V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Konkretne okoliščine primera ne utemeljujejo sklepa o neskrbnem ravnanju vzgojiteljice. Otrok se je umiril, ko ga je toženka posedla v desni kot med steno previjalne mize - daleč stran od prostega roba (torej robnih dveh stranic previjalnega pulta). V roke mu je dala kremo in zapela pesmico. Z desno roko ga je držala za nogico, ko je z drugo roko segla po čisto pleničko. Ob tem je bila ravno sklonjena v levo. Tedaj se je močno odrinil in padel s previjalne mize mimo toženkine desne roke.