KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00068225
KZ-1 člen 170, 170/1, 191, 191/1.. ZKP člen 355, 355/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje posilstva - uporaba sile - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Uvodoma je treba ugotoviti, da kazniva dejanja izvirajo iz obdobja, ko sta bila obtoženec in oškodovanka še poročena in da se je obtožencu očitano nasilje odvijalo med štirimi stenami, brez prič. Pri takih dejanjih, ko sta glavna akterja sprta in vsak na svoji strani, drugih dokazov pa ni na voljo oziroma so zgolj posredni, je dokazna ocena, razumljivo otežena in je odvisna le od presoje navedb udeležencev konflikta.
Pritožbene očitke, ki se nanašajo na kaznivi dejanji posilstva, je treba presojati hkrati z obtožbenimi očitki glede nasilja v družini, saj gre za celotno in medsebojno povezanost. Pri posilstvih namreč ne gre za ločeni dejanji nasilja, pač pa za celotno izvajanje psihofizičnega nasilja nad oškodovanko, ki se je v dveh primerih izrazilo z nasilno spolno prevlado nad oškodovanko.
Ker je bolnišnica, nato pa še policija, reagirala zaradi domnevnega fizičnega nasilja obtoženca, tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da oškodovanka že ob prvi ovadbi ni spregovorila tudi o posilstvih, nima posebne teže. Ni neobičajno, da oškodovanec po podaji ovadbe le to kasneje še dopolni in tudi oškodovanki zaradi tega, ker ni že takoj spregovorila o posilstvih, ni mogoče prepisati preračunljivosti.
Je pa res, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije, da obtoženčeva sila ni bila posebej močna, temveč toliko, da je zlomila oškodovankin odpor. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženec pri obeh obravnavanih posilstvih vedel, ne zgolj to, da oškodovanka nasprotuje spolnemu odnosu, temveč tudi, da za dosego spolnega odnosa napram njej uporablja silo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065279
KZ-1 člen 227, 227/1. ZKP člen 105, 105/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pritožba oškodovanca - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Sicer iz izreka napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, med katerimi je tudi oškodovanec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je tekom postopka podal premoženjskopravni zahtevek, o katerem sodišče prve stopnje z napadeno sodbo ni odločalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065726
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 14.a, 149.a/9, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372/1, 372/4. URS člen 14, 21, 22, 23, 27, 29, 35, 35, 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
zavrnitev dokaznih predlogov - nepotrebni dokazi - nezakonito delo policije - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - nasprotja v izreku - nejasen izrek - razlogi o odločilnih dejstvih - pisna napaka - nezakoniti dokazi - zavrnitev dokazov - nepotreben dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - opazovanje druge osebe, zoper katero ukrep ni bil odrejen - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - konkretizacija izvršitvenega dejanja - nepravilna pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - sostorilstvo - namen prodaje - dejanje majhnega pomena - indici - zaseg droge - višina protipravne premoženjske koristi
Z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa prvostopno sodišče obdolžencu tudi ni kršilo pravice do obrambe. Z razumnimi razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče je namreč obsežno obrazloženo (točka 7 in druge), zakaj dokaznim predlogom obrambe ni bilo ugodeno. Zato tudi s pritožbenimi trditvami v smeri, da ravnanje sodišča predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ni mogoče soglašati. Dokazni predlogi obrambe, ki jih tudi v pritožbi obsežno povzema obdolženčev zagovornik, niso bili zavrnjeni neutemeljeno, kot to navaja pritožnik in prvostopno sodišče torej tudi ni zagrešilo kršitev iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Pridobitev dodatne policijske dokumentacije iz razlogov, navedenih v točki 7 izpodbijane sodbe, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne bi v ničemer vplivala na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Glede na navedbe obrambe o tem, katere okoliščine bi naj vzbujale sum o nezakonitosti policijskega delovanja, zaradi česar bi po oceni obrambe bilo potrebno ugotoviti kakšna je bila vloga posameznih kriminalistov pri preiskavi obravnavanih kaznivih dejanj, prvostopno sodišče po pregledu predložene dokumentacije ter predvsem z zaslišanjem prič K. K., L. L., M. M., S. S., N. N., J. J. in R. R. ter z seznanitvijo z izpovedbo G. G. upravičeno ni podvomilo v zakonitost policijskega postopka in posledično tudi utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov (vse točka 7 izpodbijane sodbe). Dodatno predlagani podatki in listine se, kot je to navedlo že prvostopno sodišče, namreč nanašajo na notranjo organizacijo kriminalističnih opravil pri izvedbi posameznih ukrepov, kar je ob zaslišanju obrazložil tudi N. N. Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi vplivalo na presojo izvrševanja policijskih pooblastil in na ugotavljanje odločilnih dejstev glede obravnavanih kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065552
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 391, 445.
grožnja - javna seja - okrajno sodišče - odločilno dejstvo - in dubio pro reo - v dvomu v korist obdolženca - izpovedba oškodovanca - presoja verodostojnosti
Podaja lastne ocene izvedenih dokazov, ki jo v pritožbi navaja zagovornik, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, pri čemer pritožba niti ne obrazloži na kak način bi naj navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, pri čemer v obravnavani zadevi tudi ne more biti govora o kršitvi načela v dvomu v korist obdolženki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065178
KZ-1 člen 54, 54/1, 228, 228/1. ZKP člen 370, 370/2, 372.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku - kršitev kazenskega zakona - istovrstnost kaznivih dejanj - isti historični dogodek - nadaljevano kaznivo dejanje - dejansko stanje - priznanje krivde - časovna povezanost - kazenska sankcija - način izvršitve kazni - vikend zapor - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist
Trditev, da je obdolženec zaradi izpada plačil na zaključenih projektih v Nemčiji prišel v stanje neplačevitosti, ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča, saj pritožba s tem graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, obdolženec pa je storitev vseh petih kaznivih dejanj na glavni obravnavi 10. 9. 2021 priznal, potem ko je državna tožilka predlagala posamezne kazni za storjena kazniva dejanja ter enotno kazen in se strinjala, da se ta izvrši kot tako imenovani vikend zapor. Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna in sodišče njegovo priznanje sprejme, pa se zoper dejansko stanje obravnavane zadeve ne more pritožiti (drugi odstavek 370. člena ZKP).
Zgolj dejstvo, da je storil pet istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje, ne zadostuje za pravno opredelitev kaznivih dejanj po 54. členu KZ-1.
KZ-1 člen 50, 50-1, 51, 51/2-2, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil - individualizacija kazenske sankcije - okoliščine za odmero kazni - obvezen izrek denarne kazni
Iz sodbe Vrhovega sodišča I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020 je moč razbrati jasno stališče, da je nevarnost za življenje in zdravje izkazana že s tem, ko storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah in ko so bile navedene osebe med vožnjo v vsakem trenutku že življenjsko ogrožene. Toliko bolj in prej to velja za izpolnitev zakonskega znaka "izpostavitve" taki nevarnosti.
V obravnavanem primeru je bilo v kombiniranem vozilu, ki je bilo registrirano le za prevoz treh oseb (vključno z voznikom) v tovornem delu le-tega kar 23 oseb, ki so sedeli na tleh, brez možnosti pripetja oziroma oprijemanja ali kakšnega drugačnega zavarovanja pred morebitnimi nenadnimi dogodki, brez možnosti prezračevanja ali kroženja zraka, upoštevaje, da je šlo za popolnoma zaprt del vozila, tudi brez oken in svetlobe z očitno nameravano opravo daljše poti (v Nemčijo po navedbah zaslišanih prič, oziroma v Italijo). Upoštevaje, da je vožnja po cesti dinamično opravilo je prevažanje ljudi v takšnih razmerah že samo po sebi življenjsko ogrožujoče, še posebej pa realno vsak trenutek lahko pride do nenadnih ali spremenjenih prometnih razmer, ki od voznika terjajo ali pa le zaradi določenega načina reagiranja privedejo do vozniških manevrov, ki življenjsko ogroženost ob takem načinu prevoza še bistveno povečujejo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065109
ZKP člen 491, 491/2, 496. KZ-1 člen 70.a.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - čas trajanja ukrepa - namen varnostnih ukrepov - navzočnost na naroku - psihiatrično izvedensko mnenje
Pritožnika v pritožbeni graji ne upoštevata, da sodišče ob izreku obravnavanega varnostnega ukrepa časa trajanja v odločbi ne določi zato, ker je njegova dolžina odvisna od uspešnosti medicinsko-terapevtske obravnave storilca, kot tudi ne, da je podaljšanje možno (tudi) zaradi osebne zaščite in varstva obravnavanega storilca in ne le zaradi potrebnega nadaljevanja njegovega zdravljenja. Ni namreč naloga Enote za forenzično psihiatrijo zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi njegovo varstvo. Pritožbeno izpostavljanje precejšnjega dvoma v pošteno sojenje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, je zatorej odvečno in predvsem neutemeljeno.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pogoji - član hudodelske združbe
Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi. Hudodelsko združevanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta, iz katerega mora biti jasno razvidno, da je združba usmerjena v izvrševanje kaznivih dejanj, zahteva več kot le dogovor treh oseb, da bodo skupaj izvrševali kazniva dejanja. Prav tako ni dovolj, da gre za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00064873
ZKP člen 378, 445. KZ-1 člen 25, 135/2,1.
pritožbeni postopek - opis dejanja - krivda - naklep - sled poškodbe - resna grožnja
Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku.
Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064848
KZ-1 člen 7, 57, 57/3, 62, 62/1, 67, 67/1. ZKP člen 506, 506/1, 506/4.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - milejši zakon
Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.
Sodišče druge stopnje se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, da obtožencu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naloži še dodatni pogoj in sicer, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno škodo kot je konkretizirana v njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je socialni podpiranec z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 432,00 EUR, sicer pa je brez premoženja. Celo sodišče prve stopnje samo je v obrazložitvi odločbe o stroških kazenskega postopka prišlo do zaključka, da bi že plačilo stroškov kazenskega postopka, glede na to, da je edini vir obtoženčevega preživljanja socialna podpora, nima pa drugih virov dohodka ali premoženja, utegnilo ogroziti njegovo vzdrževanje. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti nalaganja dodatnega pogoja obsojencu, za katerega je že sedaj jasno, da ga objektivno ni zmožen plačati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00065405
ZKP člen 129.a, 129.a/2. KZ-1 člen 86, 86/8.
izvrševanje kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Ker mora sodišče poleg zakonskih določb (ZKP) upoštevati med drugim tudi vso aktualno ustavnopravno prakso, torej tudi aktualne odločbe Ustavnega sodišča RS, imata obe pritožbi prav, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti predloga obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki je bil vložen dne 20. 2. 2023, prezrlo odločitev Ustavnega sodišča v prej citirani odločbi z dne 23. 6. 2022, po kateri lahko obsojenec takšen predlog poda tudi v času prestajanja kazni zapora oziroma celo do konca prestajanja le-te, ne pa le v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve, kot trenutno izhaja iz določbe drugega odstavka člena 129.a ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065262
KZ-1 člen 191, 191/1, 296, 296/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 4, 391.
kaznivo dejanje nasilništva - nasilništvo - nasilje v družini - direktni naklep - razlogi sodbe - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona - dokazna ocena izpovedbe prič - podrejen položaj
Razloge napadene sodbe je potrebno gledati kot celoto, ta pa vsebuje ustrezne razloge tako o objektivnih znakih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kot o njegovi krivdi in so zato vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kršitev temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - naklep - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - gotovost - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - posojilo - premoženjska korist - navedba novih dejstev in dokazov - zdravstveno stanje - poslovodja
Zavedanje pravne nevzdržnosti inkriminiranega je sodišče prve stopnje zatorej ustrezno pojasnilo, s povsem zadostno in jasno utemeljitvijo, da na to, sta se oba obdolžena zavedala protipravnosti svojega ravnanja, kaže tudi sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko sta pri samih transakcijah kot namen nakazila navedla, da gre za njune potne stroške, čeprav sta vedela, da nakazila niso povezana niti s potnimi stroški niti z morebitnimi drugimi refundacijami stroškov, ki so nastali v zvezi s poslovanjem družbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ni podano, če prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme zaključke, ki niso po meri in pričakovanjih pritožnikov, ki z izraženim stališčem ne prepričajo. Neutemeljen je zatorej očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, katero sicer pritožniki uveljavljajo na temelju ponujanja lastne dokazne ocene in nesprejemanja prvostopenjskih dejanskih zaključkov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065212
KZ-1 člen 134a. ZKP člen 53, 53/2, 147, 147/2, 372, 372/3.
kaznivo dejanje zalezovanja - predlog oškodovanca za pregon - prekršek in kaznivo dejanje - ponovno sojenje o isti zadevi
Zagovornica napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP.
V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo.
Zato je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo "novembra" nadomestilo z besedo "decembra". Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.
Iz razlogov prvega sodišča v točki 16.) najprej izhaja, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca v obravnavanem dogodku s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu s takim odrivom brez dvoma povzročil udarnino, kljub temu, da se namesto udarca ni razvila podplutba. Upoštevajoč pri tem zdravstveno dokumentacijo je torej prvo sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je oškodovanec v opisanem dogodku utrpel udarnino leve spodnje čeljustnice, zaradi takšne poškodbe pa je imel nekaj dnevne bolečine, konkretno na levem kotu spodnje čeljustnice, zaradi takih bolečin pa tudi ni mogel uživati čvrste in trde hrane, bolečine pa so se stopnjevale pri grizenju, ugotovljena poškodba pa je začasno oslabila poškodovani del oškodovančevega telesa, prvo sodišče pa še ugotavlja, da je bila zmožnost oškodovanca za njegovo delo zmanjšana, vendar ne bistveno, temveč le nekaj dni po poškodbi. Taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so si glede na izveden dokazni postopek in glede na očitek v obtožnem aktu kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, ne le nasprotujoči (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), temveč je z njimi prvostopno sodišče celo prekoračilo očitek iz obtožnega akta, v katerem se obdolžencu očita le, da je oškodovanca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ne očita pa se mu, da je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064971
URS člen 36, 36/1, 36/2, 36/3. ZKP člen 18, 18/2, 165, 165/1, 214, 214/1, 215, 215/1, 216, 216/1, 219. KZ-1 člen 186, 186/1.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - radikalna (absolutna) oblika izločitve - izjeme - hišna preiskava - nujno preiskovalno dejanje - odredba za hišno preiskavo - neznani storilec - odredba zoper neznanega storilca - zakonitost odredbe - naknadna sodna kontrola - navzočnost oseb pri hišni preiskavi - subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi - uporabnik stanovanja - imetnik stanovanja - nedotakljivost stanovanja - poseg v zasebnost - utemeljeni razlogi za sum - anonimna prijava - poraba električne energije - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno.
Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni videti razumnih razlogov, da hišne preiskave ne bi bilo mogoče opraviti kot nujnega preiskovalnega dejanja v primeru, da je storilec kaznivega dejanja neznan in bi jo bilo glede na okoliščine primera smotrno opraviti. Okoliščina, da se odredba v tem primeru glasi zoper neznanega osumljenca, zato sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.
Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083979
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4. ZKP člen 307, 307/3.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sojenje v nenavzočnosti obtoženca - konkretizacija zakonskih znakov - protipravna prilastitev - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Iz opisa jasno izhaja, da si je obtoženec prilastil sredstva že s tem, ko jih nikoli ni prenesel na fiduciarni račun oziroma ko jih je takoj po prenosu na fiduciarni račun spet prenesel na račun svojega s.p.-ja.