Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.
Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.
Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).
Pritožbeno sodišča se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o delnem poplačilu dolga, ne da bi ob tem časovno opredelil zatrjevana plačila in za njih predložil dokaze, ne more zadostiti standardu obrazloženosti ugovora. Zato je je sodišče prve stopnje ugovor v tem delu pravilno štelo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ in 55. člen ZIZ) in posledično tudi neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nevarnosti, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine, in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko.