ZD člen 142a, 142b, 218, 218/1, 219. ZFPPIPP člen 414, 415, 416, 417d, 417d-1, 418, 418/3, 418/3-1.
omejitev dedovanja - omejitev dedovanja premoženja prejemnika družbene pomoči - stečaj zapuščine - stečaj zapuščine brez dedičev - država kot upnik - zapuščina brez dediča - načelo enakega obravnavanja upnikov
Glede na to, da je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustničine smrti, torej še pred odločanjem o omejitvi dedovanja v zapuščinskem postopku na podlagi 128. člena ZD, zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, saj ni dedičev in ni dedovanja. Določbo 128. člena ZD je treba uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, ki ne nudijo utemeljenega razloga za sklep, da bi se izven postopka stečaja zapuščine določeni upniki poplačali že v zapuščinskem postopku. Ni videti tehtnega in razumnega razloga, da bi se v konkretni situaciji glede zapuščine brez dedičev odločalo v dveh postopkih pred različnimi sodišči. Zoper tak zaključek ne govori le argument, da bi se postopki poplačila upniških zahtevkov po nepotrebnem kopičili (načelo ekonomičnosti), kar bi bilo v nasprotju z osredotočenim poplačilom vseh zapustnikovih upnikov kot smislom stečaja zapuščine z učinkovitim upravljanjem in unovčenjem stečajne mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s prvim odstavkom 416. člena ZFPPIPP), temveč predvsem to, da bi lahko bili posamezni upniki v primerljivem pravnem položaju obravnavani neenako (načelo enakega obravnavanja). V tej fazi tako tudi ni odločilno, kakšna je pravna kvaliteta terjatve oziroma pravic posameznih upnikov, med njimi tudi pritožnice, saj se bo to, kot je splošna značilnost vsakega stečajnega postopka, lahko uresničilo v postopku stečaja zapuščine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061457
OZ člen 6, 171, 171/1, 182, 185, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - hrup - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo nadur - stimulacija - zaslišanje tožnika - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - izvedba dokaza po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje ni kršilo 34. člena ZDSS-1, saj se zaradi zavrženja dokaznega predloga šteje, kot da ta sploh ni bil podan, dokazi, ki sta jih stranki ponudili, pa niso zadoščali za ugotovitev za odločitev pomembnih dejstev oziroma sodišče za njihovo ugotovitev ni imelo ustreznega znanja.
Pri presoji, ali gre pri plačilu stimulacije tudi za plačilo nadur, gre za (pravno) vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec, temveč sodišče.
obrazložen ugovor - ugovorni razlog - ugovor prenehanja terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovora v delu glede izterjave preživninskih obrokov za mesece februar 2013 ter julij in avgust 2016, dolžnik ni obrazložil. Za trditve, da je navedene preživninske obroke upniku plačal, namreč k ugovoru ni predložil nobenih dokazil. Sodišče prve stopnje je zato ugovor v tem delu pravilno zavrnilo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilna dolžnost - izostanek z dela - pogoj PCT
Tožnik v pritožbi povzema svoje navedbe in izpoved pred sodiščem prve stopnje, iz katerih niti ne izhaja, da bi obvestilno dolžnost, izhajajočo iz 36. člena ZDR-1, izpolnil. Četudi se je dne 30. 8. 2021 z nadrejenim delavcem pogovarjal po telefonu in mu je slednji povedal, kot zatrjuje, da ne sme opravljati dela brez PCT pogoja, to ne pomeni, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za odsotnost z dela za čas, očitan v odpovedi, od 6. 9. 2021 dalje, sploh glede na dejstvo, da je v vmesnem času izrabil letni dopust.
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 57, 57/3, 62, 62/2.
preklic pogojne obsodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - rok za izpolnitev - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - datum pravnomočnosti sodne odločbe - premoženjskopravni zahtevek
V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče v Novem mestu 11. 12. 2019 obsojenega spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu A. A. povrne znesek 1.500,00 EUR v enem letu in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe.
Višje sodišče v Ljubljani je 26. 10. 2020 odločilo, da se pritožbi pooblaščenca oškodovanke B. B. ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke B. B., v nerazveljavljenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Okrožno sodišče v Novem mestu je v ponovljenem sojenju 8. 12. 2021 razsodilo, da se obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in mu naložilo v plačilo morebitne potrebne izdatke oškodovanke B. B. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. III K 39044/2018 z dne 8. 12. 2021 postala pravnomočna istega dne in ne 2. 11. 2020 kot napačno navaja prvostopenjsko sodišče v točki 2 izpodbijane sodbe, zato tudi določen rok enega leta in šestih mesecev zapora za izpolnitev obsojenčeve premoženjske obveznosti še ni potekel.
Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o varstvu okolja) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb - uporabnikov. Pojem "uporabnik" je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot "fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve", kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).
Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost.
rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora
Ustavno sodišče je z odločbo Up-290/17 z dne 23. 6. 2022 poseglo tudi v določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP v zvezi z rokom za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist in odločilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP, v kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga, v neskladju z Ustavo. Do odprave protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.
S citirano odločbo je namreč Ustavno sodišče izenačilo roke za vložitev predlogov za nadomestno izvršitev zaporne kazni za vse, z materialnim zakonom določene alternativne oblike izvršitve zaporne kazni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061902
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1.. ZVZD-1 člen 3, 3-7, 5, 5/1.. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 3, 93, 93/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelem parkirišču - varstvo in zdravje pri delu
Ker čiščenje parkirišča ni bilo toženkina dolžnost, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu na poledenelih tleh parkirišča.
V primeru poškodbe, ki jo delavec utrpi pri gibanju na površini, katero je imel delodajalec le v uporabi in zanjo ni bil dolžan skrbeti, ni mogoče trditi, da je nastala v okviru delovnega procesa kot organiziranega in vodenega procesa, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka 3. člena ZVZD 1).
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrep prepovedi približevanja - trajanje ukrepa - žrtev nasilja v družini
Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (drugi odstavek 4. člena ZPND).
O otrokovih stikih sodišče v postopku zaradi preprečevanja nasilja v družini ne odloča. V izpodbijanem sklepu pa je iz prepovedi navezovanja stikov ali vzpostavljanja srečanj s predlagateljico in otrokom izrecno izključilo morebitne sodno določene stike nasprotnega udeleženca s fantkom.
Sodišče lahko ne glede na kazensko obsodilno sodbo ugotavlja ali je oškodovanec prispeval k nastanku škode ali, da je ta škoda večja, kot bi bila sicer.
Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00061218
ZNP-1 člen 33, 33/3, 36, 36/3, 42. ZPP člen 365, 365-1.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pravica pritožbe - vložitev pritožbe po poteku pritožbenega roka, ki velja za stranke v postopku - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - upoštevanje prepozne pritožbe v nepravdnem postopku - izjema od pravila - zavrženje pritožbe kot prepozne
Določba tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 pooblašča pritožbeno sodišče, da lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka iz tretjega odstavka 33. člena ZNP-1, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo.
Pritožnika v pritožbi le posplošeno zatrjujeta, da ima nasprotna udeleženka še živeče sorodnike, ki niso sodelovali v postopku. To pa ni tehten razlog, ki bi upravičeval upoštevanje pritožb, vloženih po poteku roka.
ZDSS-1 člen 24.. ZDR-1 člen 67, 67/1, 89, 89/1, 89/1-2, 108, 108/1.. URS člen 14, 14/2.. ZZRZI člen 40, 40/7.
III. kategorija invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nesposobnost - krajši delovni čas - višina odpravnine - enakost pred zakonom - sprememba sodbe
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.
Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 111, 111/3, 210, 210/2, 210/3.
tek rokov - objektivni rok - prekinitev teka roka - tek rokov v času sodnih počitnic - mirovanje postopka
Tožeča stranka pritožbeno neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji štirimesečnega roka, do izteka katerega bi stranki morali predlagati nadaljevanje postopka, da bi se izognili fikciji umika tožbe, spregledalo določilo 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic v zadevah, ki niso nujne, procesni roki ne tečejo (četrti odstavek 83. člena ZS).
predlog za izdajo začasne odredbe - stroški upravljanja - poplačilo iz stečajne mase - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - tekoči stroški stečajnega postopka - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek neznatne škode - razdelitev posebne razdelitvene mase
Vse nepremičnine, s katerimi upravlja tožeča stranka in v povezavi s katerimi nastajajo stroški, ki so predmet tega postopka, so obremenjene z ločitvenimi pravicami upnikov in predstavljajo posebno stečajno maso. Stroški, nastali z upravljanjem tega premoženja so stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se izplačila teh stroškov lahko opravijo šele na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase. Stroški upravljanja, tudi posebne stečajne mase (6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), so tekoči stroški stečajnega postopka, ki se poplačujejo ob zapadlosti. Le v kolikor v splošni stečajni masi denarnih sredstev za poplačilo teh stroškov ni, je izplačilo teh odloženo do pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase. Pri izdelavi načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa se ti stroški upoštevajo tako, da se odštejejo od denarnega dobroimetja, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase (tretji odstavek 226. člena ZFPPIPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve, katere plačilo zahteva v tem postopku, onemogočena ali precej otežena niti, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da v končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 4. 2. 2020 za dve parkirni mesti niso bili obračunani stroški tožeče stranke, še ne dokazuje, da tožena stranka zavestno ravna v smeri, da bi tožeči stranki onemogočila poplačilo njene terjatve, glede na to, da je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka lastnica 114 parkirišč, več poslovnih prostorov, 3 shramb, kolesarnice in 8 arhivov, stroški tožeče stranke pa so bili v vseh drugih končnih načrtih razdelitve upoštevani.
Pritožnica si zmotno razlaga pravilo o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ko trdi, da po poplačilu ločitvenih upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika, zavarovanega z ločitveno pravico, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ne bo več mogla uveljavljati svojih terjatev zoper stečajnega dolžnika (toženo stranko). Ker se stroški posebne stečajne mase poplačajo pred razdelitvijo posebne razdelitvene mase, tožeči stranki ne grozi neposredna nevarnost, da njena obveznost ne bo poplačana.
krivdni razlog za nastanek stroškov - stroški detektiva - vročitev pisanj - nesprejem pisemskih pošiljk
Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila - sprva pošte, za tem pa še sodnega kurirja - preprosto ignoriral, je bila potrebna vročitev obtožnice po detektivski agenciji. Posledično gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.
ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156-1, 163, 163/9.
nasilno in drzno vedenje - obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki prekrška
Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je storjen, če je podana katerakoli od izvršitvenih oblik (zadošča že, da kdo koga izziva), vendar z dodatnim pogojem, da je s takšnim vedenjem pri njem povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
Glede na izpovedbo oškodovanke, da sta s storilcem vpila drug na drugega, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka storilcu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim sporekla na podlagi lastne svobodne volje in odločitve in z enakimi „orožji“ vpitjem in stopanjem do njega neposredno obraz z obrazom.
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - kaznivo dejanje proti dvema ali več osebam - grdo ravnanje
Nobenega dvoma ni, da udarci v predel glave in po telesu z varnostnim trikotnikom predstavljajo grdo ravnanje, saj gre za poseg v telesno celovitost druge osebe. Obdolženec oškodovancema - torej dvema osebama, ni le resno zagrozil, da bo napadel njuno telo, ampak je v konkretnem primeru svojo grožnjo dejansko uresničil in ju tudi napadel. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila resna grožnja vsebovana že v samem napadu, kar pa v dani situaciji, ko torej ni šlo zgolj za abstraktno ogrozitveno, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva, za poškodbeno kaznivo dejanje, odkazuje na logičen zaključek, da je postopanje obdolženca predstavljalo ravnanje resne grožnje, ki je bilo dano z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja in je bilo objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti posameznika in ki je pri obeh oškodovancih (vsled nepričakovanega fizičnega napada, ko sta bila deležna obdolženčevih udarcev z varnostnim trikotnikom po glavi in telesu) tudi ustvarila občutek prestrašenosti in vznemirjenosti.
telesna okvara - pravica do invalidnine - prišteta doba - osebna okoliščina - razlaga zakonske določbe - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - delovno razmerje
Pri tožnikuje je bila ugotovljena 90 % skupna telesna okvara nastala 23. 5. 2019. S tem je prvi pogoj določen v 138. členu ZPIZ-2, kot ena izmed osebnih okoliščin v obliki telesne okvare najmanj v višini 70 %, podan. Drugi pogoj, to je obstoj obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ali drugega dela v času nastanka in nadaljnjega obstoja osebne okoliščine, torej od 23. 5. 2019 dalje, pa ni podan. Od 24. 6. 2018 dalje, to je še pred ugotovljenim nastankom 90 % telesne okvare zaradi bolezni, tožnik ni bil več in še vedno ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nobeni podlagi.