lovska organizacija - razlaga zakona - jezikovna razlaga - namenska razlaga - logična razlaga - kaznovanost za prekršek - odgovornost za prekršek - izrek sankcije za prekršek
Pri razlagi zakonov oziroma predpisov ni mogoče upoštevati samo stroge jezikovne razlage. Pomembni sta še namenska (teleološka) in sistemska razlaga, katerih cilj je ugotoviti namen zakonodajalca ter smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona ter pravnega sistema. Prav tako je pomembna tudi logična razlaga. Zato je treba upoštevati, da čeprav je v peti alineji prvega odstavka 63. člena ZDLov-1 govora o pravnomočno obsojeni osebi, se ta določba izrecno nanaša na kršitev določb tega zakona, torej ZDLov-1, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. ZDLov-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi pa ne določajo kaznivih dejanj, kar pomeni, da gre lahko samo za prekrške.
revidiranje - nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - kršitev pravil revidiranja - mednarodni standardi revidiranja - odvzem dovoljenja - varovanje zaupnih podatkov
Agencija za javni nadzor nad revidiranjem v izpodbijani odloči ne trdi, da bi moral tožnik na podlagi prejete dokumentacije sprejeti drugačne zaključke. Ključna pomanjkljivost, ki se mu očita, je v tem, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi obravnaval prejeto dokumentacijo in v zvezi z njo opravil kakršne koli revizijske postopke. Enako velja tudi za opredelitev do predpostavke delujočega podjetja. Agencija dokumentacije po vsebini ni presojala, ampak je to delo, ki bi ga moral opraviti tožnik. Ker tega ni storil na način, kot to določajo ZRev-2 oziroma MSR, je po mnenju sodišča kršil pravila revidiranja s tem, ko je brez ustrezne podlage zavrnil izdajo mnenja v revizorjevem poročilu. Revizorjevo poročilo mora namreč skladno z določbo 40. člena ZRev-2 vsebovati mnenje o tem, ali so računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih resničen in pošten prikaz finančnega stanja, poslovnega izida in denarnih tokov pravne osebe v predstavljenem obračunskem obdobju. Pooblaščeni revizor mora po določbi petega odstavka 41. člena ZRev-1 zavrniti izdelavo mnenja, če mu pravna oseba ne omogoči izvajanja revizije v skladu s 37. členom Zrev-2, oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov.
Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZRev-2, se dolžnost varovanja zaupnosti nanaša na varovanje podatkov naročnika revizije, s katerimi se Agencija seznani v postopku nadzora. Teh podatkov ni dopustno sporočati tretjim osebam niti jih ne smejo člani organov in zaposleni v Agenciji sami izkoriščati ali omogočiti, da bi jih izkoriščale tretje osebe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka direktorju družbe A. d.d. posredovala zgolj dopise, za katere sam tožnik zatrjuje, da so bili pred tem že poslani poslovodstvu družbe. Že iz tega razloga o kršitvi pravil o zaupnosti ni mogoče govoriti. Poleg tega določbe 38. člena ZRev-2 ne varujejo podatkov naročnika revizije pred samim seboj, ampak pred tretjimi nepooblaščenimi osebami.
gradbeno dovoljenje - skladnost projekta s prostorskim aktom - novogradnja - nadzidava objekta - načelo zakonitosti
Upravni organ je v gradbenih zadevah namreč dolžan odločati na podlagi zakona in podzakonskih aktov, v konkretnem primeru torej tudi na podlagi OPN MOL ID, kar mu zapoveduje že 66. člen ZGO-1.
Iz določb OPN MOL ID je razvidno, da prostorski akt podrobneje opredeljuje pojem nadzidave v primerjavi z opredelitvijo pojma po ZGO-1, kjer je nadzidava opredeljena zgolj v okviru pojma novogradnje, ne pa tudi kot poseben pojem. Sodišče sodi, da citirani prostorski akt (v presojanem delu) ni v nasprotju z ZGO-1 (načelo zakonitosti delovanja občine - tretji odstavek 153. člena Ustave), kar pa tudi pomeni, da je za zakonito odločitev v skladu s 6. členom ZUP treba uporabiti (tudi) določbe OPN MOL ID in torej opraviti presojo posega tudi z vidika opredelitve pojmov posegov v prostor iz OPN MOL ID.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nevarnost pobega - kršitev materialnega prava
Dejstvo, da tožnik po odhodu iz svoje države ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito v prvi varni državi ter da sprva tožnikova ciljna država ni bila Slovenija, ne zadošča za sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa individualna, so utemeljeni tožnikovi ugovori, da ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na tožnikovo begosumnost sklicuje ob navedbi, da 80 % prosilcev po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da je bil z njim tudi (že) opravljen osebni razgovor. Iz vsega povedanega tako izhaja, da v obravnavani zadevi tudi niso podani razlogi za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 21, 22, 23, 34, 84, 84/1, 84/2. ZTuj-2 člen 97. ZUS-1 člen 52. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 10. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v prosilčevo identiteto - načelo primarnosti prava eu
Toženka se je sklicevala na drugo alinejo prvega odstavka 84 ZMZ-1 izključno zato, da bi ugotavljala zatrjevana dejstva na osebnem razgovoru s prosilcem, ni pa pojasnila, da naj bi obstajala še kakšna druga dejstva, ki jih bo ugotavljala na kakšen drug način.
Sodišče ocenjuje, da je določba 46. člena Postopkovne direktive jasna, natančna in brezpogojna, saj od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc torej po stanju kot obstaja na obravnavi in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker meni, da obravnavano odločilo Postopkovne direktive učinkuje neposredno, je upoštevalo dejstvo, da je toženka osebni razgovor, zaradi katerega je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa izrekla pridržanje po 2. alineji drugega odstavka 84. ZMZ-1, opravila po izdaji sklepa, vendar pred zaključkom glavne obravnave.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev
Tožnik je uspel na glavni obravnavi izpodbiti očiten dvom v svojo identiteto, torej razlog za pridržanje več ni obstajal.
Ukrep omejitve gibanja je po svoji naravi časovno omejen, do odpada razlogov, ki so podlaga za izrek. Sodišče je bilo zato dolžno, že na podlagi dejstva, da je bil do glavne obravnave osebni razgovor že opravljen, na osebni razgovor pa je toženka vezala ugotovitev dejstev, tudi iz tega razloga izpodbijani ukrep odpraviti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo - razveljavitev sklepa
Med strankama ni sporno, da je bil tožnik dne 3. 4. 2018 iz Centra za tujce Postojna premeščen v Azilni dom v Ljubljani, kjer mu gibanje ni omejeno. To bi utegnilo utemeljevati zaključek, da pravni interes tožnika za predmetno tožbo ni (več) podan oziroma izkazan. Vendar sodišče svoje odločitve ne opira na določilo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom istega člena, ker je ocenilo, da je tožnikov pravni interes v konkretnem primeru še podan, glede na to, da tožena stranka niti po ponovnem pozivu ni posredovala morebitnega individualnega konkretnega upravnega akta o odpravi izrečenega spornega ukrepa pridržanja tožnika na območje in prostore Centra za tujce v Postojni, izdanega po uradni dolžnosti na podlagi 5. odstavka 84. člena ZMZ-1, ki bi utemeljeval premestitev tožnika iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljani.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2, 220/2-b, 239.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - lažni podatki
Potrdilo o malezijskem poreklu spornega blaga je bilo izdano na podlagi lažnih podatkov, saj je blago, ki je predmet zadevnih deklaracij in odločb, prispelo iz Republike Kitajske (zgolj) z vmesnim pretovorom v "Free comercal zone" v pristanišču Port Klang, zato se šteje, da je poreklo blaga Kitajska. Stranka, ki zahteva vračilo uvoznih dajatev pa je tista, ki mora dokazati, da je pristojni organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - dvom v prosilčevo identiteto
Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je s pravimi razlogi utemeljen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik, čemur je mogoče pritrditi tudi glede na tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi.
Sodišče se strinja z organom, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil.
dohodnina - odmera dohodnine - uveljavljanje olajšave - davčne ugodnosti - samoprijava - rok za uveljavljanje
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
ZJU člen 84, 84/3. ZDSS-1 člen 5. ZPP člen 19. ZUP člen 9.
imenovanje v naziv - razveljavitev odločbe o imenovanju - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - načelo zaslišanja stranke v postopku - možnost izjave v postopku
ZJU pri določbah, ki urejajo razveljavitev imenovanj v naziv, posebej ne določa uporabe ZUP, vendar to še ne pomeni, da s tem tožnik nima pravice, da se o zadevi izjavi. Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo pravic ne le v sodnem postopku, pač pa tudi pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih. Enako varstvo pravic je pravica procesnega značaja, ki zagotavlja enakopravnost udeležencev v postopku in to ne glede na to, kakšen je njen vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter zato v primeru, kolikor se ugotovi, da ni bila spoštovana, terja odpravo sprejete odločitve. Četudi torej v ZJU ni posebej določeno, da se pri odločanju o razveljavitvi imenovanja uporablja ZUP, bi morala tožena stranka, zaradi spoštovanja pravice do enakega varstva pravic, dati tožniku možnost, da se izjavi, kot to določa 9. člen ZUP, torej ga seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami zadeve, ga pozvati, da se o njih izjavi ter šele nato sprejeti svojo odločitev, pri tem pa ustrezno presoditi tudi tožnikovo izjavo. To še toliko bolj velja zato, ker je imel tožnik zaradi enostopenjskega postopka, vodenega po predlogu predsednice sodišča, šele v tožbi možnost navajati dejstva in okoliščine glede imenovanja v naziv.
dohodnina - odmera dohodnine - samoprijava - davčne ugodnosti - uveljavljanje olajšave - rok za uveljavljanje
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
Četudi je zakonska intenca tretjega stavka četrtega odstavka 87. člena ZUP (Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.), da naj se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve s fikcijo res seznanil s pisanjem, pa navedeno ne pomeni, da, ob odsotnosti ali nepravočasnosti takšne dejanske seznanitve iz kakršnegakoli razloga, vročitev ni bila opravljena. Bistveno je le, ali in kdaj je bilo tožnici v predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, to pa je v danem primeru jasno in neizpodbito.
ZVKD-1 člen 28, 28/1. Odlok o oglaševanju v Občini Sežana (2008) člen 7, 7/2. Odlok o razglasitvi Kraške kulturne krajine v Lipici za kulturni spomenik državnega pomena (2010) člen 4, 4-5.
kulturni spomenik državnega pomena - poseg v kulturni spomenik - kulturnovarstveno soglasje - zahteva za izdajo kulturnovarstvenega soglasja
V primeru, ko gre za poseg v spomenik ali njegovo območje je treba tudi v primeru postavitve enostavnih objektov, za katere se ne izdaja gradbenega dovoljenja, izhajati iz 28. člena ZVKD-1, ki med drugim določa, da je za poseg v spomenik in za vplivno območje spomenika treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, če to obveznost določa akt o razglasitvi. To, da je za postavitev oglaševalno usmerjevalne table treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje ne izključuje niti Odlok o oglaševanju v Občini Sežana, saj v drugem odstavku 7. člena določa, da si mora stranka v primeru, da je za postavitev predmeta oglaševanja treba pridobiti upravno dovoljenje, ki omogoča poseg v prostor in gradnjo objektov, to pridobiti na lastne stroške. Kot tako dovoljenja je treba v primeru posega v spomenik državnega pomena šteti tudi kulturnovarstveno soglasje.
ZUP člen 66, 66/2, 67, 67/2, 140, 140/2, 140/3. ZGO-1 člen 197, 197/1, 197/4.
uporabno dovoljenje - uporabno dovoljenje po samem zakonu - zahteva za izdajo potrdila - pogoji za izdajo potrdila - nepopolna vloga - lastništvo nepremičnine
Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik v času izdaje prvostopenjske odločbe v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine, na kateri je zgrajen objekt (ki je s tem sestavina nepremičnine), ampak je bila to Mestna občina Ljubljana. Odločitev, da materialnopravni pogoji, ob katerih bi bil zahtevek utemeljen, niso izkazani, in da je zato vlogo potrebno zavrniti (in ne zavreči), je tako pravilna. Toženka je nadalje presodila, da iz predloženih dokazil izhaja, da velikost in oblika objekta nista enaka objektu, zgrajenemu pred letom 1967, kar je po določilu 197. člena ZGO-1 prav tako razlog za zavrnitev zahteve za izdajo potrdila, da ima stanovanjski objekt uporabno dovoljenje po zakonu.
davek na promet nepremičnin - davčna osnova - razdelitev solastnih nepremičnin - napačna uporaba materialnega prava
V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - upravna odločba - ugotovitev ničnosti - ničnostni razlogi - nedovoljeno ravnanje
Po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnika tako ravnanje na povsem formalni ravni sicer zatrjujeta, vendar ga v ničemer ne konkretizirata: po njunih dejanskih navedbah naj bi bilo namreč nedovoljeno ravnanje uperjeno zoper njiju in ne zoper uradno osebo, ki je vodila postopek. Tako ravnanje po povedanem ne more povzročiti ničnosti odločbe, in to tudi v primeru, če sta tožnika zaradi njega podpisala zapisnik mejne obravnave, s katerim se v resnici nista strinjala oziroma se iz tega razloga nista pritožila zoper odločbo o evidentiranju meje. To namreč ne pomeni vpliva na uradno osebo, ki ni bila izpostavljena nikakršnemu nedovoljenemu ravnanju, temveč kvečjemu napako volje tožnikov, ki jo je uradna oseba upoštevala pri odločanju.
postavitev objekta za oglaševanje - poseg v varovalni pas državne ceste - soglasje Direkcije za ceste
Napačno je tožbeno stališče, da je postavljanje objektov za oglaševanje ob državnih cestah znotraj naselja prosto. Iz določbe 66. člena ZCes-1 namreč jasno izhaja, da je raba prostora v varovalnem pasu ceste omejena in da je vsakršna gradnja in rekonstrukcija objektov (ne zgolj objektov namenjenih oglaševanju) v tem območju dovoljena le s soglasjem Direkcije za infrastrukturo, ki mora pri izdaji soglasja upoštevati, da s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, širitve ceste zaradi prihodnjega razvoja prometa in sam videz ceste.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - stroški upravne izvršbe - reformatio in peius
S 1. točko izreka je drugostopenjski upravni organ med drugim odpravil odločitev prvostopenjskega organa iz 4. točke izreka, da stroški postopka niso nastali, in jo nadomestil z odločitvijo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Takšna odločitev pa je tudi po presoji sodišča lahko v pritožničino škodo.
Uredba o odpadkih (2015) člen 3, 3-17. Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (2008) člen 2, 2-1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - gradbeni odpadki - povzročitelj komunalnih odpadkov
Iz Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, na katero se sklicuje (in jo tudi obsežno citira) toženka, povsem nedvoumno izhaja, koga je v primeru takih odpadkov treba šteti za njihovega povzročitelja.