Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.