ZPP člen 11, 206, 206/1, 206/1-1, 365, 365/2. URS člen 23.
predlog za prekinitev postopka - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - zavrnitev predloga - predhodno vprašanje - obstoj terjatve - tuje pravo - uporaba tujega prava - lex fori - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
V obravnavani zadevi je odločilno, da je vprašanje obstoja tožničinih terjatev, ki jih uveljavlja v postopkih P 87/2022 in P 594/2020 pred hrvaškim sodiščem, predhodno vprašanje le za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku (paulijanska tožba), ne pa tudi za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (izbrisna tožba), zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane prekinitve postopka pravilna že iz tega razloga (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).
ZIZ člen 15, 53, 53/2, 55, 55/1. ZPP člen 365, 365/2.
izvršba - izvršilni naslov - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - obrazloženost ugovora - neobrazložen ugovor - plačilo dolga - trditveno in dokazno breme - podpis listine - slabo socialno stanje dolžnika - ugovorni razlog
Pritožbeno sodišča se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o delnem poplačilu dolga, ne da bi ob tem časovno opredelil zatrjevana plačila in za njih predložil dokaze, ne more zadostiti standardu obrazloženosti ugovora. Zato je je sodišče prve stopnje ugovor v tem delu pravilno štelo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ in 55. člen ZIZ) in posledično tudi neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
SPZ člen 32, 33, 34. ZIZ člen 53, 53/2, 58, 225, 226, 239.
motenje posesti - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - razveljavitev sklepa o začasni odredbi - načelo konktradiktornosti - obrazloženost ugovora - presoja utemeljenosti ugovora - izvršilno sredstvo - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - opustitev vznemirjanja in posegov - manjkajoča trditvena podlaga - odločitev v mejah postavljenega zahtevka
Sodno varstvo v tem postopku je zagotovljeno pred motenjem oziroma odvzemom posesti. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je kot motilno ravnanje zatrjeval le pretrganje cevi za vodo, ne pa tudi, da je toženec motil njegovo posest golobnjaka s spodkopavanjem terena pod oziroma ob njem. Ni zatrjeval, da toženčevo spodkopavanje terena ovira dosedanji način izvrševanja posesti golobnjakov ali ga morda celo preprečuje. Pritožnik je sicer podal še navedbe o toženčevih grožnjah o porušenju golobnjakov, a te lahko predstavljajo motenje posesti le, če povzročijo prenehanje njenega izvrševanja, tega pa tožnik ni trdil. V delu, v katerem se nanaša na opustitev poseganj v golobnjake ter opremo in spodkopavanje terena, torej zahtevek nima opore v navedbah. Ker morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah zahtevka, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagano zavarovanje, ki presega to, kar bi tožniku dala končna odločba, ni utemeljeno.
predlog za izdajo začasne odredbe - ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD)
Presoja, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj potekajo stiki, ki bodo otroku v največjo korist, bo stvar končne odločbe, ker namen začasne odredbe ni daljnosežno urejanje stikov, kar s predlogom za izdajo začasne odredbe želi doseči pritožnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00076484
ZPP člen 451, 452, 453. ZOZP člen 15, 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezno zavarovanje v prometu - popravilo vozila - krajevno običajne cene
Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00076623
ZFPPIPP člen 23, 23/2, 256, 256/1, 256/2, 376, 376/1, 396, 396/1, 396/1-1, 396/1-2, 396/2, 396/4. ZFPPIPP-H člen 137, 137/1, 137/2. ZIZ člen 21. ZPP člen 351, 351/3.
končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - obrestovanje prijavljene terjatve po začetku stečajnega postopka - predpisana obrestna mera zamudnih obresti - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - prehodne in končne določbe
Tudi sklep o končanju postopka osebnega stečaja, ki se je pričel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H mora določiti obrestovanje terjatev po začetku stečaja, skladno z 256. členom ZFPPIPP. Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je namreč izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev. Z novelo ZFPPIPP-H spremenjena določba 396. člena ZFPPIPP je to izrecno določila, vendar gre pri tem po oceni pritožbenega sodišča za redakcijsko spremembo, zaradi jasnosti. Za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H, pa je potrebno določbo 396. člena ZFPPIPP razlagati v povezavi z 256. členom ZFPPIPP in stečajnemu dolžniku naložiti tudi plačilo predpisanih obresti od neplačanih priznanih terjatev.
ZFPPIPP člen 389, 389/3. ZIZ člen 102, 102/1. ZSVarPre člen 26.
odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - plačilo na fiduciarni račun - plačilo preživnine - ustavitev postopka
Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078360
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - aktivna legitimacija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19
Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja.
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
obnova kazenskega postopka - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog
Določba drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma s presojo le-teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka.
Morebitna ugotovitev sodišča o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca v obnovljenem postopku, ob nespremenjeni pravni opredelitvi dejanja, ne bi pomenila obsojenčeve obsodbe po milejšem zakonu, ki je eden izmed pogojev za obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. V takem primeru bi namreč obsojenčeva bistveno zmanjšana prištevnost lahko bila podlaga za fakultativno milejše kaznovanje, ne bi pa povzročila opredelitev očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 po milejšem zakonu oziroma milejšo pravno kvalifikacijo in v njeni posledici milejšo kazensko sankcijo.
Pritožnik ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni poravnal davkov in prispevkov za socialno varnost za zaposlene delavce ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje za obdobje od julija 2022 do maja 2023. Niti ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podan dejanski stan domneve o dolžnikovi trajnejši nelikvidnosti iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker je navedena domneva neizpodbojna, dolžnik ne more uspeti s trditvami, da v kratkem pričakuje nakazilo 100.000,00 EUR, s katerim naj bi poravnal nastale dolgove.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076736
ZIZ člen 239, 272, 272/1. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3. OZ člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba - bančna garancija - zloraba pravic iz bančne garancije - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - bančna garancija brez ugovora - načelo prepovedi zlorabe pravic - ugovor zoper sklep o zavarovanju
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
stroški postopka - brezplačna pravna pomoč - pravnomočnost sklepa
Pritožba pravilno opozarja, da popravni sklep ni namenjen vsebinskim popravkom sodne odločbe, pač pa odpravi napak pri njeni pisni izdelavi oziroma sestavljanju prepisa sodne odločbe. Sodišče s popravnim sklepom ni popravilo kakšne očitne pisne napake, temveč je samo vsebinsko spremenilo odločitev, ki jo je sprejelo v izpodbijanem sklepu. Določba 328. člena ZPP je namenjena temu, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Vendar je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo to zakonsko določbo. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča iz 3. točke obrazložitve, da je praksa že zavzela stališče, da se lahko s sklepom o popravi popravi izrek glede plačila stroškov o odobreni brezplačni pomoči, pri čemer ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja. Vendar kot pravilno opozarja toženec gre v tem socialnem sporu za specifično procesno situacijo. V predhodnih primerih so bile odločbe Bpp izdane pred zaključki sodnih postopkov, pred razglasitvijo sodb oziroma izdajo sklepov o stroških in vsekakor pred izpolnitvijo obveznosti plačila stroškov. V tem socialnem sporu pa je sklep o stroških opr. št. IV Ps 845/2023 z dne 23. 1. 2024, s katerim je bilo odločeno, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka, postal pravnomočen 13. 2. 2024. Toženec je skladno z navedenim sklepom stroške poravnal že pred pravnomočnostjo, tj. 9. 2. 2024 z nakazilom na račun tožnikovega pooblaščenca. Kot pravilno opozarja toženec, je ključno, da tožnik oziroma pooblaščenec tožnika med postopkom nista seznanila niti sodišča niti toženca, da bi bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, niti da bi o njegovi prošnji tekel kakršen koli postopek. Slednje potrjuje tudi stroškovnik tožnikovega pooblaščenca z dne 11. 12. 2023. Odločba Bpp, na podlagi katere je sodišče spremenilo oziroma izdalo sklep o popravi je bila posredovana sodišču šele po pravnomočnem zaključku postopka s strani pristojne službe, ne pa s strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, o tožnikovi prošnji je bilo odločeno torej že po koncu glavne obravnave,3po nakazilu stroškov in po pravnomočnosti sklepa o stroških.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.
ZUPJS člen 29, 30. URS člen 14, 156. ZTuj-2 člen 51, 51/2. ZDSS-1 člen 73, 73/2. ZPP člen 154, 154/2, 270, 270/1, 270/1-18, 329, 329/4. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denarna pomoč - tujec - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje - zamudne obresti
ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti ZUPJS, ni posebej urejeno. OZ v prvem odstavku 378. člena določa, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Ker je bila tožniku denarna socialna pomoč priznana za nazaj, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti in ni utemeljen pritožbeni očitek, da se določbe OZ v tem primeru ne morejo uporabiti.
ZNPPol člen 31, 31/4, 44, 44/1, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52, 52/3. ZJU člen 74, 74/2, 76, 76/3. ZPP člen 2, 2/1, 8, 70, 70/1, 72, 72/2, 212, 213, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 197, 257, 257/1.
razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - dokazna ocena - policist - izločitev sodnika
Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja. Ker obstoj varnostnega zadržka ni pogojen s kazensko obsodbo, slednje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do priloženih zapisnikov sej preiskovalne komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bilo ime tožnika izpostavljeno na sejah preiskovalne komisije, ne kaže na politično motiviranost sklepa o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nevarnosti, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine, in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko.