dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - soposest nad vodnim kanalom - pridobitev lastninske pravice - originarna pridobitev - pravnoposlovna pridobitev - izročilna pogodba - dobra vera - raziskovalna dolžnost
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali poznavanje okoliščine, da prek nepremičnine, za katero se zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice, teče voda tudi za potrebe izvajanja vodne pravice druge osebe, izključuje poizvedovalno dolžnost preverjanja dejanskega stanja izročenega oziroma podedovanega premoženja, katerega del je tudi taka nepremičnina.
dovoljenost revizije - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odpoved dedovanju - subjektivna kumulacija - nediferencirana vrednost spornega predmeta - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov na pasivni strani
Tožeča stranka je uveljavljala oblikovalni in dajatveni zahtevek paulijanske tožbe zoper štiri tožence, ki niso nujni enotni sosporniki. Predmet spora je namreč pravni učinek odpovedi dedovanju in neuveljavljanja dednega deleža proti darilu, ki je bilo dano vsakemu od tožencev in proti podedovanemu premoženju tretjega toženca. Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku njihovih vrednosti.
odgovornost dediča za zapustnikov dolg - sosporništvo dedičev - dovoljenost revizije - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo kontradiktornosti - dokazna ocena
Sodišče druge stopnje je dokazno oceno glede zmožnosti razumevanja pokojne A. A. ob podpisu prve izjave naredilo prvič in to ne da bi opravilo obravnavo kot to zahteva ZPP v prvi alineji tretjega odstavka 347. člena in ne da bi ustrezno dopolnilo dokazni postopek z izvedencem. S tem je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 190, 190/3. ZPP člen 314, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4.
sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost - zavrnilna zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - poziv stranki na popravo tožbe - neupravičena pridobitev - razveljavitev pravnomočne sodbe - plačilo na podlagi naknadno razveljavljene odločbe - odpadla pravna podlaga izpolnitve - vrnitev danega
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna. Iz ugotovitve, da je tožnica sporni znesek tožencu plačala prostovoljno na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, izhaja zaključek, da je podlaga za njeno plačilo tožencu odpadla. V konkretnem primeru je tožničin pravni položaj primerljiv s položajem dolžnika, zoper katerega je bila izvršba zaradi kasnejše razveljavitve izvršilnega naslova opravljena brez pravne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017318
ZPotK člen 13, 13/1, 13/2, 14.
zavarovanje kredita - kreditna pogodba - potrošniški kredit - neizpolnitev obveznosti - zamuda s plačilom obrokov - rok za izpolnitev - dodaten rok za izpolnitev - plačilo neplačanih obrokov pred zapadlostjo - odstop od pogodbe - trditvena podlaga - dopuščena revizija
Okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od kreditne pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Toženca v odgovoru na revizijo napačno menita, da takšno materialnopravno stališče tvori nedopustno revizijsko novoto. V konkretnem primeru je ključno, da iz dejanske podlage tožbe izhaja zaključek, da toženca nista plačala dveh zaporednih obrokov. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, je napačno stališče, da tožnica v okoliščinah konkretnega primera ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe.
ZOZP člen 17, 17-1, 17-2. OZ člen 154, 154/4. ZPP člen 14.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - stvarna pasivna legitimacija - odgovornost zavarovalnice - odgovornost imetnika motornega vozila - uporaba motornega vozila - odgovornost voznika - splošni zavarovalni pogoji - izguba zavarovanih pravic - vožnja brez vozniškega dovoljenja - vožnja v vinjenem stanju - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena odgovornost - uporaba varnostnega pasu - ravnanje oškodovanca - zastaranje odškodninske terjatve - vmesna sodba
V konkretnem primeru je tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic. Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke. Pa vendarle predpostavka škode, ki je nujna za obstoj temelja, obenem nedvomno bistveno zadeva (predvsem) tudi višino, ta pa se ugotavlja šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (o temelju). Zato ni mogoča povsem brezkompromisna zahteva, da mora biti obseg škode, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim dejstvom, v vseh pogledih razjasnjen že ob odločitvi o temelju. To je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo v odločbi II Ips 166/2014. Toženka je glede na naravo poškodb tožnice trdila, da jih je tožnica utrpela zato, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, tožnica pa je glede tega vprašanja predlagala sodelovanje izvedencev medicinske in prometne stroke, saj bi šele obe mnenji lahko nudili zadostno dejansko podlago za odločitev. V tem položaju tudi Vrhovno sodišče sodi, da je smotrno, da se o vprašanju vpliva opustitve uporabe varnostnega pasu odloča v nadaljevanju postopka v zvezi z višino zahtevka, namreč z ugotavljanjem relevantnega obsega (velikosti) škode in (višine) odškodnine zanjo. Okoliščine, ki v tem delu tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so namreč tako prepletene, da njihovo ločevanje in povsem izolirana obravnava niti nista mogoča. V tej fazi postopka na presojo višine tožničinega prispevka vplivajo okoliščine, da se je zavedala, da tožnica nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj, da je vedela, da sta obe vinjeni in da je celo spodbujala toženko, naj upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Privolitev v vožnjo brez vozniškega izpita (dovoljenja) v vinjenem stanju sta tožničinim zrcalni okoliščini na strani toženke, ki vplivata na njen delež odgovornosti. V prikazanih okoliščinah je tožničin prispevek 65 %, toženkin pa 35 %.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00021463
ZZdrS-D člen 6. ZZdrS člen 25, 25/4. URS člen 15, 15/3, 155, 155/1.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - odklonitev zaposlitve v regiji, za katero je bila zdravniku odobrena specializacija - povrnitev stroškov specializacije - sprememba zakona - prepoved retroaktivnosti - ustavna presoja - test sorazmernosti - obvezno zdravstveno zavarovanje - dopuščena revizija
Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00016878
ZMZPP člen 23. Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška, 2005) člen 124, 126, 132, 361, 371, 376. Zakon o vlasništvu i drugim stvarnim pravima (Zakon o lastninski in drugih stvarnih pravicah, Hrvaška, 1996) člen 356, 356/2, 358a.
Z dnem razveze prodajne pogodbe je tožnica pridobila zahtevek za vračilo plačane kupnine in povračilo škode zaradi razveze pogodbe. Šele z razdrtjem pogodbe 23. 1. 2013 je torej začel teči zastaralni rok. To pomeni, da terjatev na vrnitev kupnine in plačilo odškodnine do vložitve tožbe 7. 2. 2013 še ni zastarala.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pristojno sodišče kot stranka v postopku - odškodninski spor
Če stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi postopanja pristojnega sodišča, bi bilo lahko z odločanjem o njenem zahtevku pri tem sodišču ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
služnostna pravica - priposestvovanje služnostne pravice - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - dobra vera pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca
Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tožnika sta v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za zporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor. V pravnem prometu se od vseh udeležencev Terja, da ustrezno zavarujejo svoje pravice.
Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - presoja višine odškodnine
Revident zmotno ocenjuje, da priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ob tem se sklicuje na pahljačo primerov, v katerih so priznani zneski odškodnin tako višji kot nižji od odškodnine v obravnavani zadevi. S sklicevanjem nanje zato zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče utemeljiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00019601
ZPP člen 8, 339, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - seznanitev s pritožbenimi navedbami - pravica do obravnavanja pred sodiščem - načelo kontradiktornosti - sklenitev zavarovalne pogodbe - stanovanjsko zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - obseg zavarovanja - zavarovalna vsota (limit)
Z identičnimi odgovori, kot jih je podalo v drugi zadevi, je pritožbeno sodišče revidenta, tedaj pritožnika, pustilo v dvomu o tem, ali se je z njegovimi pritožbenimi očitki res seznanilo ali jih je prezrlo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - pristranskost sodnika - razveljavitev prve odločitve - izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Vir nezadovoljstva z delom sodišča je očitno v prepričanju nasprotnega udeleženca o pristranskosti zakonite sodnice, ki je hkrati tudi predsednica odločujočega sodišča. Tak dvom ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti: če je utemeljen, je to razlog za izločitev sodnice (72. in 73. člen ZPP), presoja utemeljenosti takega predloga pa ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene. Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008. Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - skupnost - delitev solastnine - uporaba OZ - uporaba SPZ - dopuščena revizija
Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.