Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje.
Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot direktorja) družbe in z navajanjem pravne podlage, iz katere izhajajo njegova pooblastila oziroma upravičenja.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti izvor denarja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Primarni (pred)pogoj za obstoj pranja denarja je torej obstoj predhodnega kaznivega dejanja. To predikatno kaznivo dejanje mora biti resda ugotovljeno po objektivnem kriteriju, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, toda v primeru, ko sodišče oceni, da predhodno dejanje ni kaznivo dejanje, ker da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma znaki niso konkretizirani, že pojmovno ne more biti izpolnjen pogoj, da je predikatno kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih podano.
Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.