku učinkovala tudi zoper njega kot – sledeč njegovim trditvam – novega lastnika nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek, je odločitev pravilna.
tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - izselitev razvezanega zakonca - posebno premoženje zakonca - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - neupravičena pridobitev - neprivolitev v prikrajšanje - pravica uporabe nepremičnine - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - obstoj dogovora - ugotovitev neobstoja - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - zahtevek za plačilo uporabnine - pravica do uporabnine - nedobroverni posestnik - presoja dobrovernosti posestnika - tek zamudnih obresti od prisojene uporabnine
Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobrovernost lastniškega posestnika - odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa - dobra vera pravnega prednika - dobrovernost priposestvovalca kot dediča - dobroverna posest dedinje - raziskovalna dolžnost
Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.
Ker je tožnica uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim od polnega, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. Ta je skladno s sklepom sodišča prve stopnje po specialistu za področje revmatologije na podlagi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnice in po njenem osebnem pregledu menil, da pri tožnici do 28. 8. 2020 zdravljenje ni bilo končano do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti invalidnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060414
DZ člen 158, 159, 161. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna prepoved stikov - predlog za spremembo začasne odredbe - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - upoštevanje otrokovih želja - ogroženost otroka - otrokovi stiki - nasilje v družini - smrt žene in matere - umor - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe.
Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa.
Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvidno, da otroci zaradi svojih stisk in posledic travmatičnih dogodkov najverjetneje še vedno niso sposobni dojeti pomena svoje želje po stikih z očetom, saj se še ne zavedajo (v celoti) razsežnosti in zahtevnosti nastale situacije.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - kršitev pravice stranke do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem
Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov - vrnitev zaseženega vozila - ugotovitev lastništva vozila - napotitev na pravdo
Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.