kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086761
ZKP člen 450b, 450b/2, 499, 499/1, 499/2. KZ-1 člen 17, 74, 75, 75/1, 75/5, 186, 186/5.
sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - član hudodelske združbe - izvedba dokaznega postopka - načelo iskanja materialne resnice - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.
KZ-1 člen 22, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 372, 372-2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kršitev kazenskega zakona - silobran - izključitev protipravnosti - prištevnost - dejansko stanje - indici
V skladu z 2. točko 372. člena ZKP gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1. Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.
Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085513
ZOPOKD člen 4, 4-3. KZ-1 člen 18, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/4, 227, 227/1, 227/2. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - opis kaznivega dejanja - čas storitve - enkratno ravnanje - prepovedana posledica - premoženjska korist - sukcesivno nastajajoča škoda - oprostilna kazenska sodba - pritožba državnega tožilca - pritožbeni postopek - tek zastaralnih rokov - zastaranje kazenskega pregona - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - zavrnilna sodba na II. stopnji
Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o.
Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085170
KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 205. ZKP člen 499, 499/1, 499/2, 501.
odvzem premoženjske koristi - velika tatvina - sostorilstvo - ugotavljanje premoženjske koristi - prosti preudarek
Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089952
KZ-1 člen 34, 34/2, 213, 213/1, 213/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 15, 35.
izsiljevanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - vračilo dolga - obresti na prejeta posojila - uporaba sile - resna grožnja - obstoj resne grožnje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poskus kaznivega dejanja - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - domneva nedolžnosti - snemanje pogovorov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.
V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085611
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - nevarnost storitve kaznivega dejanja
Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.
Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.
Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085420
KZ člen 45a, 48a, 48a/1 49, 50, 51, 51/1. 51/2, 70, 70/2, 73, 73/1, 73/2,308, 308/3, 308/8,. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - obteževalne in olajševalne okoliščine - koristoljubnost - zakonski znak kaznivega dejanja - izgon tujca iz države - namen kaznovanja - splošna pravila za odmero kazni - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - skupno premoženje zakoncev
Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085995
ZKP člen 304.a. URS člen 23, 24. KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
narok za glavno obravnavo - videokonferenca - kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - zavrnitev dokaznega predloga
Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.
Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.
Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085428
KZ-1 člen 49, 49/2, 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - znižanje kazni - varnostni ukrep - odvzem predmetov - odvzem vozila - skupno premoženje
S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zakonski znaki kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - mladoletna oseba - izvršitvene oblike dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pri nekaterih izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 se že sam poskus šteje za dokončano kaznivo dejanje, kar velja tudi za spodbujanje mladoletne osebe k izdelavi pornografskega gradiva. Navedeno pomeni, da je obtoženec kazniva dejanja dokončal tudi v tistih primerih, ko mu oškodovanke po njegovem nagovarjanju niso poslala golih fotografij. Glede na dikcijo drugega odstavka 176. člena KZ-1 je obtoženec že z nagovarjanjem k izdelavi in posredovanju golih fotografij izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti nagovarjanje kot izvršitveni način iz drugega odstavka 176. člena KZ-1, ki implicira neko ponavljajoče, trajajoče in ne enkratno ravnanje, po teži primerljivo ostalim izvršitvenim načinom (z uporabo sile, grožnje ali preslepitve, prekoračitev ali zloraba pooblastil, novačenje, izkoriščanje)) in s posegom v spolno integriteto mladoletnih oškodovank dovolj intenzivno. Tudi enkraten poziv dekletom,, naj pošljejo gole fotografije, bi za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zadoščal, če bi mu bile pridružene še drue obtoženčeve navedbe ali ravnanja v smeri prepričevanja, naj oškodovanke izdelajo in pošljejo gole fotografije ali pa če bi bil tak poziv uspešen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00084551
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - priznanje krivde - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - nevarnost, da bo predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje
Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084771
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,371/2. KZ-1 člen 229, 229/1, 229/2, 230, 230/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - odsotnost odločilnih razlogov - elementi kaznivega dejanja - stek kaznivih dejanj - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - navidezni idealni stek - načelo inkluzije - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00085086
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/9. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - alternativna izvršitev kazni zapora - okoliščine za odmero kazni
Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092198
KZ-1 člen 235, 235/1. ZDDV-1 člen 81. ZKP člen 358, 358-3, 394, 394/1.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - obveznost izdajanja računov - račun - lažni podatki - izdaja fiktivnih računov - plačilo računa - dobava blaga - davek na dodano vrednost (DDV) - namen izognitve plačilu davka - zakonski znaki kaznivega dejanja - in dubio pro reo - v dvomu v korist obdolženca
Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejanska kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.