ureditev meje - sodni postopek urejanja meje - ustavitev postopka - sprememba vrste rabe - parcelacija
Med strankama ni sporno, da je sodišče s sklepom N 23/2012 postopek ureditve meje ustavilo, zato ni pogojev za nadaljevanje upravnega postopka. V upravnem postopku se namreč sporne meje ne morejo urediti, ker za to ZZKat ne določa pravne podlage.
Na podlagi določbe 27. člena ZZKat se parcelacija ne sme izvršiti, če posestne meje obstoječih in novo osnovanih parcel niso bile predhodno ugotovljene v mejnem ugotovitvenem postopku. Ker v zadevi ni sporno, da je bil v konkretni zadevi mejni ugotovitveni postopek ustavljen in ker se meja ne more ugotoviti tako, da bi se prevzela iz podatkov obstoječega katastra, saj je bil sprožen sodni postopek ureditve meje, sodišče pritrjuje upravnima organoma, da v upravnem postopku v konkretnem primeru parcelacije spornih parcel ni mogoče izvesti.
Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko ni preverjal ne načina ne pravilnosti odpovedi pogodbe dosedanjemu upravniku, tj. tožniku, kot tudi ne veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev, sklenjene z družbo A. d.o.o., saj je to v pristojnosti sodišča v pravdnem postopku in ne upravnega organa, ki je pristojen za vpis v register. Pri tem na drugačno odločitev v postopku ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da je med pritožbenim postopkom prišlo do (ponovne) spremembe, in sicer preklica odpovedi tožniku kot upravniku ter odpovedi pogodbe o opravljanju družbi A. d.o.o., saj je organ odločil o zadevi na podlagi vloge in listin, ki jih je prejel.
Vpis v register upravnikov stavb je deklaratorne narave, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom pa učinkuje že pred vpisom v register in neodvisno od njega, zato morebitni izostanek ali nepravilnost vpisa v register ne vpliva na vprašanje, kdo ima trenutni mandat za upravljanje stavbe. Pravni učinek vpisa v register upravnikov je zgolj publiciteten (učinek javne objave) in služi le kot vir informacij tretjim osebam, ki želijo vstopiti v razmerje z etažnimi lastniki.
ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-4, 4, 4/1, 6. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Pogodba o delovanju evropske unije člen 101.
omejevalni sporazum - omejevalna ravnanja - prepovedani sporazumi - ekonomska celota - koncept ekonomske celote - odločujoč vpliv - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Tožena stranka je pri presoji obstoja ekonomske celote družb A. in B. izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da ekonomska celota med matično družbo in hčerinsko družbo obstaja le, če matična družba samostojno izvaja odločilni vpliv in ima izključni nadzor nad hčerinsko družbo oz. na poslovanje hčerinske družbe.
V evropskem pravu v primeru, da ima matična družba v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe, velja domneva, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. Domneva je izpodbojna; stranke lahko predložijo dokaze o samostojnosti hčerinske družbe. Pri drugačnem razmerju lastništva v hčerinski družbi ni domneve, da gre za ekonomsko celoto. Dokazno breme je na tistem, ki jo dokazuje, v obravnavanem primeru na strankah postopka. Test, ki ga izvaja organ, mu narekuje ugotavljanje, ali so stranke v razmerjih matična družba – hči neodvisne pri svojih odločitvah oz. ali je ena sposobna izvajati odločujoč vpliv na drugo, tako da ta nima dejanske avtonomije pri oblikovanju svoje trgovske politike na trgu. Iz sodne prakse izhaja, da se presoja dejansko izvajanje odločujočega vpliva in da lastništvo ni edini dejavnik, ki se ga pri presoji odločujočega vpliva upošteva, predvsem ne njegova višina. V izpodbijani odločbi tožena stranka sicer navaja, da je odločujoč vpliv presojala, vendar bi morala presojati dejansko izvajanje odločujočega vpliva, ter pri presoji vprašanja, ali hčerinska družba samostojno odloča o svojih ravnanjih na trgu, proučiti vse upoštevne okoliščine, ki se nanašajo na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med hčerinsko družbo in njeno matično družbo. Lastništvo matične družbe ne sme predstavljati odločujočega elementa pri presoji tudi ostalih dokazov.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-a. ZDDV-1 člen 46, 46/1, 50, 50/1, 50/1-4, 77, 138, 138/2.
V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Prejemnik blaga, ki je naveden na navedenih carinskih deklaracijah, to je družba C., Ciper, ni prejela tega blaga in v namembni državi (Ciper) ni bila prijavljena pridobitev tega blaga. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Ciper), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti, je zato prvostopenjski organ zaključil (kar je potrdil tudi drugostopenjski organ), da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost iz Republike Slovenije
V primeru, da odsotnost prosilca ni posledica enega izmed določenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, upravnemu organu tudi ni treba nadalje ugotavljati prosilčevih poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poskus vračanja v Republiko Slovenijo pri prosilcu se ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v spornem primeru ni bilo izkazano.
DDV - oprostitev plačila DDV - oprostitev za transakcije znotraj Unije - predložitev dokazil - povezani osebi - pisna izjava o prevzemu blaga v drugo državo članico
Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
služnost v javno korist - združitev postopkov - sklep o združitvi - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 130. člena ZUP združil dve zahtevi za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist. Sklep o združitvi zadev pa tudi ni akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil končan. Zaradi tega je moralo sodišče tožbo zavreči.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - možnost izjave v postopku
Pri odmeri nadomestila za stavbno zemljišče gre za postopek, ki ga davčni organ izvaja na podlagi predloženih listin občine in podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc, zato tudi opustitev zaslišanja stranke oziroma opustitev pridobitve izjave stranke same, v postopkih odmere nadomestila niso takšne procesne kršitve, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve.
sofinanciranje iz javnih sredstev - uvrstitev na časovno listo - popolna vloga - soglasje ministrstva
Ker imajo skladno z javnim pozivom prednost pri dodelitvi sredstev vsebinsko in formalno popolne vloge po vrstnem redu oddaje formalno popolnih vlog (časovna lista formalno popolnih vlog), lahko stranka v upravnem sporu uveljavlja tudi ugovore, ki se nanašajo uvrstitev vlog drugih prijaviteljev na časovno listo popolnih vlog, kot tudi na vsebinsko ustreznost vlog, ki so bile na časovno lestvico formalno popolnih vlog uvrščene pred njo. Tovrstnih ugovorov pa brez vpogleda v upravne spise, ki se nanašajo na druge prijavitelje, ni mogoče učinkovito uveljavljati.
Tožena stranka je pri presoji popolnosti vlog drugih prijaviteljev upoštevala soglasja MIZŠ, izdana pred objavo javnega poziva in torej soglasja, ki so bila izdana brez vsakršne pravne podlage. Takšna soglasja so po presoji sodišča nezakonita in jih pri presoji izpolnjevanja formalnih in vsebinskih pogojev za dodelitev sredstev že zato ni dopustno upoštevati. Njihovo neupoštevnost terja tudi zahteva po enakem obravnavanju prijaviteljev v postopku javnega poziva.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - pravna oseba
Na podlagi 10. člena ZBPP pravne osebe, ki opravljajo profitno dejavnost niso upravičene do BPP. Enako izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Up 1059/2005 in X Ips 301/2014.
pravniški državni izpit - plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita - sklenitev delovnega razmerja v pravosodnih organih
Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 19. b člena ZPDI, po katerem stroške pravniškega državnega izpita krije kandidat, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena tega zakona (to pa so: sodišče, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, ministrstvo za pravosodje).
Sodišče se ne strinja z razlogovanjem tožnika, da besedilo ''po svoji volji'' ne terja aktivnega iskanja zaposlitve in da ta določba terja od njega le, da ponujenega delovnega mesta ne zavrne. Ne gre namreč za situacijo iz 11. a člena ZPDI.