Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).
Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.
Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, je uporaba Skupnega sporazuma utemeljena po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. Gre za presoja običajnega nadomestila, zato niso bistvene pritožbene navedbe o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.
Pošiljanje vsebin po elektronski pošti kot tudi z uporabo aplikacij Google Play, iTunes in YouTube ne pomeni izvajanja telekomunikacijskih storitev, ampak uporabo elektronskih komunikacijskih storitev (drugih ponudnikov teh storitev) oziroma uporabo digitalne platforme. Posredovanje vsebin slovenskim potrošnikom po telekomunikacijskih omrežjih je torej le uporaba elektronskih storitev, ni pa imetnik znamke nastopal kot ponudnik telekomunikacijske infrastrukture.
Način izvajanja drugih storitev (na zabaven način) ne pomeni izvajanja razvedrilnih storitev.
Uporaba znamke na oglasnem, reklamnem in promocijskem materialu za lastne storitve ter materialu, ki so ga prejeli udeleženci tečajev in seminarjev toženke v okviru izvajanja lastnih storitev toženke, ne pomeni uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. V tem primeru namreč ni šlo za uporabo znamke na blagu, ki bi bilo namenjeno prodaji tretjim osebam. Podobno velja za kategorijo blaga "priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material". Navodila za izpolnjevanje anket oziroma vprašalnikov so le pomožno blago pri trženju lastnih storitev toženke, ni pa jih imetnik znamke komercialno ponujal na trgu. Zato uporaba znamke na takšnem blagu ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. Naziranje imetnika znamke bi pomenilo, da bi moral imeti npr. vsak proizvajalec določenih strojev znamko registrirano tudi v razredu 16 Nicejske klasifikacije za navodila za uporabo in še posebej za oglasni material, kar ne drži. Varstvo znamke na poslovni dokumentaciji in pri oglaševanju je namreč imetniku znamke zagotovljeno že na podlagi točke d) drugega odstavka 47. člena ZIL-1.
Toženka z dokazano resno in dejansko uporabo znamke za delovne zvezke še ni dokazala resne in dejanske uporabe za celotno kategorijo blaga "zvezki". Četudi delovni zvezki v Nicejski klasifikaciji niso samostojna kategorija, to še ne pomeni, da imajo zvezki in delovni zvezki enak namen.
Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.
Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.