postavitev objekta za oglaševanje - poseg v varovalni pas državne ceste - soglasje Direkcije za ceste
Napačno je tožbeno stališče, da je postavljanje objektov za oglaševanje ob državnih cestah znotraj naselja prosto. Iz določbe 66. člena ZCes-1 namreč jasno izhaja, da je raba prostora v varovalnem pasu ceste omejena in da je vsakršna gradnja in rekonstrukcija objektov (ne zgolj objektov namenjenih oglaševanju) v tem območju dovoljena le s soglasjem Direkcije za infrastrukturo, ki mora pri izdaji soglasja upoštevati, da s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, širitve ceste zaradi prihodnjega razvoja prometa in sam videz ceste.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - upravna odločba - ugotovitev ničnosti - ničnostni razlogi - nedovoljeno ravnanje
Po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnika tako ravnanje na povsem formalni ravni sicer zatrjujeta, vendar ga v ničemer ne konkretizirata: po njunih dejanskih navedbah naj bi bilo namreč nedovoljeno ravnanje uperjeno zoper njiju in ne zoper uradno osebo, ki je vodila postopek. Tako ravnanje po povedanem ne more povzročiti ničnosti odločbe, in to tudi v primeru, če sta tožnika zaradi njega podpisala zapisnik mejne obravnave, s katerim se v resnici nista strinjala oziroma se iz tega razloga nista pritožila zoper odločbo o evidentiranju meje. To namreč ne pomeni vpliva na uradno osebo, ki ni bila izpostavljena nikakršnemu nedovoljenemu ravnanju, temveč kvečjemu napako volje tožnikov, ki jo je uradna oseba upoštevala pri odločanju.
Uredba o odpadkih (2015) člen 3, 3-17. Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (2008) člen 2, 2-1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - gradbeni odpadki - povzročitelj komunalnih odpadkov
Iz Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, na katero se sklicuje (in jo tudi obsežno citira) toženka, povsem nedvoumno izhaja, koga je v primeru takih odpadkov treba šteti za njihovega povzročitelja.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pravica do izjave v postopku - potrebnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisov nesporno sledi, da je tožnik 19. 3. 2018 najprej izrazil namen in nato 28. 3. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S tem je tožnik (kot tujec) pridobil položaj, ki mu ga zagotavlja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 in na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnika utemeljeno obravnavala enako kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zato lahko odredila ukrep omejitve gibanja na podlagi določb ZMZ-1 in ne na podlagi določb ZTuj-2, kot se zahteva v tožbi.
davek na promet nepremičnin - davčna osnova - razdelitev solastnih nepremičnin - napačna uporaba materialnega prava
V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.
davčna izvršba - prispevki za socialno varnost - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik navaja razloge, s katerimi oporeka utemeljenosti izvršilnega naslova. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-2, 6/2, 6/3, 6/3-1. ZGD-1 člen 39.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - poraba in razpolaganje z javnimi sredstvi - test javnega interesa
Javna podjetja so dolžna pri svojem delovanju upoštevati tudi ZSPDSLS, ki v določbi 7. člena določa načelo preglednosti, v 8. členu pa zakon določa načelo javnosti ravnanje s stvarnim premoženjem. Navedeno pomeni, da zahtevani dokumenti ne morejo biti opredeljeni kot poslovna skrivnost, ker so nastali v zvezi z ravnanjem organa kot osebe javnega prava in ker se nanašajo na upravljanje bazena v lasti občine, torej predstavljajo izjemo iz določbe tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, oziroma izjemo iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država
Sodišče tožniku pritrjuje, da se organ do njegove navedbe, ki jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito, in ki je po njegovem mnenju bistvena, da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci, v izpodbijani odločbi ni opredelil.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - FIP
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2, 84/2. ZUS-1 člen 4, 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev - subsidiarni upravni spor - začasna odredba
Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo.
Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja.
Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka.
Subsidiarni upravni spor je možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu.
Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - dvom v prosilčevo identiteto
Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito se nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik argumentirano niti ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje.
Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu.
Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih ima tožena stranka kot pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZEPDSV člen 2, 12, 18, 19. ZSS člen 1, 20, 23, 43b, 54.
evidenca o izrabi delovnega časa - sodnik - sodniška služba - javni uslužbenec - delovni čas
Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev.
Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe.
Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.
Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da so nova dejstva, ki jih je v tem postopku navajal tožnik, že obstojala v času prvega postopka in glede tožnikovega pojasnila, da si je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je navedel v prvem postopku, na predlog prevajalca izmislil, da ne gre za razloge, ki bi jih brez svoje krivde ne mogel uveljavljati že takrat. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik razen potekle osebne izkaznice iz Irana iz leta 1999, ko naj bi bil star 7 let, ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih takih novih dejstev, ki bi v skladu s 64. členom ZMZ-1 bila razlog za uvedbo ponovnega postopka. Predložena osebna izkaznica in nove navedbe ob upoštevanju skopih navedb v tožbi namreč ponovnega postopka ne opravičujejo.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imeli zadostnega vpliva.
koncesija - izvajalec gospodarske javne službe - merila za izbor koncesionarja - ekonomsko najugodnejša ponudba
V primeru, ko nihče od ponudnikov ponudbene cene, ki je bila ključno merilo pri izboru koncesionarja, ne izračuna pravilno oziroma v primeru, ko pravilnosti izračuna (tudi po pozivu za dodatno pojasnilo) ni mogoče preizkusiti, koncedent ne sme izbrati nobenega od ponudnikov, pač pa mora postopek izbire končati (59. člen ZJZP) in bodisi ponoviti javni razpis za podelitev koncesije bodisi se odločiti za katero od drugih možnih oblik zagotavljanja javne službe, ki so na voljo po 6. členu ZGJS.
Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v višini 17,28 €, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da se te obračunajo v skladu z ZDavP-2 od 17. 11. 2011 do 17. 8. 2016 in da znašajo 17,28 €. Glede tega je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in ponovno v tožbi navajala, da obresti od navedene glavnice in v navedenem obdobju po programu FURS znašajo 15,59 € in priložila izračun, iz katerega navedeno izhaja. Drugostopni organ na to pritožbeno navedbo v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 27, 27/1, 27/5, 28, 49, 49/1, 52. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - breme dokazovanja - varna izvorna država - pripadnost določeni družbeni skupini
Tožnica v postopku ni navajala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu po ZMZ-1 prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite. Ni zatrjevala pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju niti ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo tako, da bi toženka lahko vedela, kaj mora preveriti po uradni dolžnosti. Očitno je, da iz razlogov, s katerimi je tožnica utemeljevala prošnjo za mednarodno zaščito tj., da ne more živeti sama in je zato odšla s hčerko, katera je odšla iz države, ker trdi, da ji grozijo, mednarodne zaščite ni mogoče priznati oziroma ni mogoče ugotavljati dodatnih okoliščin, ki bi lahko bile pravno relevantne.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno tudi v primeru, če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Toženka je pravilno ugotavljala, ali je Ruska Federacija ob upoštevanju tožničinih posebnih okoliščin zanjo varna izvorna država. Tožnica je v postopku sama izpovedala, da je vojna v Čečeniji končana že leta 2002, in da po koncu vojne njeno življenje v Ruski federaciji ni bilo nikdar ogroženo.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - postopek javnega naročila - podatki o porabi javnih sredstev
Zahteva za razkritje podatkov se nanaša na podatke javnega naročila, zato je bila tožena stranka dolžna uporabiti določbo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. Prav tako je tožena stranka, ki je presojala naravo zahtevanih podatkov, te podatke, ob upoštevanju določb ZJN-3, predvsem določbe 35. člena tega zakona (zaupnost), pravilno presojala tako, da je ločila presojo podatkov iz ponudbene dokumentacije za javno naročilo in podatkov iz računov, dobropisov in finančnih dobropisov izdanih po že sklenjeni pogodbi o navedenem javnem naročilu. Ugotovila je, da so določeni podatki, ki so vezani na sam postopek javnega naročanja, že po določbah ZJN-3 opredeljeni kot javni. To pomeni, da za te podatke, ne glede na to, da jih gospodarska družba opredeli kot poslovno skrivnost, izjema poslovne skrivnosti opredeljena v določbi 2. alinee prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ob upoštevanju tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, ne pride v poštev.
Ker so podatki o porabi javnih sredstev vedno javni, ne glede na morebiten obstoj poslovne skrivnosti, je tožena stranka pravilno ugotovila, da podatki o tem, kateri izdelki so bili dobavljeni in po kakšni ceni, predstavljajo informacijo o porabi javnih sredstev.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
V obravnavani zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso izpolnjeni, saj za odločitev relevantnega dejanskega stanja, ki bi kazalo na to, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi organu znanih podatkov, ki bi jih organ prejel bodisi od stranke bodisi bi šlo za uradne podatke oziroma splošno znana dejstva.
V zadevi prav tako ni mogoče odločati na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin, saj s predpisom, torej ZBPP, tako postopanje, ko gre za odločanje o vrnitvi neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, ni določeno, razen tega pa je odločanje na tej podlagi mogoče le v korist stranke.