V konkretnem primeru gre za dodelitev BPP v postopku razveze zakonske zveze, v katerem se ne odloča o vprašanjih v zvezi z otroki. Odloča se zgolj o razvezi zakonske zveze. Pravica do sodnega varstva je zato tožnici ustrezno zagotovljena tudi, če v postopku po vložitvi tožbe nastopa sama, saj ocenjuje, da sodni postopek ne bo zapleten in bo sposobna učinkovito zavarovati svoje pravice in interese, ki jih zasleduje s to tožbo. Za uspešno končanje tega postopka po presoji sodišča zaenkrat zadošča že (nesporno) odobrena BPP za sestavo in vložitev tožbe na razvezo zakonske zveze.
Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožniku naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih strokov v postopku izvršbe, ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč ga v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Zato pa tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnik ne bo (oziroma ne bi) izvršil s tem sklepom naloženi obveznosti, do nastanka posledic za tožnika ne bo prišlo.
Tožnik je dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral.
Če pa se postopek zaključi z ustavitvijo postopka, ker uradna oseba presodi, da ni več javnega interesa za njegovo nadaljevanje, preneha tudi potreba po varstvu pravnega interesa stranskega udeleženca, saj do upravne odločbe, ki bi morebiti posegla v njegov položaj, sploh ne bo prišlo. Stranski udeleženec pa s svojo voljo upravnega postopka ne more ne začeti in ne nadaljevati. Zahteva za vstop v inšpekcijski postopek, ki sta jo tožnika podala po ustavitvi postopka, je bila torej vložena prepozno, da bi jo organ bil dolžan vsebinsko obravnavati.