KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081500
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sostorilstvo - višina premoženjske koristi - posebne olajševalne okoliščine
Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078946
KZ-1 člen 143, 143/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 38. ZVOP-1 člen 6, 6-1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 4, 4-1.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - osebni podatek - telefonska številka - objava osebnih podatkov - javna objava podatkov - brez privolitve osebe - varstvo osebnih podatkov - določljivost posameznika - kršitev kazenskega zakona
Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
kaznivo dejanje ropa - sestavljeno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - grožnja z napadom na življenje in telo - sila - odvzem tuje premične stvari - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - izvršitvena ravnanja - dogovor za kaznivo dejanje - prekoračitev
Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078892
KZ-1 člen 45a, 49, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - nujnost in sorazmernost ukrepa - stopnja ponovitvene nevarnosti - ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.
Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).
goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079292
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - pravila podjetniške presoje - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.
V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.
V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.
Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079129
KZ-1 člen 49, 308, 308/3. ZKP člen 304a, 304a/1, 304a/1-1, 370, 370/2.
priznanje krivde - kazenska sankcija - odmera kazni - okoliščine za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - narava in teža kaznivega dejanja - individualizacija kazenske sankcije - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
V predmetni zadevi ni prišlo do neenakega kaznovanja, ko naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih. S citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, se pritožniki sklicujejo na večje število judikatov, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
KZ-1 člen 262, 262/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - posredovanje pri podkupovanju - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva - sostorilstvo - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Obtožencu se očita (tako v obtožnici kot v izreku prvostopenjske sodbe), da sta skupaj s L. L. v zvezi s tehničnim pregledom vozila uradnima osebama tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. izročila denar kot nagrado v znesku 10 EUR in sicer na način, da je L. L. na predlog B. B. denar vložila v prometno dovoljenje, ki ga je slednji nato izročil D. D. zato, da sta tehnična preglednika opravila tehnični pregled na način, da sta namenoma spregledala taksativno naštete napake, prav tako vozila nista pregledala v celoti, česar v zapisnik o tehničnem pregledu nista vpisala ali nista pravilno vpisala, nato pa v zapisniku o tehničnem pregledu potrdila, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni bilo in zato ne bi moglo in smelo uspešno opraviti tehničnega pregleda, prejeto nagrado pa sta si tehnična preglednika tudi razdelila. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se obtožencu očita, da je tehničnemu pregledniku dejansko izročil (dal) denar (nagrado, korist) z namenom, da tehnična preglednika (uradni osebi) tehničnega pregleda vozila L. L. (uradnega dejanja) ne opravita po predpisih, temveč vozilo kot brezhibno "spustita čez tehnični pregled" in so s takšnim opisanim ravnanjem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Obtoženi je namreč glede na opis dejanja podkupnino izročil neposredno v roke tehničnemu pregledniku D. D. in je torej opisano sostorilstvo in ne zgolj pomoč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078943
URS člen 20, 20/1, 22, 23, 25, 29. ZKP člen 2, 5, 16, 17, 184, 184/1, 184/2, 184/3, 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - pravica do obrambe - obtožnica - nezakonito pridobljen dokaz - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora.
Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov.
Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.
Kršitve pravice do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081339
KZ-1 člen 171, 171/1, 171/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - sila - spolno dejanje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - delna sprememba izpodbijane sodbe
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078971
KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - prestajanje zaporne kazni
Pritožbeno upravičevanje neopravljenega dela v splošno korist zaradi prestajanja kazni zapora na temelju druge kazenske zadeve je zatorej zavajajoče ter kot takšno ne more vplivati na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00078284
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 358, 372, 372-2. ZGD-1 člen 263, 263/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - izvršitvena ravnanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Dejanja pomoči po subjektivni strani pomenijo samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Krivda pomagača je lahko samo naklepna. Pri pomoči mora biti naklep "dvojen", zajeti mora tako samo ravnanje pomoči kot dejanje glavnega storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078763
KZ-1 člen 90, 90/1-4, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 344, 344/1, 354, 354/1, 354/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen povzročitve premoženjske škode - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - modifikacija obtožnega akta - načelo materialne resnice - zavrnilna sodba
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.