Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-... odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje - verjetni zgled za uspeh
Tožnik bi moral dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. To po presoji sodišča pomeni, da bi moral že v upravnem postopku določno pojasniti, zakaj meni, da bi bilo treba obnoviti postopek v zadevi I U 370/2015, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje postopka z verjetnim izgledom za uspeh. Sodišče zgolj ugotavlja, da tožnik relevantnih dejstev ni navajal niti v tožbi.
Obveznost cepljenja je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost, ki nastane že na podlagi samega zakona in ne na podlagi inšpekcijske odločbe.
Za izrek ukrepa o opravi na predpisan način manjkajoča obvezna cepljenja so pravno relevantne le tiste okoliščine, iz katerih je razvidno, da obvezno cepljenje ni bilo izvedeno, in da ni razlogov za opustitev celjenja.
Neizvršena zakonsko predpisana pojasnilna dolžnost ni razlog za izpodbijanje ukrepa zdravstvenega inšpektorja.
EZ-1 člen 413. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57. ZUP člen 214.
sistemski operater distribucijskega omrežja - pogodba o dobavi električne energije - neupravičen odjem električne energije - spor med operaterjem in uporabnikom - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Izpodbijana odloličtev glede pravilnosti obračuna neupravičenega odjema električne energije ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, predpisanih v 214. členu ZUP. Zgolj obrazložitev izpodbijane odločbe s citiranjem relevantnih določil Splošnih pogojev z dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije ne zadošča.
V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.
V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijani sklep pritožbe ni vložila, kar pomeni, da tožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 ni dopustna.
ZŠpo-1 člen 26, 26/2. Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (2017) člen 24, 24/2.
Sodišče sledi tožnici, da Pogodba ne definira pojma „primarne ureditve steze“, vendar ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu tega izraza ni uporabila, temveč je navedla, da je treba dela iz prijavljenega programa šteti za naknadne posege v smislu 12. člena Pogodbe, zato soglasje lastnika ni podano. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj dela iz prijavljenega programa spadajo pod naknadna dela, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
ZZDej-K člen 41, 41/1. URS člen 14, 33, 49, 69, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem ovržen tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.
Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je kršen 14. člen Ustave, ker so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katero se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 so popolnoma druga, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Zato oba koncesionarja nista v enakem oziroma primerljivem položaju in tako v smislu 14. člena Ustave nista neenakopravno obravnavana.
Tožnici sporna določba po izteku koncesije ne preprečuje nadaljnjega opravljanja njene dejavnosti. Ne zgolj zato, ker je tožnica pravna oseba in kot taka ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Če ne bo pogojev za podaljšanje koncesije in se tožnica ne bo odločila, da bo svojo dejavnost opravljala izključno za samoplačnike, bo to pomenilo, da si bodo morali pri njej zaposleni delo oziroma zaposlitev poiskati drugje. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
Tožena stranka v obrazložitvi sprejemljivosti vplivov izvedbe plana ni navedla predpisov, na katere opira svojo odločitev, temveč je le na splošno navedla, da je s presojo ugotovila, da je stopnja pozidanosti prevelika oziroma neustrezna in bi imela bistven škodljiv vpliv na krajinske značilnosti območja z ohranjenimi jasami v gozdnem prostoru in na habitatne tipe ter na življenjski prostor velikih zveri. Pri tem se le na splošno sklicuje na prostorski akt občine ter navaja, da je območje sklenjen življenjski prostor velikih zveri, pri čemer ne navaja podlag za tako ugotovitev.
ZVO-1 člen 157, 157-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18.
inšpekcijski ukrep - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - okoljevarstveno dovoljenje
Četrti odstavek 18. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določa, da morata način oddaje in prevzema odpadne embalaže družba za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalec javne službe urediti s posebno pogodbo. S to pogodbo se torej uredi le način oddaje in prevzema odpadne embalaže ter morebitni obseg (količina) odpadne embalaže, ki so jo družbe za ravnanje z odpadno embalažo dolžne prevzeti v nadaljnjo predelavo, ne pa tudi način postopanja z odpadki, ki jih tožeča stranka prevzame v obdelavo preden te odpadke odda v nadaljnjo predelavo. Načina ravnanja z odpadno embalažo, potem ko jo je tožnica že prevzela v svoj center, ni mogoče urediti s pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo in ga tudi nobena od predloženih pogodb ne ureja, pač pa je navedeno določeno v okoljevarstvenem dovoljenju.
ZZavar-1 člen 7, 7/1, 561, 561/3, 561/3-2. ZPIZ-2 člen 330, 330/1. ZZavar-1A člen 106.
zavarovalništvo - dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - pogoji za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - opravljanje zavarovalnih poslov po ZZavar - jezikovna, sistemska in namenska razlaga
Sodišče po pregledu ureditve v ZZavar-1 in ZPIZ-2 pritrjuje toženi stranki, da pokojninska družba ne opravlja in ne sme opravljati dejavnosti opravljanja zavarovalnih poslov, temveč v skladu z drugim odstavkom 330. člena ZPIZ-2 opravlja posle upravljanja pokojninskega sklada in storitev izplačevanja pokojninske rente. Zgolj podobnost glede vsebine ter načina poslovanja pokojninske družbe in zavarovalnice tako še ne pomeni, da je tožeča stranka z zaposlitvijo v pokojninski družbi pridobila izkušnje s področja zavarovalnih poslov, kot jih v 7. členu opredeljuje ZZavar-1.
ZPNačrt člen 76, 76/1, 79, 79/1, 80. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 4, 4/3.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča - izgradnja nove komunalne opreme - pogoji za odmero komunalnega prispevka - priključitev na javno kanalizacijo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Tožnik je že v upravnem postopku navajal, da je bil njegov objekt že pred izgradnjo kanalizacijskega omrežja v letu 2014 priključen na javno kanalizacijsko omrežje, kar je zatrjeval z obstojem takega omrežja na območju njegove nepremičnine in dokazoval z lokacijsko informacijo z dne 1. 6. 1976 in soglasjem za priključek kanalizacije z dne 1. 6. 1976.
Ker se je toženka pomanjkljivo opredelila do tožnikovih navedb in listinskih dokazov ter v posledici tega ni ugotavljala, ali je bil na območju tožnikove nepremičnine dejansko že izveden kakšen kanalizacijski vod in ali je bil tak vod del javne komunalne infrastrukture, je nepopolno ugotovila dejansko stanje.
ZUOPP-1 člen 36, 37, 52. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
otroci s posebnimi potrebami - usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Individualizirani program po svoji vsebini ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pač pa izvedbeni akt strokovne narave, s katerim se določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči otroku s posebnimi potrebami. Pri njegovem sprejemu vzgojno-izobraževalni zavod ne nastopa v oblastveni vlogi, pač pa v vlogi strokovnega organa, ki je z individualiziranim programom dolžan pripraviti strokovno podlago za uresničitev pravic, ki jih otroku s posebnimi potrebami priznava odločba o usmeritvi.
Ker individualizirani program po svoji vsebini ni posamični oblastni akt ali dejanje organov oblasti, tožeča stranka varstva svojih pravic ne more uveljavljati niti v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1.
Predlog za izločitev in izvedbo dokazov je tako tesno povezan s predobravnavnim narokom, za katerega je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč, da ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje na tem naroku moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za opravo posameznega procesnega dejanja, ki je po samem zakonu del tega naroka.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - javna dražba - plačilo nadomestila za uporabo - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom sicer res že opravila plačilo nadomestila za uporabo omejene naravne dobrine, vendar ne glede na to sodišče meni, da izpodbijani sklep ne predstavlja dokončnega upravnega akta po 49. členu ZEKom-1, saj agencija (toženka) z izpodbijanim sklepom (še) ni po vsebini odločila o sami pravici – torej o dodelitvi RF stranki z interesom in s tem o pridobitvi pravice do njihove uporabe.
Da bi bilo o dodelitvi RF, to je o pravici uporabe RF, odločeno že pred ODRF z izpodbijanim sklepom, pa ne izhaja niti iz določbe devetega odstavka 45. člena ZEKom-1, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Po tej določbi se šteje, da so bili na javnem razpisu izbrani dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli in v predpisanem roku plačali plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine iz drugega odstavka 47. člena tega zakona. Ne drži, da se po navedeni določbi ex lege šteje, da so RF dražiteljem dodeljene pod odložnim pogojem plačila nadomestila. Ta določba namreč pomeni zgolj materialno podlago za odločitev o pravici z ODRF, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji pravice do uporabe radijskih frekvenc.
ZUP člen 267, 267/2, 279, 279/1, 279/1-2. GZ člen 36, 50, 106, 106/5.
gradbeno dovoljenje - ničnost - obnova postopka - upravičena oseba
Okoljevarstveno soglasje je pravnomočno in kot tako veljavno ter zavezujoče, zato v postopku za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja (ki je bilo izdano v postopku po II. poglavju GZ) nepravilnosti oziroma invalidnosti okoljevarstvenega soglasja ni mogoče uveljavljati. Iz enakega razloga (torej, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano po določbah II. poglavja GZ) pa tudi ni mogoče upoštevati tožbene navedbe, da bi moralo gradbeno dovoljenje vsebovati še presojo vplivov na okolje z vidika pogojev zaradi izvedbe trase preko rudniškega območja, saj je bila (kot tudi še povedano) presoja vplivov na okolje opravljena v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.
36. člen GZ (ki se nahaja v II. poglavju) izrecno našteva osebe, ki so lahko stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, ki se vodi po določbah tega poglavja, med katerimi pa ni nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja, kar tožnik je in na kar tudi opozarja. Tožnik bi kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko sodeloval le, če bi se ta vodil kot integralni postopek, v katerem se združita postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje.
ZIntPK člen 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZUP člen 9, 9/1, 188, 188/1. ZUS-1 člen 2.
lobiranje - izjeme lobiranja - vpis v register - načelo zaslišanja strank - izjava stranke
Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi.
ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja eden ali več poslovodij (prvi odstavek 515. člena ZGD-1), temveč družbenike. Navedeno torej pomeni, da termin izvoljeni predstavnik interesne organizacije iz določbe druge povedi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK ne zajema članov nadzornega sveta.
Tudi prizadevanje za odpravo morebitne protiustavnosti ZDTon, s katero bi se kršile človekove pravice in/ali temeljne svoboščine, kot zatrjuje tožnik, lahko spada med izjeme po 56.a členu ZIntPK.
GD1993 je omogočalo izvedbo vseh za tožnike spornih individualnih priključkov za obravnavane prostore, kar predstavlja tudi legalno stanje obravnavnih prostorov po GD1993. Okoliščina, ali so bili sporni priključki tudi dejansko zgrajeni, je za odločitev v zadevi nerelevantna, saj je že na podlagi ugotovitve o tem, da je bilo priključke na podlagi GD1993 dovoljeno zgraditi, potrebno zaključiti, da GD2014 ne more imeti za posledico (prikrite) legalizacije izgradnje teh.
Sprememba namembnosti, dovoljena z GD2014, se ne nanaša na celotno večstanovanjsko stavbo ali na skupne dele te, pač pa izključno na spremembo namembnosti posameznega dela te stavbe, ki je v lasti stranke z interesom A., d. o. o. Tožniki obenem tudi niso uspeli izkazati, da GD2014 omogoča (ali legalizira) dela, ki bi posegala v skupne dele stavbe. Posledično je treba ugotoviti, da obravnavana sprememba namembnosti, kot je dovoljena z GD2014, ne predstavlja posla, za katerega bi bilo v skladu s 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - subjektivni element - pridobitev motornega vozila iz druge države članice eu - obrazložitev odločbe
Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.
dokončnost upravnega akta - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Sklep o davčni izvršbi predstavlja upravni akt, kar tudi sicer med strankama ni sporno, saj gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici posameznika, vendar pa izpodbijani akt še ni dokončen, saj je tožnica zoper njega vložila pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2, 220/2-10, 221, 221/3.
carina - naknadno preverjanje uvozne carinske deklaracije - naknadni obračun carinskih dajatev - protidampinška dajatev - poreklo blaga - deklarirano poreklo blaga - Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) - poročilo OLAF - dobrovernost - zastaranje
Zbrani dokazi v konkretnem primeru kažejo, da so tajski carinski organi lahko šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V zvezi z dobrovernostjo tožeče stranke sodišče pripominja, da se od vseh, ki sodelujejo v prometu blaga, tudi od deklaranta, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki. Tega, da bi ravnala na tak način, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.