Sum storitve očitanega kaznivega dejanja je bil torej ob prihodu policista B. B., ki je obdolženčeve izjave zapisal, že osredotočen na obdolženca kot storilca kaznivega dejanja, torej gre za primer, ko bi moral biti obdolženec ob prihodu policistov na kraj, kjer bi naj bile grožnje izrečene, seznanjen z navedenim pravnim poukom po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Tako ni šlo za situacijo, ko policija osebo obravnava kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč je bil obdolženec že obravnavan kot domnevni storilec kaznivega dejanja. Njegove izjave, ki jih je podal preden mu je bil dan pravni pouk o pravicah iz 148. člena ZKP, zato ne smejo biti sestavni del spisa.
ZD člen 43, 126, 126-4, 210, 212, 213, 213/1. SPZ člen 11. ZPP člen 181.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - spor dedičev o obsegu zapuščine - spor med dediči zaradi vračunavanja darila v dedni delež - dedna pravica - dedna nevrednost - domneva lastninske pravice - manj verjetna pravica dediča - vezanost stranke na napotitveni sklep - oblikovanje tožbenega zahtevka
Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo, da sef ne spada v zapuščino, še opozarja, da je sef last banke in je zato lahko sporno le to, kdo je lastnik stvari, ki se v njem nahajajo. Ker stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z njim tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, bo moral dedič, če bo vložil tožbo, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 181, 181/8, 403, 403/2, 403/3.
invalidnina - telesna okvara - bolezen
Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.
ZUP člen 2, 4, 83, 83/3, 87, 96, 96/3, 96a, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8. ZZ člen 38, 38/3. ZDD-1 člen 26, 26/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6.
razrešitev direktorja javnega zavoda - vršilec dolžnosti direktorja - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - delna sodba - vročanje pisanj - vročanje z javnim naznanilom - seznanitev z razrešitvenimi razlogi - pravica do izjave - dejanski naslov bivanja - neposredno zaslišanje - neustrezna dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.
Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.
Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.
Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave
Pritožba izraža strinjanje s sicer pravilnim zaključkom sodišča, da namestitev predpražnika zaradi fiksacije vrat sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja zavarovanke. Prezre pa, da je dejstvena podlaga prvostopnega sodišča za zaključek o protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca v namestitvi predpražnika z v tem postopku ugotovljenimi lastnostmi (obrabljenost, neobstoj protizdrsne zaščite), kar predstavlja opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca, ki ni zagotovil, da bi bil vstop na predpražnik varen in ne bi drsel.
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje življenja in zdravja - depresija
Sodišče je v prepričljivi dokazni oceni nanizalo razloge za pridržanje. Udeleženec z načinom prehranjevanja ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje. Odločitev za takšno prehranjevanje pa ni plod tehtnega razmisleka, marveč bolezenskega stanja ob okrnjeni sposobnosti presoje in ocene tveganj ter odsotnosti uvida v težave.
OZ člen 82.. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 443, 458.
postopek v sporu majhne vrednosti - razlaga določil pogodbe - obligacijska terjatev - dokazovanje z izvedencem - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V skladu z določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je potrebno upoštevati, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot glasijo. Med pravdnima strankama torej sama sklenitev pogodbe in povzeta določila niso bila sporna, sporno pa je bilo in je še, ali je tožnik glede na določila pogodbe pravilno zaračunal dobavljeno toplotno energijo. Za ugotovitev tega dejstva se zahteva posebno strokovno znanje, zato je sodišče angažiralo izvedenca in cenilca za strokovno področje stroji in oprema, čigar zaključke je ustrezno ocenilo. Presodilo je, da v mnenju ni nasprotij, da je dovolj jasno in strokovno argumentirano, zato mu je utemeljeno sledilo.
Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.
Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".
Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.
Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
nepremoženjska škoda - razžalitev dobrega imena in časti - dopustnost posega v ustavno pravico - pravica do zasebnosti - pravica do svobodnega izražanja - župan - zasebno življenje
V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II.
Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS). Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 2018, v točki 14 obrazložitve poudarilo, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Vse to je bilo treba treba pri odločanju o morebitni protipravnosti ravnanja tožencev v pravdnem postopku.
razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - poslovna sposobnost - oporočna sposobnost - odvzem poslovne sposobnosti - demenca
Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik.
Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje. Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077854
ZUP člen 113. ZDR-1 člen 200, 200/4,. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - čista denarna terjatev - denarni zahtevek - stroški odvetniškega zastopanja - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
ZNP-1 člen 34. Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 3, 10.
mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - pristojnost sodišča v sporih o varstvu in vzgoji otrok - starševska odgovornost - običajno prebivališče - pravo EU - nova dejstva in dokazi
Republiko Slovenijo je šteti kot "običajno prebivališče" predlagateljice v smislu 3. člena Uredbe Bruselj IIb, saj ugotovljena dejstva kažejo, da gre za kraj, kjer je predlagateljica vse od leta 2019 stalno fizično prisotna ter vključena tako v socialno kot družinsko okolje.
stroški odvetnika - stroškovnik - začetek veljavnosti - sprememba zakona
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj odvetnik na sodišče priglasi stroške, na podlagi česar sodišče odloča o odmeri stroškov za odvetniške storitve. Če odvetnik vloži stroškovnik sodišča na dan, ko se začne uporabljati spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv, bo sodišče pri odmeri stroškov za odvetniške storitve odločalo po ZOdv-G in bo odvetnik za opravljene storitve, ki jih bo priglasil v stroškovniku upravičen do plačila v celotnem znesku po OT. V tem sporu je tožnikov pooblaščenec vložil stroškovnik na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2023, torej pred 26. 4. 2023, zato je odvetnik upravičen do polovice zneska po OT. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki se je uporabljal do 25. 4. 2023. Ker je odvetnik upravičen le do polovice zneska po Odvetniški tarifi, je toženec dolžan povrniti priznane stroške postopka, opredeljene v I. točki izreka tega sklepa le v višini 82,35 EUR.
Predlagatelj je naknadno pridobil pravnomočno sodbo, ki je med drugim, zaradi obstoja pravnih napak (obremenitve nepremičnin s hipoteko), znižala znesek kupnine za 29.388,45 EUR.
Zaradi teh okoliščin, ki so nastopile po sklenitvi prodajne pogodbe in po izdaji odločbe UE, je bila dolžnikova (predlagateljeva) obveznost iz naslova plačila kupnine zmanjšana. Razlogi za položitev sodnega depozita so v tem delu naknadno prenehali.
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).