Ker je predložitveno sodišče že izpeljalo postopek za zadržanje nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku, čeprav se je že tedaj nahajal v 80 km oddaljeni bolnišnici, ni smotrno, da bi o podaljšanju tega zadržanja sedaj odločalo drugo sodišče.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 142. členu ne zahteva osebnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje.
V obravnavanem primeru ima pooblaščenka toženke s pošto dogovor, da se ji pisanja vroča v poštni predal. Pri vročanju v poštni predal pa velja, da se pisanja, ki se ne vročajo osebno, štejejo za vročena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu (četrti odstavek 139.b člena ZPP).
Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila toženkini pooblaščenki v poštnem predalu puščena 28. 10. 2024. Tega dne ji je bila torej vročena z navadno vročitvijo, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 367. b člena ZPP iztekel 27. 11. 2024. Predlog, ki ga je pooblaščenka toženke na Vrhovno sodišče vložila s priporočeno pošiljko 4. 12. 2024, je tako vložen po izteku navedenega roka, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).
I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je višje sodišče s tem, ko je tek objektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe oprlo izključno na uporabo prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), ne pa tudi na 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ravnalo pravilno in zakonito?
II. Predlog se zavrne glede prvega in drugega vprašanja in zavrže glede četrtega in petega vprašanja.
Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevana pretekla zaposlitev razpravljajoče sodnice pri odvetniški družbi, ki zastopa nasprotnega udeleženca, ne predstavlja takšnega razloga, temveč gre kvečjemu za okoliščino, ki bi lahko utemeljevala sodničino izločitev. Predlagateljica v predlogu za delegacijo pristojnosti namreč ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bil zaradi zatrjevane sodničine pretekle zaposlitve pri pooblaščencu nasprotnega udeleženca vzpostavljen kakršenkoli dvom o pravilnosti odločanja preostalih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru, s čimer bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti tega sodišča.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Predlog se zavrne.
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.
S sklepom iz 219. člena Zakona o dedovanju je državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo).
Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija pristojnosti smotrna. V postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje te osebe (61. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1), predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke (62. člen ZNP-1). Iz predloga predlagatelja ter priloženega psihiatričnega mnenja je razvidno, da je nasprotna udeleženka nastanjena v Domu upokojencev Ptuj, njeno psihofizično zdravje pa je slabo. Očitno je torej, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pred sodiščem, na območju katerega nasprotna udeleženka trenutno biva.
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nima postulacijske sposobnosti.
Vloženi predlog za dopustitev revizije po svoji vsebini bolj učinkuje kot argumentacijsko okleščena revizija, z izključnim poudarkom na drugačni razlagi materialnega prava in brez kakršnekoli umestitve zatrjevanih pravnih dilem v širši pravni kontekst. Predlagatelj ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, ni navedel okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter tudi ni na kratko obrazložil, zakaj naj bi sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da predlog nasprotnega udeleženca v opisanih sklopih ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP) in zato izreka v ta namen predvideno sankcijo iz šestega odstavka 367.b člena ZPP.
Obravnavani predlog za dopustitev revizije zahtev, ki jih določa četrti odstavek 367.b člena ZPP, ne izpolnjuje. V svoji obsežnosti je skoraj v celoti prepis pritožbe. Zgolj posplošeno zatrjuje, da gre za vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, a razlogov za to ne navede. Ponavlja pritožbene navedbe, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Z zaključki in razlogi pritožbenega sodišča se ne sooči. V resnici je predlog spisan kot revizija, ne kot predlog za njeno dopustitev. Pri tem ves čas prepleta vse (dopustne in nedopustne) razloge, zaradi katerih je predlog za dopustitev revizije (oziroma revizijo) mogoče vložiti. Prepreden je z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami oziroma njihovo grajo, ki sploh ne more biti predmet revizijskega postopka. Glede na navedeno je predlog nepopoln, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.
S popravnim sklepom je mogoče popravljati zgolj napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (328. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijanem sklepu, s popravnim sklepom ni dopustno popravljati morebitnih vsebinskih napak v sodni odločitvi, torej napak, ki zadevajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Če bi ravnali drugače, bi storili natanko to, kar sodiščema očita pritožnik. Če bi pritožbeno sodišče s popravnim sklepom poseglo v svojo vsebinsko odločitev, bi namreč poseglo v formalno pravnomočno odločitev. Ne le, da bi s tem preseglo pooblastilo iz 328. člena ZPP, marveč bi tudi kršilo ustanovo pravnomočnosti.