CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00061445
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42-2, 183, 183/1.. ZPP člen 116, 337, 337/1.
I. kategorija invalidnosti - pravica do invalidske pokojnine - neizpolnjevanje pogojev - odsotnost z naroka - pritožbene novote
Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik dopolnil v Sloveniji 9 let, 2 meseca in 10 dni, v BiH 2 leti in 6 mesecev, na Hrvaškem 4 mesece in 8 dni, v Srbiji pa 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Skupaj dopolnjena pokojninska doba znaša 12 let, 5 mesecev in 1 dan. S tem pa ni izpolnjen pogoj 13 let pokojninske dobe.
Sodišče je že po zaključku naroka prejelo tožnikov dopis, s katerim opravičuje svoj izostanek. Tožnik bi moral pred zaključkom obravnave sodišču posredovati opravičilo. Le v takem primeru, bi ga lahko sodišče upoštevalo in narok, če bi bili izkazani opravičljivi razlogi, preložilo. Po zaključku obravnave pa bi moral tožnik zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 1, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - prevzem dolga - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljen so pritožbene navedbe, da b i moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
ustavitev izvršilnega postopka - poplačilo terjatve - ugovor po izteku roka - dodatno sredstvo izvršbe - potrebni izvršilni stroški
Izvršilni postopek na dodatno sredstvo izvršbe ne predstavlja samostojnega postopka v smislu nevezanosti na odločitev o ugovoru, s katero sodišče odloči o obstoju terjatve, sprejeto v osnovnem postopku. Odločitev učinkuje nanj in sodišče, ki vodi izvršilni postopek na dodatno sredstvo izvršbe, jo mora upoštevati.
ZSVarPre člen 8, 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-2, 26/1-3, 26/6, 26/7, 26/8, 26/10.. ZFU člen 52, 52/4.
denarna socialna pomoč - višina pomoči
Z vpisom v davčni register ni avtomatično izpolnjen pogoj za dodelitev dodatka za delovno aktivnost. Pogoj bi bilo mogoče ugotoviti iz evidenc socialnega zavarovanja, iz katerih je razvidno število ur dela in se ob njihovem upoštevanju na podlagi 26. člena ZSVarPre tudi ponderira osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v relevantnem obdobju iz naslova opravljanja samozaložništva ni imela nobenih dohodkov, ni plačala davka od dohodka iz dejavnosti in dohodek ni bil niti mogel biti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.
tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - izselitev razvezanega zakonca - posebno premoženje zakonca - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - neupravičena pridobitev - neprivolitev v prikrajšanje - pravica uporabe nepremičnine - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - obstoj dogovora - ugotovitev neobstoja - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - zahtevek za plačilo uporabnine - pravica do uporabnine - nedobroverni posestnik - presoja dobrovernosti posestnika - tek zamudnih obresti od prisojene uporabnine
Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.
izpodbojnost in ničnost pogodbe - uveljavljanje ničnosti prodajne pogodbe - razlogi za ničnost - volja za sklenitev pogodbe - alkoholiziranost - oderuška pogodba - prevara - sposobnost za sklenitev pogodbe
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času sklenitve spornega pravnega posla poslovno sposoben, razsoden, imel je svojo slikopleskarsko obrt, ni bil v finančni stiski in k podpisu pogodbe ni bil prisiljen. Pritožnik v nasprotju s prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje pavšalno navaja, da ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, niti mu ni bila poznana vsebina pogodbe ter je bil ob podpisu pogodbe pri notarki pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da trditve tožnika glede napake volj ob sklenitvi prodajne pogodbe, ki imajo za posledico izpodbojnost, za odločitev o zadevi niso relevantne.
Da je toženka obljubila tožnikovemu bratu, da bo lahko živel še naprej v hiši, vendar kasneje to ni bilo realizirano, na presojo ničnosti pogodbe ne vpliva. Če pogodba ali kakšen drug dogovor med strankami ni bil izpolnjen na dogovorjeni način, ima tožnik na volje druge zahtevke.
Prav tako ni relevantno, da naj bi tožnikov brat zaupal prijaznim ženskam, pred podpisom pogodbe prejemal darila ob praznikih, po podpisu pa ne več. Slednje lahko kaže na značaj toženke, ali elemente prevare sopogodbenika, ki ima za posledico izpodbojnost pogodbe. Ni pa pravnorelevantno za presojo ničnosti pogodbe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnik in njegov brat v težkem osebnem položaju ob sklenitvi pogodbe, tako da bi se bila pripravljena zavezati tudi pod neugodnimi pogoji, ali da bi bila značajsko lahkomiselna in nezadostno izkušena na področju sklepanja pravnih poslov.
ZNP člen 42. ZPP člen 105b, 335, 336, 352. ZZ člen 31.
pritožba - podpis - pravna oseba - nepopolna pritožba
Predlagatelj je po organizacijski obliki zavod, ki pravna dejanja opravlja preko zakonitega zastopnika. Podpis zavoda vsebuje navedbo imena in funkcije za zastopanje upravičene fizične osebe ter njen lastnoročni podpis, s čimer se izkaže istovetnost vlagatelja pritožbe. Zakonski zahtevi po podpisu pritožbe, ki je nujna sestavina pritožbe, glede na pomen določbe, ni zadoščeno že s tem, da sta v uvodu pritožbe (zgolj) navedena oz. izpisana priimek in ime zakonite zastopnice, vključno z njeno funkcijo, ob tem, ko je kot oseba, ki je pripravila pritožbo oz. kar je pomembneje - kot podpisnica pritožbe izpisana in podpisana druga oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00060045
ZPP člen 216, 339, 339/2-14.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - prosti preudarek - prekoračenje trditvene podlage - sodba brez razlogov - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Tako o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo).
V sodni praksi je najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP), vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.
V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči.
So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjektivne (kot v obravnavani zadevi) ali objektivne narave. Kakršnakoli drugačna uporaba oziroma razlaga zakonskih določb bi bila v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.