V prekrškovnem postopku je namreč treba prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Če je sodišče enega od sicer prepozno predlaganih dokazov vseeno izvedlo in je zaslišana priča potrdila navedbe storilk, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz oceniti in po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, da se prepriča, ali je bilo dejansko stanje v odločbi prekrškovnega organa res ugotovljeno pravilno.
URS člen 19, 19/1, 45, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1.
ustavna pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do varstva duševne integritete - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - povzročitev premoženjske škode - huda premoženjska škoda
Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima nasprotna udeleženka do sedaj 50.000 EUR dolga - sama pove, da si je do sedaj nabrala "samo" 50.000 EUR dolga (kasneje je sicer povedala, da gre za kredit, ki ga je najela). Ko jo je sodišče zaslišalo glede izvršb, ki naj bi jih imela, tega podatka ni zanikala, ampak se je sklicevala na slabo zakonodajo. Ko pritožba opozarja, da sodišče ni raziskalo podatkov o dolgu, je treba pojasniti, da je dolg nasprotna udeleženka potrdila, zato detajlneje obstoja dolga ni bilo treba preverjati in raziskovati. Prav tako je treba pojasniti glede trditev o socialni pomoči, da pritožba temu zaključku ne nasprotuje, samo navaja, da bi moralo sodišče trditve o tem, da nasprotna udeleženka prejema socialno pomoč, preveriti (pa jih ni).
vzpostavitev etažne lastnine - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - določitev vrste rabe - dejanska vrsta rabe - dejanska raba posameznega dela stavbe
Dejstvo, da je pritožnik sporni del stavbe pokril s kovinsko streho in namestil dvižna vrata, ki ju je mogoče odstraniti, v ničemer ne vpliva na opredelitev dejanske rabe tega dela stavbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se evidentira stanje posameznih delov stavbe, kakršni so trenutno v naravi in v času ogleda. Po vpogledu v fotografije v prilogah pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre ob primerjavi delov stavbe 63 in 52 za različne dejanske gradbene in arhitektonske značilnosti, ter da ne gre za enako obravnavo položajev, kot to zatrjuje tretji nasprotni udeleženec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre pri delu 52 za ograjen, zaprt in zaklenjen prostor, namenjen skladiščenju in shranjevanju predmetov (po zatrjevanjih tretjega nasprotnega udeleženca za potrebe gostinskega obrata), to je za shrambo, medtem ko del stavbe 63 predstavlja prost in neoviran dostop do gostinskega obrata, to je dela stavbe 22.
Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za pravdni postopek velja načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Pomeni tudi, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je tožnik zahteval. Meje postavljenega zahtevka definira tudi vsebina in obseg obravnavanega spora in z njim povezano predloženo procesno gradivo (trditve in dokazi) pravdnih strank (razpravno načelo). Tudi glede zakonskih zamudnih obresti velja načelo dispozitivnosti in sodišče brez izrecne zahteve stranki le-te ne prisodi neposredno na podlagi zakona, kot si razlaga toženka v odgovoru na pritožbo.
ZP-1-UPB3 člen 65, 65/12, 136, 136/1, 136/1-1. ZPDZC-1 člen 23, 23/1, 23/1-2.
inšpekcijski nadzor - zaposlovanje na črno - subjektivni element - malomarnost
Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.
sklep o zavrnitvi predloga - celovita dokazna ocena - stiki med očetom in otrokom - pravica do izjave - neizvedba dokazov - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - sklicevanje na strokovno mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka
Zaradi različnih vzgojnih pristopov v eni in drugi družini v vlogo predlagateljice kot matere ni poseženo in njene ustavne pravice niso kršene. Zaradi drugačnega vzgojnega pristopa, ki so ga otroci deležni v očetovi družini, družinsko življenje predlagateljice in otrok v predlagateljičini družini ni okrnjeno.
URS člen 22. ZP-1 člen 3, 136, 136/1, 136/1-1. ZCestn člen 42, 42/1, 42/1-1, 50a, 50a/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. Splošni akt o cestninjenju (2018) točka 1.
prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - vinjeta - registrska tablica - razlaga pravne norme - jezikovna razlaga zakonskih določb - namenska razlaga zakonske določbe - načelo enakega varstva pravic - določenost v zakonu - zakonski znaki prekrška
Upoštevajoč 3. člen ZP-1 pri presoji obstoja znakov prekrška ni mogoče upoštevati Splošnega akta o cestninjenju, temveč morajo znaki prekrška biti določeni v zakonu.
Zakonski znak prekrška po določbi prvega odstavka 50.a člena ZCestn je uporaba cestninske ceste brez veljavne vinjete.
Za presojo znakov prekrška po prvem odstavku 50.a člena ZCestn ne zadošča zgolj jezikovna razlaga norme, temveč je potrebno uporabiti tudi namensko razlago.
Izhajajoč iz namena zakona je najbrž lahko brez dvoma sklepati, da se za prekršek po tej določbi kaznuje tisti posameznik, ki sploh nima vinjete za določen cestninski razred ali mu je veljavnost vinjete potekla, medtem ko za posameznika, ki je uporabljal elektronsko vinjeto z napačnim podatkom o registrski številki vozila in je očitno, da je vinjeta bila kupljena prav za to vozilo, le da je pri delu zapisa registrske številke prišlo do pomote, takšnega jasnega sklepa ni mogoče napraviti, saj nikjer v zakonu ni določeno, da bi se kot neveljavna štela tudi vinjeta z napačno oznako registrske številke.
Ker storilec ni podal izrecnih dokaznih predlogov, v svojih navedbah tekom postopka pa tudi ni niti nakazal, da bi še obstajali kakršnikoli dokazi za njegove trditve, je neutemeljeno smiselno uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka o prekršku zaradi kršitve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist ter načela materialne resnice.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.
Le odlog izvršbe je lahko razlog za zastoj pri opravi izvršilnih dejanj. Če sta bila upnik in dolžnik glede tega, kot navaja pritožba, soglasna, bi moral upnik vložiti pri izvršitelju predlog za odlog izvršbe ter priložiti listino, iz katere bi izhajalo soglasje dolžnika z odlogom. To izhaja iz določbe četrtega odstavka 72. člena ZIZ.
O takem predlogu ne odloča sodišče, ampak izvršitelj v svojem spisu in v vpisniku le evidentira čas odloga. Zgolj pisno obvestilo dolžnika, naslovljeno na izvršitelja, da naj bi se z upnikom dogovorila o odlogu oziroma mirovanju izvršbe, glede na povedano ne zadostuje.
Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička.
Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 8, 112, 112/2, 236a, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - poslovni razlog - ekonomski razlog - bilanca stanja - dokazni predlog - predložitev pisne izjave priče - umik dokaznega predloga
V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.
Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - višina sodne takse
ZST-1 v tarifnem delu enotno obravnava oba postopka izvršbe, tako na podlagi verodostojne listine kot izvršilnega naslova. Drugi ugovor v skladu s tarifno št. 4022 ZST-1 je po nasprotnem razlogovanju samo tisti, ki ni vložen zoper sklep o izvršbi. Za (redni) ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi na podlagi verodostojne listine, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso po tarifni št. 4021 v višini 55,00 EUR
ZIZ člen 15, 17, 17/1, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 58, 58/4. ZPP člen 189, 189/3, 365, 365-2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljiva sodna odločba - ugovor litispendence - pravni interes - postopek zavarovanja - ustavitev izvršbe na nepremičnino - razlogi za ugovor - izvršilni naslov
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovornih navedb glede pomanjkanja upnikovega pravnega interesa in ugovora litispendence, ki jih dolžnik utemeljuje zaradi dveh istočasno vodenih postopkov za isto terjatev (obravnavanega izvršilnega postopka I 237/2024 in izvršilnega postopka VL 44554/2022). V obeh postopkih gre sicer za izterjavo denarne terjatve med istima strankama na isti podlagi, vendar z različnimi sredstvi in predmeti izvršbe. V tekoči izvršilni zadevi VL 544554/2022 je bila izvršba na nepremičnine ustavljena in je bila zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini izbrisana, do poplačila zneska, ki se izterjuje v obravnavani zadevi, pa še ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi I 237/2024 utemeljeno sledilo ponovnemu upnikovemu predlogu za izvršbo in dovolilo izvršbo na dolžnikovo nepremičnino.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 25, 26. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neuspešno poskusno delo - komisija - ocena - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.
Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085016
KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4. ZKP člen 12.
kaznivo dejanje umora - elementi kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - prištevnost - dokazni predlogi - svobodna izbira odvetnika
Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena.
Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana pomočnika izvršitelja in da je bil nameravan fizični odvzem osebnega vozila vezan na sklep sodnika o izvršbi, tekom katere je bilo vozilo že zarubljeno, torej se je zavedal lastnosti obeh pokojnih, čeprav obtoženec ni bil stranka v izvršilnem postopku. Tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnih pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtožencu dokazana kvalifikatorna okoliščina, da je dejanje storil zaradi izvršilnega postopka in sodnikove odločitve v tem postopku, po 2. točki 116. člena KZ-1.
V posledici obtoženčevega nestrinjanja z izvršilnim postopkom in odločitvijo sodnika v tem postopku, pa je obtoženec nasprotoval fizičnemu odvzemu vozila, ki sta ga pomočnika izvršitelja poskušala opraviti v okviru uradnega postopka zaradi sklepa o izvršbi. Njuno vztrajanje, da vozilo odvzameta, pa je obtoženec preprečil tako, da je oba ustrelil, kar naj bi po opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe predstavljalo drugo kvalifikatorno okoliščino, to je nizkotni nagib. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja tesno povezanost med konkretizacijo obeh kvalifikatornih okoliščin v opisu kaznivih dejanj in jih je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine, to je, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v predmetnem izvršilnem postopku. Šele opis obtoženčevega ravnanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe, opredeljenega sicer kot ravnanje iz nizkotnih nagibov, namreč vsebinsko pojasnjuje kaj je pravzaprav obtoženec storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku, kar je bilo tudi v njegovem naklepu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00077917
ZASP člen 75, 80, 80/2, 81, 111, 111/2, 111/3, 168. ZPP člen 216, 254, 254/3.
računalniški program kot avtorsko delo - kršitev avtorske pravice - prenos avtorske pravice - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - avtorski honorar - odmera nadomestila - izvedba dokaza z izvedencem - postavitev drugega izvedenca - prosti preudarek - zastaranje
Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.
ZIZ člen 38, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16, 16-4.
Bistvena je predvsem okoliščina, da je bil dolžnik v rubežnem in cenilnem zapisniku opozorjen na to, da bodo z izročitvijo denarja izvršitelju nastali dodatni stroški. Te stroške mu je sodišče naložilo že zaradi prve izročitve denarja, pa je kljub temu nadaljeval s tem načinom plačevanja. Mogoče je šteti, da je na te stroške konkludentno pristal. Ne gre za nepotrebne stroške za izvršbo, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.