Posamezna vprašanja upravnega postopka so lahko drugače urejena kot v ZUP le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu. V obravnavanem primeru ZJC ne določa roka, v katerem je potrebno vložiti vlogo za izdajo nadomestne vinjete, pač pa to določa Uredba o cestninskih cestah in cestnini. Določitev roka za uveljavljanje neke pravice ne more biti predmet urejanja v podzakonskem predpisu, saj gre za vprašanje upravnega postopka, ki se skladno s 3. členom ZUP lahko ureja le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu.
ZSV člen 92, 96. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva člen 29.
socialno varstvo - uveljavljanje socialnovarstvenih storitev - domsko varstvo in oskrba - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - prekategorizacija sobe v dvoposteljno - razveza pogodbe
Tožnica biva v javnem socialno varstvenem zavodu, ki je del mreže javne službe, katere namen je, da se socialne varstvene storitve institucionalnega varstva omogočijo čim večjemu številu upravičencev pod enakimi pogoji. V skladu z zakonodajo je pri urejanju razmerij med socialno varstvenim zavodom in upravičencem na prvem mestu sporazumna rešitev. Prvostopni organ si je za to prizadeval, ko to tudi v več poskusih ni uspelo, je bilo mogoče o zadevi odločiti le z odločbo o razvezi pogodbe.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravnomočen upravni akt - izpodbijanje drugostopenjskega akta - pravnomočno odločena upravna zadeva
Tožena stranka zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 20. 1. 2010 ni vložila pritožbe, zaradi česar je ta postala pravnomočna, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo.
Z drugostopenjsko odločbo se ne posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo le zavrnjena pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa, zaradi česar je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo.
O isti upravni zadevi je že bilo pravnomočno odločeno, tožeči stranki pa so bile naložene obveznosti, saj se je inšpekcijski postopek že pravnomočno končal z odločbo z dne 20. 1. 2010, zoper katero tožeča stranka ni vložila pritožbe.
gradbeno dovoljenje - odločba o spremembi gradbenega dovoljenja - sprememba investitorja - obnova postopka - upravičena oseba - stranka v postopku
S spremembo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja se ni poseglo v pravice tožnika - lastnika zemljišča, ki meji na zemljišče, na katerem stoji objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik zato ni upravičen predlagati obnove postopka, v katerem je bila izdana odločba o spremembi gradbenega dovoljenja.
Besedilo druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja, kar pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoja zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal in bistveno je, da je tožba ali ovadba vložena zaradi nelojalne konkurence.
Po določbi 29. člena ZST, ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezanec sodne takse ne plača niti po opominu sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni organ, naj neplačano takso izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v 15. dneh plača sodno takso in 50 % pribitka nanjo, sicer jo prisilno izterja.
dohodnina - dohodnina od dohodka iz dejavnosti - DDV - gradnja počitniških hiš - neodvisno samostojno opravljanje dejavnosti - neodvisno opravljanje ekonomske dejavnosti - enkraten ali priložnostni posel
V zadevi ni spora o tem, da je tožnik leta 2007 kupil zemljišče, da je pridobil gradbeno dovoljenje za tri počitniške hiše, da je vse tri hiše zgradil ter nato eno prodal, za ostali dve pa objavil oglas za prodajo. Spora tudi ni o tem, da je bil v času gradnje hiš tožnik še registriran kot samostojni podjetnik z dejavnostjo gradnje stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Pač pa je sporno, ali zadevna gradnja pomeni opravljanje dejavnosti ali pa gre za gradnjo za lastne potrebe, kot trdi tožnik. Temu se namreč dohodnina od dohodka iz dejavnosti in DDV odmerita samo, če je tožnikovo gradnjo počitniških hiš šteti za neodvisno samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2 oziroma neodvisno opravljanje katerekoli ekonomske dejavnosti iz 5. člena ZDDV-1, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Bistveno za obdavčitev je torej, da se opravlja neodvisna in samostojna (gospodarska) dejavnost in da ne gre za enkraten posel ali posel, ki se opravi priložnostno in ga zato ni mogoče šteti za delovanje, namenjeno trajnejšemu pridobivanju dohodkov. V konkretnem primeru za enkraten posel očitno ne gre. Prav tako ne gre za priložnostno delovanje, temveč za kontinuirano gradnjo, in to ne ene, temveč treh počitniških hiš, ki je sledila nakupu zemljišča. Predvsem pa na pridobivanje dohodkov in s tem na opravljanje dejavnosti kaže že izvedena prodaja ene od hiš in nameravana prodaja ostalih. Tožbeni ugovori o (nameravani) gradnji „za lastne potrebe“ ne prepričajo o nasprotnem.
Vrednost neodplačno pridobljenega poslovnega deleža se skladno s SRS 18 izkazuje kot izredni prihodek. Stališče, da vrednost naložbe v drugo podjetje vpliva le na spremembo stalnih sredstev podjetja in ne na prihodke, drži le v primeru odplačne pridobitve poslovnega deleža.
V pogledu (začetnega) merjenja naložbe so v obravnavanem poslovnem letu (1999) veljavni SRS predpisovali, da se dolgoročne finančne naložbe vseh vrst v začetku izkazujejo po nabavni vrednosti. Nabavni vrednosti po SRS 3.6 ustrezajo naložena denarna ali drugačna sredstva, seveda ob predpostavki, da gre za običajno, odplačno pridobitev. Če je odtujitev neodplačna, nabavni vrednosti dolgoročne finančne naložbe ustreza nabavna vrednost poslovnega deleža, kakršna bi ta bila v primeru odplačne pridobitve.
Pogoj za popravek vrednosti terjatve je, da terjatev ni poplačljiva. Tožnica bi morala na osnovi listin dokazovati, da so zmanjšane realne možnosti, da bo terjatev plačana, npr. da je v zvezi z njo sprožen sodni spor, da je terjatev prerekana, da je podan predlog za sodno izvršbo; ne dokazuje pa niti pisnega opominjanja dolžnika. Da bi se terjatev priznala za sporno ali dvomljivo, mora zavezanec dokumentirano dokazati, da je že opravil določena dejanja v smeri njene izterjave.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo tudi dohodki, prejeti pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO (kot v obravnavanem primeru), zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje; tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni.
ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo po presoji sodišča ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve pa je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
Davčni organ je pravilno ugotovil, da tožnica s svojimi izjavami in predloženimi listinami ni uspela dokazati, da so bile storitve posredovanja s strani družbe A. dejansko opravljene. Drugačne in obenem povsem splošne tožbene trditve ne prepričajo o nasprotnem. Vsebina predloženih pogodb (od katerih manjka tista, na katero se sklicuje izstavljeni avansni račun!) je bila po njihovi podrobni obravnavi ocenjena kot dokaz, ki ne izkazuje nastalega poslovnega dogodka. Upoštevano pa je bilo tudi razdrtje oziroma prekinitev pogodbe ter dogovor, sklenjen v tej zvezi, in pri tem ugotovljeno, da opravljene storitve iz navedenih listin niso razvidne, s tem pa tudi ni izkazan strošek, kot se zahteva po določbah SRS 14.10, ki bi bil upravičen v smislu davčno priznanih odhodkov po določbah 12. člena ZDDPO-2.
dohodnina - dohodek iz dejavnosti - akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - samostojni podjetnik - prenehanje opravljanja dejavnosti - odtujitev oziroma pridobitev sredstev - priglasitev prenehanja opravljanja dejavnosti in nadaljevanja dejavnosti po drugi osebi
Po četrtem odstavku 38. člena ZDoh-1 se lahko zahteva, da se za odtujitev oziroma pridobitev sredstev pri ugotavljanju davčne osnove ne šteje prenehanja opravljanja dejavnosti zavezanca, če dejavnost nadaljuje druga fizična oseba in so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da je zavezanec prenehal z opravljanjem dejavnosti zaradi smrti, trajne nezmožnosti za delo ali upokojitve v skladu z veljavnimi predpisi ali zaradi prenosa dejavnosti ali dela dejavnosti na zakonca ali zunajzakonskega partnerja oziroma otroka ali pastorka, da novi zasebnik nadaljuje z opravljanjem dejavnosti v Sloveniji, da morajo biti prevzeta sredstva vključena v poslovne knjige novega zasebnika po knjigovodski vrednosti na dan prenehanja opravljanja dejavnosti zavezanca ter da se prevzeta sredstva amortizirajo tako, kot bi bila amortizirana pri zavezancu, ki je prenehal z opravljanjem dejavnosti, če do prenehanja ne bi prišlo.
Priglasitev prenehanja opravljanja dejavnosti in nadaljevanja dejavnosti po drugi osebi iz 283. člena ZDavP-1 je le predpogoj za to, da se lahko sploh uveljavlja davčno obravnavo iz četrtega odstavka 38. člena ZDoh-1. Ne pomeni pa, da se na podlagi petega odstavka 283. člena ZDavP-1 izdano potrdilo davčnega organa tolmači kot potrdilo, da tožnik izpolnjuje tudi vsebinske pogoje za takšno obravnavo iz 38. člena ZDoh-1.
ZEKom člen 27, 27/4, 27/5, 141, 141/1, 144, 144/2.
operater s pomembno tržno močjo - naložitev obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo - nadzor nad izvajanjem obveznosti - obveznost cenovnega nadzora - obveznost stroškovnega računovodstva - obveznost enakega obravnavanja - cena storitve digitalnega prizemnega oddajanja - določitev vrednosti opreme - storitev kolokacije - cena lokacijskih stroškov infrastrukture
Dejstvo, da je tožnica tekom postopka nadzora spremenila cenik, ki je predmet regulatorne odločbe, ni pravno relevantno dejstvo v postopku nadzora nad izvajanjem obveznosti. Sporni cenik 1. 6. 2010 je namreč podlaga za oblikovanje cen storitev, ki jih je nudila na trgu tožnica v različnih (mnogih) pogodbenih razmerjih, v katere je stopila v obdobju njegove časovne veljavnosti. Ta pogodbena razmerja pa so lahko predmet presoje po različnih obligacijskih podlagah.
ZPIZ-1 člen 292, 292/3, 296, 362, 382, 385, 385/4. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/41/ES z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje člen 9.
Vsebina pokojninskega načrta je v zakonu za sklad obrtnikov predpisana posebej in tudi nekoliko drugače, vendar je treba upoštevati, da tudi za ta sklad smiselno veljajo določbe o pokojninskem načrtu iz 296. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi določba, da mora biti s prostovoljnim dodatnim zavarovanjem po pokojninskem načrtu pokrito (vsaj) izplačilo dodatne starostne pokojnine iz 362. člena ZPIZ-1.
Ureditev v ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojninski načrt aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance, minister, pristojen za delo pa nato načrt sprejme (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1), je treba razumeti tako, da se načrt sprejme (oziroma odobri) le, če je pred tem aktuarsko potrjen s strani pristojnega urada.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev davčnega dolžnika - sklep o izvršbi - ugovor dolžnikovega dolžnika - odločba o plačilu dolga - ugovori dolžnikovega dolžnika
Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga tožeče stranke do davčnega dolžnika v (pri)tožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna. Ugovor, da ni dolžnikov dolžnik, bi namreč tožeča stranka lahko uveljavljala z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbi, česar ni storila. Z izdajo izpodbijane odločbe je tako dolg davčnega dolžnika prešel nanjo.
Prihodki tožnice, ki se vštevajo v skupno maso njenih prihodkov, presegajo dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, ki je zakonsko določen kot meja, do katere se še odobri BPP.
dohodnina - posebni davek na določene prejemke - prispevki za socialno varnost - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - delo študentov in dijakov - izplačilo preko študentske napotnice - denarno breme - dokazovanje - listine - zaslišanje prič
Po tem, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da del niso opravili študenti, ki so bili nosilci izdanih študentskih napotnic, je dokazno breme o tem, da so bila izplačila resnično izvedena osebam, ki so delo opravile, na tožeči stranki. To še toliko bolj velja, ko gre za prejemke, za katere je predvidena bolj ugodna davčna obravnava.
V davčnem postopku se dejansko stanje ugotavlja in dokazuje prvenstveno z listinami, dokazovanje z zaslišanjem pa se izvaja le, če gre za dokazovanje dejstev, ki jih ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.
spletne igre na srečo - izvršba po tretjih osebah - pravni interes - zavrženje pritožbe
Tudi če je tožnik „osnovni“ zavezanec, tj. zavezanec iz njemu izdane prepovedne odločbe z dne 1. 8. 2006, v svojstvu zavezanca nima legitimacije za pravna sredstva v zvezi z odločbami z dne 17. 3. 2010, s katerimi so bile naložene obveznosti operaterjem. Tožnik torej glede vložitve pritožbe zoper sklepe, ki se nanašajo na opravo izvršbe, ni oseba iz drugega odstavka 292. člena ZUP. Ker pritožbena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju njegovega predloga za odlog izvršitve odločb z dne 17. 3. 2010 lahko zavrgel.
Tožena stranka je v izreku odločbe ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za navedeni položaj, ni pa zanj primeren glede na svojo strokovno usposobljenost. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren kandidat, po presoji sodišča še ne pomeni, da je odločitev tožene stranke nerazumna. Natečajna komisija je ugotovila objektivne kriterije, na podlagi standardov, med njimi tudi izkušnje in menedžerske sposobnosti tožnika. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja kakršnakoli nepravilnost pri uporabi standardov. Po mnenju sodišča je sklop -izkušnje in menedžerske sposobnosti- v sklepu dovolj pojasnjen in prepričljiv. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep nima sestavin iz 214. člena ZUP.
Tožnik je s podano zahtevo za sodno varstvo izgubil boniteto plačila polovičnega zneska globe, zato je predlagatelj izvršbe davčnemu organu utemeljeno posredoval v izterjavo še preostalo polovico.