ZTZPUS člen 16, 16/2, 16/2-8. Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu člen 1.
ukrep tržnega inšpektorja - nadzor nad tlačnimi posodami - prepoved začetka uporabe
Prepoved začetka uporabe tlačne posode temelji na 8. alinei 2. odstavka 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS). V skladu s Pravilnikom o utekočinjenem naftnem plinu je za rezervoarje, ki so nameščeni pod zemljo potrebno upoštevati ne glede na prostornino, pogoje, ki so predpisani v predpisih o tehničnih normativih in standardih, ki veljajo za podzemne tlačne posode.
- stalno prebivališče ob prenehanju nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa - status žrtve vojnega nasilja
Glede na to, da je bil tožnikov oče ubit kot talec na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije in glede na to, da ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, bi tožnik po mnenju sodišča izpolnjeval pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih staršev, če bi od očetove nasilne smrti imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma bi se naselil v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31. 12. 1945.
Ker po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju tožnica ni upravičena do družinske pokojnine po pok. tastu, tudi ni po določbah ZPKri upravičena do priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in do odškodnine iz tega naslova.
ZVojI člen 101, 102, 102, 101. ZZVN člen 29, 2, 2/1, 20, 2, 29, 20, 2/1.
status žrtve vojnega nasilja - begunec - pogoji za priznanje statusa begunca
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti v upravnem postopku dokazano, da je osebi neposredno in konkretno grozilo vojno nasilje in je zaradi tega morala pobegniti. Samo dokazovanje bega s pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, še ne dokazuje tudi dejstva neposredno grozečega vojnega nasilja.
Ni pravilno stališče tožene stranke, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen skrajno zasilno. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka je bistvena ugotovitev, kakšne so bile okoliščine in pogoji bivanja v zasilnih prostorih.
ZGO člen 33a. Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju člen 4.
enotno dovoljenje za gradnjo
Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je imel zdravstveni inšpektor za oceno (soglasje) med drugim na razpolago strokovno oceno Zavoda za zdravstveno varstvo. Strokovna ocena ZZV pa je bila izdana kasneje kot soglasje zdravstvenega inšpektorja. Strokovna ocena ZZV pa tudi napačno izhaja iz mejnih ravni za III. območje po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, namesto iz mejnih ravni za II. območje.
ZZVN člen 5, 15. ZSPOZ člen 10, 10/2. Navodilo o načinu, obliki in upravičencih do odškodnine na podlagi Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja člen 3, 3/1, 3/1-1, 5, 5/1.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek v določitvi odškodnine in odločila, da tožnik do nje ni upravičen, ker je po izdaji odločbe o odškodnini prejela od podjetja AAA obvestilo, da je prišlo pri zajemanju podatkov do napake. Sodišče je tožbi ugodilo, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšni pravni podlagi tožnik ni upravičen do odškodnine po ZSPOZ. Odločba ni tako obrazložena, da bi jo bilo lahko preveriti in ugotoviti, na kakšni pravni podlagi temelji sklicevanje na pomoto pri zajemanju podatkov brez ustrezne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka delno odpravila prvostopno odločbo, nedoločen in nerazumljiv. Tožena stranka je prvo točko prvostopne odločbe odpravila v nasprotju z določbami ZUP, ki se nanašajo na ravnanje prvostopnega organa v zvezi s pritožbo. Z odpravo prve točke izreka prvostopne odločbe je posredno odločila o pritožbi, vendar se v razlogih ni opredelila do pritožbenih navedb.
Stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe zaradi dvoma o njeni nepristranosti, mora v zahtevi za izločitev navesti okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti. Nestrinjanje s strokovnim mnenjem, ki ga je dala uradna oseba, samo po sebi ni izločitveni razlog. Odločitev, ki temelji na takem mnenju, je mogoče izpodbijati s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njegova pravilnost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih.
ZPoiS člen 11, 11/4. ZUP člen 147, 147/1, 214, 214/1, 214/1-5.
vpis v register
Ker je naloga tožene stranke le, da vodi register strank, zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, ko predlaga, da se sproži postopek za oceno ustavnosti 4. odstavka 11. člena ZPoiS. Upoštevaje naravo samega registra strank, kot to izhaja iz določil ZPoiS, je mogoče slediti volji zakonodajalca, da tožena stranka zgolj vodi register strank, za rešitev morebitnega spornega predhodnega vprašanja med udeleženci v postopku, pa je zakonodajalec določil prekinitev postopka registracije stranke in napotitev udeleženca v postopku, ki ugovarja registraciji, da začne pravdni oziroma drug ustrezen postopek za odločitev o predhodnem vprašanju. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev o prekinitvi postopka na določilo 1. odstavka 147. člena ZUP.
Tožena stranka pa je pod točko 3 izpodbijanega sklepa naložila tožniku, da vloži tožbo zoper AA, vendar svoje odločitve v tem delu tožena stranka ni obrazložila, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pri tej svoji odločitvi ni navedla in ni obrazložila zakaj je naložila tožniku, da vloži tožbo, tako je odločitev tožene stranke v tem delu pomanjkljivo obrazložena in onemogoča kontrolo, tožniku pa sodno varstvo. Tožena stranka pa teh pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnem spisu, ker mora obrazložitev izpodbijanega sklepa obsegati tudi razloge, ki so vodili toženo stranko k sprejeti odločitvi (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). V ponovljenem postopku pa je tožena stranka dolžna to pomanjkljivost v njeni obrazložitvi odpraviti.
V obravnavanem primeru ne more biti dvoma v tožnikovo identiteto (čeprav se je preselil), saj so iz spornega plačilnega naloga poleg tožnikovega imena in priimka razvidni tudi tožnikovi rojstni podatki, v predloženi spisni dokumentaciji je tudi potrdilo o tožnikovem stalnem prebivališču, in tudi v potrdilu o katastrskem dohodku, katerega je tožnik sodišču predložil zaradi taksne oprostitve, je naveden tožnikov stari (prejšnji) naslov, ki je naveden tudi v spornem plačilnem nalogu. Tožbeni ugovori, da razlogi, zaradi katerih je bil tožnik kaznovan, ne obstajajo in da je višina terjane kazni previsoka, so neutemeljeni, ker bi jih moral tožnik pravočasno uveljavljati že v ugovoru na sporni plačilni nalog; v postopku izterjave denarne kazni se ti ugovori ne morejo več uspešno uveljavljati (292. člen ZUP, prav tako ZDavP).
Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Ker je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa, si tožnica v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj se pravnomočnost razteza le na izrek odločbe.
ZDen člen 14. Codex iuris canonici kanon 122. ZUS člen 18, 18/2. ZDPra člen 7, 17, 18, 20.
denacionalizacija - državni pravobranilec kot tožnik v upravnem sporu - cerkveni red kot denacionalizacijski upravičenec
Kateri državni pravobranilec ima v upravnem sporu aktivno tožbeno legitimacijo (ko državni pravobranilec kot tožnik sproži upravni spor), ZDPra in ZUS ne določata. Po upravnosodni praksi to funkcijo opravlja državno pravobranilstvo na sedežu, kar je po mnenju sodišča skladno z intencijo zakona, da zunanji oddelki opravljajo nalogo zastopanja, druge funkcije pa sedež organa, in tudi zmanjšuje možnost konfliktnosti funkcije zastopanja in funkcije varovanja javnega interesa. V skladu s to prakso bi torej tožbo moral vložiti državni pravobranilec na sedežu. V obravnavanem primeru je kot denacionalizacijskega upravičenca treba šteti red, saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji civilna pravna oseba, po kanonu 116 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27. 11. 1983) pa je javna pravna oseba (javna pravna oseba so skupnost oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast). Pravo katoliške cerkve v smislu njene internacionalnosti ne loči domačih in tujih pravnih oseb. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, v obravnavanem primeru cistercijanskemu redu, kateremu je pripadala opatija v Reinu, na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 98 z dne 10. 9. 1945, je treba upoštevati pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. V notranjih razmerjih rimskokatoliških institucij se upoštevajo kanoni Codex iuris canonici, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Pravno nasledstvo premoženja opatije Stična, kot neposredne vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, po opatiji Rein je zato treba ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Po vojni nastalo situacijo je po mnenju sodišča treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, in se skupno premoženje in premoženjske pravice, ter dolgovi in druga bremena, razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju sodišča pomenila delitev premoženja cistercijanskega reda, ki je v Sloveniji deloval kot opatija Stična. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila aktivno legitimacijo opatije Stična, ki je v imenu cistercijanskega reda vložila zahtevo za denacionalizacijo, in njeno upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja.
Za vse objekte oziroma posege v prostor je treba pridobiti ustrezno dovoljenje, ne glede na razloge, zaradi katerih se posega v prostor. Razlogi osebne ali premoženjske varnosti so lahko relevantni v sferi civilnega ali kaznovalnega prava. V upravnem pravu je nanje vezan organ v primerih, ko je po predpisih dolžan sprejemati ustrezne ukrepe. Prizadeta oseba pa bi se lahko nanje sklicevala le, kolikor bi tako določal področni predpis upravnega prava. Predpisi o poseganju v prostor takšnih določb nimajo, tožnika pa ne izkazujeta okoliščin, na podlagi katerih bi bilo treba zakonitost spornega posega presojati z vidika varstva ustavnih pravic (35. oziroma 33. člena Ustave Republike Slovenije), saj ne zatrjujeta, da z zakoni urejene oblike civilno - oziroma kaznovalnopravnega varstva v primeru njune sosede ne učinkujejo in da sta morala iz tega razloga poseči po tukaj obravnavanem sredstvu.
V primeru inšpekcijsko ugotovljenih nedopustnih odstopanj v korist tožnika, le-ta ni upravičen do intervencijskih sredstev oziroma je neupravičeno pridobljena sredstva dolžan vrniti. Za dopustno odstopanje šteje odstopanje, ki znaša do 10%, vendar največ do 1 ha v korist upravičenca.
Obnovo postopka, ki jo upravni organ uvede po uradni dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZUP) je vezana na subjektiven rok 1 meseca, ta rok pa začne teči od dne izdaje zapisnika o inšpekcijskem pregledu pristojnega davčnega organa, katerega ugotovitve predstavljajo obnovitveni razlog iz 260/1 člena ZUP.
ZUP člen 265, 260, 260/1, 263, 265, 260, 260/1, 263.
obnova postopka
V postopku o uvedbi obnove postopka se okoliščine, ki se nanašajo na obnovitveni razlog - zapisnik inšpekcijskega pregleda pri zasebnem delodajalcu AAA s.p. ne presojajo. Predmet presoje v tem postopku je ugotovitev ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v postopku odmere dohodnine, lahko pripeljale do drugačne odločbe.
ZGD člen 415, 416, 416, 415. ZPPOLS člen 3, 4, 3, 4.
lastninjenje
Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe oz. spornega prvostopnega sklepa o prodaji deleža SRD v druži (torej tistega deleža, ki ga je SRD obdržal še po prodaji dela poslovnega deleža tožnikom), zato so neutemeljeni oz. za odločitev niso relevantni tožbeni ugovori, v smislu katerih je Pogodba o prenosu oz. odkupu poslovnega deleža goljufiva, da so bile z njo kršene človekove pravice in da je bil zastopnik tožnikov pri podpisu zaveden oz. da so mu celo grozili. Veljavnost predmetne pogodbe bi lahko tožniki izpodbijali samo v civilnem sodnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem. Predkupna pravica tožnikov prodaje lastniškega deleža SRD-u ne preprečuje; morebitno predkupno pravico lahko tožniki uveljavljajo v procesu predmetne prodaje poslovnega deleža SRD.
Ker je tožena stranka odločbo organa prve stopnje v celoti odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek organu prve stopnje skladno s pravili procesnega zakona, bo tožeča stranka v ponovljenem postopku imela možnost zoper novo prvostopno odločbo vložiti pritožbo in v (ponovljenem) upravnem postopku uveljavljati materialnopravne ugovore, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu. Sodišče pritožbenim enakih tožbenih ugovorov ni presojalo, saj na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati, hkrati pa lahko sodišče s svojimi pravnimi mnenji toženo stranko veže le v primeru, ko ji zadevo zaradi odprave upravnega akta vrne v ponoven postopek (tretji odstavek 60. člena ZUS).
Pri presoji upravičenosti uporabe znižane davčne stopnje po 10. členu ZPD je treba presoditi, ali sredstvo, ki je bilo nabavljeno z znižano davčno stopnjo, dejansko služi zasebniku za opravljanje njegove dejavnosti, torej ali se sredstvo uporablja za namen, ki dopušča njegovo opredelitev kot osnovno sredstvo, to je za opravljanje tožnikove dejavnosti.