KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082302
KZ člen 191, 191/1. ZKP člen 317, 317/1, 365, 365/1, 391, 402, 402/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - družinska skupnost - sestava senata - sklep o popravi - odprava neskladnosti - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča
Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.
Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.
Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa razumno zaključilo, da upoštevaje domnevo nedolžnosti - v okviru katere je dokazno breme v domeni tožilca, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, to je onkraj razumnega dvoma - ni moglo z gotovostjo ovreči zagovora obdolženca in ima resne dvome v utemeljenost očitkov v obtožnici, zato je ravnalo v njegovo korist in ga oprostilo obtožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083272
ZKP člen 61, 61/1, 344, 344/1, 357, 357-4, 392. KZ-1 člen 90, 211, 211/1, 214.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje oderuštva - sprememba pravne opredelitve dejanja - seznanitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev sodbe - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - obtožba upravičenega tožilca - opis kaznivega dejanja - isti historični dogodek - zavrnitev obtožbe - zastaranje kazenskega pregona
Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno.
Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že izoblikovala sodna praksa. Iz številnih odločb (npr. sodba VSRS I Ips 24137/2015 z dne 7.9.2023) izhaja stališče, po katerem državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čimer ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082265
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - osebnostna urejenost obsojenca - kritičen odnos
Pri tem je izpostaviti tudi namen izreka pogojne obsodbe s posebnim pogojem, ki je v zavedanju obsojenca, da je to zanj ugodnost in da mu sodišče zaupa, da bo izpolnil posebni pogoj in mu ne bo treba v zapor, kar pa obsojeni glede na njegovo ravnanje ni vzel resno in se je tako zaupanje obsojencu izkazalo za neutemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082445
KZ-1 člen 34, 115, 115/1. ZKP člen 367, 367/4, 484, 484/1, 485, 485/1.
poskus kaznivega dejanja uboja - postopek proti mladoletnikom - izrek vzgojnega ukrepa - obsodilna sodba - pravica do pritožbe - oškodovanec - pritožbeni razlogi - odločba o stroških postopka - delna ugoditev pritožbi - sprememba sklepa
Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.
Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.
Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.
Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.
Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.
Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.
Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.
Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP
Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženi pred podajo kazenske ovadbe s strani policista Policijske postaje Celje A. A. opozorjen na posledice krive ovadbe v skladu z 283. členom KZ-1 in v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, pa je vendarle potrebno opozoriti, da opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081815
ZIKS-1 člen 24, 24/1, 25, 25/1, 26, 26/4.
odložitev izvršitve kazni zapora - pravočasnost prošnje - razlog za odložitev izvršitve kazni - poziv na prestajanje kazni zapora
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082259
URS člen 29, 29/3, 62. KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 8, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
pravica do uporabe svojega jezika - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - konkretizacija kršitve - protispisnost - zavrnitev dokaza
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082524
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2. URS člen 29.
kaznivo dejanje ponarejanje listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice obdolženca do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obremenilne priče - kršitev kazenskega zakona
Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - opravljanje dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081372
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/3, 129a/4. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3, 140, 141.
kazen zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - priznanje tuje sodne odločbe
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
DRUŽINSKO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081378
ZPND člen 3, 19, 22a, 22a/1, 22a/8, 22d. ZNPPol člen 60.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - zavrnitev ugovora - kazenski postopek - urejanje pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah - žrtev nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - varna hiša - nasilna ravnanja - občutek ogroženosti - zaščita žrtve - pogoji za izrek ukrepa
Zunajobravnavni senat je jasno poudaril, da je ukrep prepovedi približevanja po ZNPPol kazenskopravni inštitut, namenjen le odvrnitvi in preprečitvi takojšnje in konkretne nevarnosti neposrednega ogrožanja, ne pa tudi urejanju družinskih razmerij. Za razliko od ukrepov, ki jih policija izreče po uradni dolžnosti, določba 19. člena ZPND omogoča žrtvi, da sodišču sama predlaga ustrezne prepovedi, z namenom varstva pred nasiljem, prenehanjem in preprečitve nasilja v družini in odvrnitve nadaljnje škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081505
KZ-1 člen 37. ZKP člen 344, 344/1.
opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - napeljevanje - sprememba obtožnega akta - sprememba obtožnice - zloraba procesnih pravic
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.