KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00093107
KZ-1 člen 123, 123/1, 135, 135/1, 135/2, 191, 191/1. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4, 371, 371/2, 386.
nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - izvedensko mnenje - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - neizvedba predlaganega dokaza - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - grožnja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - odločba o kazenski sankciji - primernost kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, ki je pojasnil, da obtoženec deluje kulturološko specifičen in je do oškodovanke paranoidno nastrojen in neustavljiv v opisovanju njenih slabih lastnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089924
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5.
predlog oškodovanca za pregon - dokazna ocena
Zakon ne predvideva, da bi bilo treba oškodovanca pozivati, ali vztraja pri pregonu. Zato okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer način vročitve poziva, neodzivnost oškodovane družbe na poziv ter dejstvo, da sodišče predstavnika oškodovane družbe v tej zvezi ni povabilo na glavno obravnavo, ne pomenijo, da je oškodovana družba predlog za pregon umaknila. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ko je oškodovanec kot priča vabljen na glavno obravnavo, pa se je neopravičeno ne udeleži, za kar zakon predpisuje fikcijo umika predloga za pregon, je pritožbeni očitek o neobstoju predloga za pregon neutemeljen.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - izvršitvene oblike dejanja - pravica do nepristranskega sojenja - domneva nedolžnosti - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi, pridobljeni v tujini - izjave privilegirane priče med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov - pravica do zaslišanja obremenilne priče - kršitev pravice do obrambe - neprimeren poskus - izgon tujca iz države - pravica do družinskega življenja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe - zaseg predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - pregled osebe - zaščita priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva
To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče.
Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če bi se zakonito pridobljeni dokazi izničili le zaradi spremembe procesnega položaja katere od preiskovanih oseb.
Postopka po določbi 235.a člena ZKP namreč ni mogoče razumeti kot dolžnost sodišča, da ga izvede vselej, ko se priča sklicuje na dolžnost varovanja tajnih podatkov. Odločitev o tem je odvisna od vsebine varovanega tajnega podatka oziroma od pravne relevantnosti predlaganega dokaza, česar pa obramba tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnila.
Drži, da je obtoženec oče dveh otrok in da se je med prestajanjem kazni poročil, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da njegova družinska skupnost dejansko nikoli ni zaživela, saj, kot je že zgoraj povedano, se obtoženec ves čas nahaja v zaporu. Družinska skupnost se torej navaja zgolj formalno, ne obstaja pa tudi dejansko, zaradi česar mu že iz tega razloga ne more biti kršena ustavna pravica do družinskega življenja, kot to meni zagovornik.
Načeloma je sicer res, da ima odločitev o zahtevi za izločitev dokazov prednost pred odločitvijo o priznanju krivde, vendar le, če se očitki nezakonitosti dokazov nanašajo na kaznivo dejanje obtoženca, ki krivdo priznava.
Dejstvo, da se je senat seznanil z obsodilno sodbo, čeprav je bila ta že izbrisana v smislu prvega odstavka 82. člena KZ-1, ne predstavlja izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodbe, ki je bila kasneje izbrisana, namreč ni mogoče oceniti kot nedovoljen dokaz, pač pa akt sodišča, ki je zaradi poteka časa in ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, izgubil svojo veljavnost z vsemi pravnimi posledicami sodbe.
Naročniški podatki glede telefonske številke A. je policija zakonito pridobila na podlagi prvega odstavka 149.č člena ZKP (ZKP-N), pri tem pa je podlago imela v določbi tretjega odstavka 149.b člena ZKP, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, ki so navedeni v obeh določbah. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (tretji del), sicer razveljavilo člene 149.b, 149.c petega odstavka 156. člena in deloma šesti odstavek 156. člena ZKP, je pa dalje odločilo, da 149.č člen ZKP ni v neskladju z Ustavo. Pa tudi sicer, kolikor se upošteva razloge za razveljavitev 149.b člena ZKP glede pridobivanja prometnih podatkov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da odredba sodišča Pp 4/18 z dne 29. 5. 2020 za razširitev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na telefonsko številko A., ustreza standardom, kot jih zahteva odločba Ustavnega sodišča. Isto velja tudi za ostale odredbe o nadzoru telefonskih komunikacij, glede katerih pritožba zgolj posplošeno trdi, da so nezakonite oziroma nezadostno obrazložene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088071
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 315, 315/2, 369, 369/4, 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - pravica do obrambe - ustavno načelo domneve nedolžnosti - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - podrejen položaj - materialni dokaz - novi dokazi - pritožbena novota
Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/6.
nadomestna izvršitev kazni zapora - neizpolnjevanje nalog - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - dejansko stanje
Obsojeni za zatrjevano nesrečo na delovnem mestu, ki jo sicer uveljavlja kot primarni razlog za ugotovljeno pasivnost, ni predložil nobenega dokazila, tudi ne v okviru pritožbenega postopka. Zato pritožbeno sodišče ne prepozna prav nobenih subjektivnih in objektivnih ovir, ki bi na pravne posledice neupoštevanja izreka dne 19. 10. 2023 obsojenemu izrečene pravnomočne obsodilne sodbe preprečevale (vsaj začetno oziroma delno) izvedbo dne 8. 5. 2024 sklenjenega tripartitnega dogovora o opravljanju dela v splošno korist pri izvajalcu sankcije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088140
KZ-1 člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - priznanje krivde - pogoji za izrek pogojne obsodbe - kaznovalni predlog državnega tožilca - predobravnavni narok
V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00091865
KZ-1 člen 49, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dokazna ocena - priznanje krivde - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do uporabe svojega jezika - odmera kazni - pobuda za oceno ustavnosti
Sodišče prve stopnje je natančno in logično obrazložilo, zakaj ne gre slediti pritožbenim navedbam o tem, da je obtoženec prebežnike prevažal zato, da naredi uslugo osebi, s katero se je dogovarjal o gradbenih delih, v upanju, da bo tako pridobil gradbena dela, in da za prevoz ni pričakoval nobenega plačila ter da ni vedel, kakšni so pogoji za vstop turških državljanov v države EU.
Zaslišanje tujcev ni bilo mogoče, ker so odšli iz azilnih domov in ni znano, kje se nahajajo. Tudi sicer pa pritožbene navedbe, da je v posledici neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravice obtoženca do uporabe svojega jezika. Pritožnik smiselno navaja, da obtoženec govori in razume le bolgarski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v turški jezik. V bolgarski jezik mu tudi niso bile prevajane listine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec že ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 27. 10. 2023 po podanem pravnem pouku o pravici do uporabe svojega jezika izjavil, da je turške narodnosti in da razume tako bolgarsko kot turško ter da se strinja, da se mu prevaja v turški jezik glede na to, da je po narodnosti Turk. Enako je ponovil tudi na predobravnavnem naroku.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje, ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004. Glede na to, da je tudi Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi U-I-475/22, Up 1729/22 z dne 3. 5. 2023 že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo izraženi zahtevi pritožnika, da vloži pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe kazenskega zakonika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica.
Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo.
Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088521
KZ-1 člen 73, 308, 308/1, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 378, 378/1, 383, 383/1, 383/1-1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - delna razveljavitev - varnostni ukrep odvzema avtomobila - lastništvo motornega vozila - navezne okoliščine - javna seja - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil
Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088565
KZ-1 člen 33, 173, 173/1, 286, 286/1. ZKP člen 241, 241/1.
kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov - vplivanje na priče - mladoletna priča - izključitev kaznivosti - dokaz z zaslišanjem prič - prepoved postavljanja sugestivnih vprašanj
Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1).
V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.
kaznivo dejanje neplačevanja preživnine - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - hišni zapor - delo v splošno korist - namen kaznovanja - pozitivna prognoza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tak način plačevanja preživnine, pa četudi je deloma izkazan, ne potrjuje realnega obsojenčevega vpogleda v potrebo po vzpostavitvi ustreznega odnosa do pravnomočne sodbe: obsojeni bi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da njegova vpetost v projekt ne more biti povsem brez pomena, vendarle moral sprevideti, da dolgoletno ukvarjanje z novim sistemom krožnega gospodarstva, ki praktično ne prinaša oprijemljivih dohodkov, ne zagotavlja finančne varnosti otrok, pa tudi, da je zagotavljanje njihove finančne varnosti prva očetovska naloga.
Le sprejemanje obveznosti preživljanja otrok kot svoje osnovne obveznosti, in ne pristajanje na subsidiarne in zato nujno nezanesljive finančne zaščitnike, bi moglo predstavljati ustrezno dejansko podlago za zaključek, da bo obsojeni v prihodnosti storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preživninskima upravičencema zagotovil finančno stabilnost, tudi na račun morebitne spremembe delovnega udejstvovanja. Prav obsojenčevo stabilno in predvidljivo finančno stanje, ki ga predmetni projekt očitno ne zagotavlja, je garancija zaščite dobrine, ki jo varuje tudi obravnavano kaznivo dejanje po členu 194 KZ-1, zato pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da obsojeni z vztrajanjem pri projektu, ki po pritožbenih navedbah zahteva "celega človeka", hkrati pa stabilnih dohodkov ne zagotavlja, ne izkazuje resnega odnosa do pravnomočne obsodilne sodbe, kar terja tudi ugotovitev o nezanesljivosti njegovega ustreznega ravnanja v prihodnosti in s tem nerealnosti pričakovanja o doseženem specialnopreventivnem in resocializacijskem učinku alternativne izvršitve zaporne kazni na obsojenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih.
Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.