tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - izselitev razvezanega zakonca - posebno premoženje zakonca - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - neupravičena pridobitev - neprivolitev v prikrajšanje - pravica uporabe nepremičnine - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - obstoj dogovora - ugotovitev neobstoja - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - zahtevek za plačilo uporabnine - pravica do uporabnine - nedobroverni posestnik - presoja dobrovernosti posestnika - tek zamudnih obresti od prisojene uporabnine
Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.
Obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks so izrecno določene v drugem odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v tretjem odstavku tega člena pa je določeno, v katerih primerih sodišče z vlogo, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, ravna kot z nepopolno vlogo. To velja za primere, ko vloga ne vsebuje v drugem odstavku 12. člena ZST-1 predpisanih podatkov in izjav, razen podatkov o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podatkov o premoženju iz prve alineje prvega odstavka 12.b člena ZST-1, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, izjav stranke in njenih polnoletnih družinskih članov iz pete in šeste alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 ter podpisov polnoletnih družinskih članov strank. Da bi bila vloga za oprostitev plačila sodne takse popolna, mora torej obvezno vsebovati vsaj podatke iz prve (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo stranke oziroma naziv, sedež, davčno in matično številko osebe iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1), druge (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo družinskih članov stranke) in tretje (podatke o zadevi) alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1, podatke o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz prvega in drugega odstavka 12.a člena ZST-1 oziroma podatke o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju stranke iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podpis stranke.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 1, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - prevzem dolga - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljen so pritožbene navedbe, da b i moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - povzročitev lahke telesne poškodbe
Ker napadena sodba po oceni pritožbenega sodišča ima povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi, kljub temu, da posledice poškodb niso bile vidne, oškodovanki povzročil lahko telesno poškodbo, kot že obrazloženo, pritožba, ki skuša prepričati, da oškodovankina izpovedba v tem delu ni verodostojna, ne more bi uspešna, saj pri tem prezre medicinsko dokumentacijo na podlagi katere je izvedenec podal mnenje.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobrovernost lastniškega posestnika - odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa - dobra vera pravnega prednika - dobrovernost priposestvovalca kot dediča - dobroverna posest dedinje - raziskovalna dolžnost
Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.
ZIZ člen 15, 24, 24/1. ZPP člen 108, 365, 365/2, 365/3.
izvršba - izvršilni naslov - ugovor aktivne legitimacije - prehod terjatve - javna listina - ugovor dolžnika - razveljavitev sklepa o izvršbi - zmotna uporaba materialnega prava - preoblikovanje družbe - pomanjkljivost vloge - nesklepčnost predloga
V obravnavani zadevi upnik v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 24. člena ZIZ v predlogu za izvršbo ni niti navedel podlage prehoda dolga niti ni predložil dokazil, ki bi izkazovala prehod. Zaradi navedenega je njegova vloga vsebinsko pomanjkljiva in kot tako bi jo sodišče prve stopnje moralo zavrniti. Zahtevana izvršba zoper dolžnika torej nima podlage v navedbah in predloženih listinah v predlogu za izvršbo, zato predlog za izvršbo kot takšen ni sklepčen in mu glede na upnikove pomanjkljive navedbe in dokaze v predlogu za izvršbo v konkretnem primeru ni mogoče dovoliti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00061286
ZPP člen 76, 77, 98, 339, 339/2, 339/2-11. ZIZ člen 15, 55, 55/1.
izvršilni postopek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - razlogi za ugovor - procesne predpostavke - sposobnost biti stranka - dediči - neznani dediči - pooblastilo za zastopanje - obstoj pooblastilnega razmerja - pooblastilo za zastopanje v pravdnem postopku - nadaljevanje postopka z dediči stranke - pravna subjektiviteta - procesna sposobnost - upravičenost za zastopanje - relevantni ugovorni razlogi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumenti, s katerimi je dolžnica nasprotovala sklepu o izvršbi, so procesno pravne narave, konkretno vprašanje (ne)obstoja procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka oziroma procesne sposobnosti ter upravičenosti pooblaščenca – odvetnika za zastopanje. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev, pri čemer na obstoj predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Morebitne kršitve določb 76., 77. in 98. člena ZPP je mogoče ob smiselni uporabi (15. člena ZPP) 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP uveljavljati tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj so v prvem odstavku 55. člena ZIZ ugovorni razlogi našteti le primeroma.
Namen določb o sposobnosti biti stranka, procesni sposobnosti in upravičenosti oseb za njihovo zastopanje po pooblaščencu je v zagotovitvi kakovostnega varstva njihovih pravic v postopku. Če je na strani stranke sicer podana katera od navedenih pomanjkljivosti, a je kljub temu ta stranka v postopku uspela, pa ni razloga za razveljavitev sodne odločbe. Kršitve po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tako v pritožbenem oziroma smiselno v ugovornem postopku po naravi stvari mogoče upoštevati le pri pritožbi oziroma ugovoru osebe, ki je v postopku izgubila, pa je bila kršitev podana na njeni strani. Ne more pa se na take kršitve sklicevati nasprotna stranka, ki v postopku ni uspela. To bi bilo v nasprotju z namenom določb 76., 77. in 98. člena ZPP.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.
ZPP člen 18. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.
pristojnost slovenskega sodišča - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pravočasnost ugovora - pristojnost tujega sodišča - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - veljavnost dogovora o pristojnosti - potrebni pravdni stroški
Ne drži stališče, da se je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala tudi ugovore vsebinske narave, tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem uveljavljala ugovor nepristojnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča z navedbo, da je po Pogodbi med strankama za spore pristojno sodišče v Padovi. Če se je v isti vlogi spustila tudi v vsebinsko obravnavo zahtevka, to še ne pomeni, da bi bil lahko njen ugovor nepristojnosti spregledan.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.