CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00010904
ZVK člen 2, 2-5, 2-10, 13, 13/2, 13/2-5, 13/2-10, 26, 26/1, 26/2, 27. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/1, 9/2, 9/2-b, 9b, 9b/2, 96a, 97, 97/1, 98, 98/1a, 102, 102/2. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 5/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 6, 6/1. ZPP člen 181, 216, 216/1. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 299, 299/2. ZIL-1 člen 47, 47/1, 121, 121/1, 121a. ZPOmK-1F člen 4, 4/3.
blagovna znamka skupnosti - nelojalna konkurenca - razlikovalni učinek blagovne znamke - kršitev blagovne znamke - prepoved uporabe logotipa - prepoved uporabe spletne strani - prepoved uporabe menija jedi - zmeda v javnosti - enotni evropski trg - dobri poslovnimi običaji - franšizna pogodba - kršitev avtorske pravice - odškodnina - malomarno ravnanje - licenčnina - primerno nadomestilo - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - objava sodbe
Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga.
Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti.
Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica franšize ali pa lahko sama, preko hčerinske družbe, ponuja blago in storitve. Vendar to ni edini razlog. Povprečen slovenski porabnik, kot tudi povprečen turist lahko pozna verigo restavracij tožeče stranke iz drugih držav. Tega pritožba ne izpodbija. Na takšen način je tožeča stranka prisotna na trgu gostinskih storitev v Ljubljani že sedaj. Tožeča stranka torej nastopa na trgu tudi tako, in torej ne le kot ponudnica franšize.
Prvostopenjsko sodišče je res zavrnilo del zahtevkov tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni kršila avtorske pravice tožeče stranke. Avtorskopravno varstvo in varstvo pred nelojalno konkurenco pa imata vsak svoj ločen pravni temelj. Zato je mogoče varovati pred nelojalno konkurenco tudi takšne označbe in podatke, ki jih uporablja tožeča stranka, ki sicer ne uživajo avtorskopravnega varstva. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe torej ni nobenega nasprotja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00010687
ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4.
dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - zapisnik o inšpekcijskem pregledu - predvajanje glasbe - javno predvajanje avtorskih glasbenih del
Ker sta bila izpoved terenskega zastopnika ter zapisnik, ki ga je napravil ob terenskem ogledu, dokazni temelj tožbenih trditev, je, ko je sodišče prve stopnje omajalo verodostojnost teh dveh dokazov, uspeh tožbenih trditev ostal na trhlih nogah. Že to bi ob dejstvu, da tožeča stranka nosi dokazno breme, pravzaprav zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Stranka, ki svojih trditev ne uspe dokazati prek izvedbe lastnih dokazov, tj. teh, katerih izvedbo je sama predlagala, namreč zelo težko uspe v postopku tako, da se sklicuje na dokazni rezultat, ki ga je prinesla izvedba dokazov, predlaganih s strani nasprotne stranke.
znamka - izbris znamke iz registra - prepoved uporabe znaka - podobnost znakov - prijava znamke v slabi veri - varstvo znamke - primerjava znakov - materialnopravno vprašanje
Imetnik znamke lahko praviloma prepreči uporabo enakega ali podobnega znaka za enako ali podobno blago ali storitve. Z znamko podeljeno varstvo pa praviloma preko teh mej ne sega; izjeme glede blaga ali storitev veljajo za ugledne in znane znamke.
Tožeča stranka v pritožbi presoje in ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepodobnosti znamk sploh ne izpodbija, temveč skuša utemeljiti svojo pritožbo s tem, da so (na obeh revijah) „uporabljene enake barve in postavitve znaka in naslovnice ter celotna vsebina revije“. Tega pa se z znamko ne varuje. Z znamko se varuje izključno znak, in ne konkretno oblikovanje revije.
Primerjava podobnosti znamk je povsem materialnopravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče. Tudi izvedenca za odločanje o materialnopravnih vprašanjih ni mogoče postaviti.
farmacevtski proizvodi - znamka - tožba na izbris znamke iz registra - tožba na prepoved uporabe znaka - zmeda v javnosti - vizualna in fonetična podobnost znakov - slušna podobnost znakov - zmotna uporaba materialnega prava
Na področju farmacevtskih znamk je običajno, da se kot znamka registrira beseda, ki uporabnikom omogoča hitro povezavo proizvoda z aktivno sestavino, boleznijo ali organom, katerega zdravljenju je proizvod namenjen, prav zaradi lažje prepoznave zdravilne učinkovine in namena uporabe. Prag razlikovalnega učinka je pri farmacevtskih znamkah nižji, kot pri ostalih znamkah. Tovrstne znamke imajo šibek razlikovalni značaj. Praksa je, da že majhna razlika med znakoma zadošča za neobstoj zmede v javnosti.
Ne glede na to, ali so farmacevstski pripravki izdani na zdravniški recept ali ne (vključno z zdravili za vsakodnevno uporabo za blažje motnje in manjše zdravstvene težave), jih je treba šteti za izdelke, pri nakupu katerih ima potrošnik, ki je razmeroma dobro obveščen ter razumno pozoren in preudaren, povišano stopnjo pozornosti.
Dejstvo, da gre za enobesedna znaka, ki se začneta na črko R in vsebujeta iste črke ne zadošča za ustvarjanje vtisa podobnosti med znakoma.
javna priobčitev komercialnih fonogramov - denarno nadomestilo - kolektivna organizacija
Odgovor na vprašanje, ali so se na prireditvi predvajali komercialni ali nekomercialni fonogrami, ni stvar terenskega zastopnika, od katerega tudi ni mogoče pričakovati, da bi znal pojasniti, katera glasba se predvaja in kje jo je mogoče najti.
Bistveno je, ali je šlo za glasbo, posneto in izdano v komercialne namene, ki je dostopna in ponujena javnosti v razumni količini. Ker je sodišče ugotovilo, da zvočni posnetek ni bil izdan z namenom tržne eksploatacije, temveč v namene izobraževanja udeležencev K., ne more biti deležen pravnega varstva komercialnega fonograma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00009158
ZASP člen 30, 81, 153, 156, 156/2, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4, 157/7. OZ člen 198. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 285.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - avtorske pravice - male avtorske pravice - radijska dejavnost - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena uporaba avtorskih del - avtorski honorar - avtorsko nadomestilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - podlaga za odmero nadomestila - višina nadomestila - primerno nadomestilo - neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - tarifa SAZAS - skupni sporazum - materialno procesno vodstvo
Tarifa 98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
Materialno pravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom.
Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke.
blagovna in storitvena znamka - uporaba storitvene znamke - začasna odredba - povrnitev pravdnih stroškov
Iz fotokopije biltena tožene stranke, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (A4) je razvidno, da tožena stranka oglašuje tečaj za maturantski ples pod naslovom „Plesni tečaj – priprava na maturantski ples“. V besedilu pod tem oglasom je v prvih treh točkah pojasnjeno, kaj plesni tečaj zajema, v naslednjih štirih točkah pa je pojasnjena cena 20-urnega plesnega tečaja. Za odločitev o pritožbi sta pomembni prvi dve točki pojasnil o ceni: v prvi je navedena cena plesnega tečaja, ki znaša 38,00 EUR na maturanta, v drugi pa cena plesnega tečaja vključno z „Maturantsko parado". Ta cena pa znaša 50,00 EUR na maturanta.
S čim konkretno, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožena stranka kršila storitveno znamko „Maturantska parada“ tožeča stranka v trditveni podlagi ni pojasnila.
V navedbah tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo očitka, da tožena stranka uporablja storitveno znamko „Maturantska parada“ v nasprotju z določilom c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Pa tudi iz povzetih dokazov kaj takega ne izhaja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VDS00009871
ZPILDR člen 2, 3, 3/1, 3/2, 3/3, 10, 10/2, 13, 15, 15/1, 15/2, 17, 17/1, 18, 18/6.. OZ člen 112, 118, 118/1, 299.
izum - nagrada - bistveno spremenjene okoliščine - službeni izum - čezmerno prikrajšanje - patent - zakonske zamudne obresti - prepoved retroaktivne uporabe zakona - spremenjene okoliščine
Očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi spornih izumov, ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma, spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena.
Varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, je zagotovljeno v določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi in aneks podpisal in s tem soglašal tudi z višino določene nagrade.
Tožnik zahteva dodatno nagrado zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času od podpisa pogodb do vložitve tožbe. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007996
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b. ZPP člen 155, 155/2. ZOdv člen 20, 20/1.
znamka - predmet varstva - pravice iz znamke - razlikovalni učinek znamke - stroški odvetnika - obvezna razlaga odvetniške tarife - nagrada za zastopanje na naroku - poravnalni narok - prvi narok za glavno obravnavo
"Prepoznavnosti" ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke.
Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno.
Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo.
pogodba o filmski produkciji - pogodba o sofinanciranju - prenos materialnih avtorskih pravic - trditveno in dokazno breme - dokazovanje - prosta presoja dokazov
Pisec scenarija je soavtor filma. Njegovo razmerje s producentom je urejeno šele s sklenitvijo pisne pogodbe o filmski produkciji - z izključnim in neomejenem prenosom materialne avtorske pravice na producenta.
Odločilno merilo, ali je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo, seveda ni, ali bo z dajatveno tožbo tožeča stranka uspela, ali ne. Odločilno je zgolj, ali ima abstraktno možnost varovati svoj pravni položaj z ugotovitveno tožbo. Nasprotno pa je nepomembno, ali ima tožeča stranka konkretne možnosti za uspeh.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007721
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/2. ZGD-1 člen 4, 4/1. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-6, 39, 39/1.
verjetnost zmede v javnosti - zmeda potrošnika glede izvora storitev - povprečni potrošnik - licenčna pogodba - kršitev pogodbe - civilni delikt - denarni zahtevek - izguba dobička - aktivna legitimacija - nedenarni tožbeni zahtevek - vrednost spornega predmeta - pristojnost sodišča - stroški postopka - pravice iz znamke
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja). Verjetnost zmede je izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov.
Ključnega pomena je, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana.
Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank.
Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba. Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo utrpi družba, v kateri ima 100% delež.
Obveznost sodišča, pozvati tožečo stranko k navedbi VSP pa nastopi le takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev in je od VSP odvisna pristojnost sodišča.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/2, 9/3, 9/3c, 13, 13/1, 14, 14/1.
Imetnik znamke ima pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi kršitev že zato, da je jasno, da se je kršitev dogodila. Ugotovitev je tudi pripomoček za to, da se javnost obvesti o kršitvi.
Imetnik znamke uživa varstvo ne glede na to, ali obstaja namena trgovanja pri kršitelju, za dosego varstva zadošča že uvoz ali poskus uvoza blaga.
Okoliščina, da je tožeča stranka nemara sama dala na trg blago, v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru sicer lahko pripelje do tega, da kupec iz področja Evropskega gospodarskega prostora veljavno kupi z znamko označene izdelke. Na področje Evropskega gospodarskega prostora pa jih bo lahko uvozil le, če bo trdil in v primeru prerekanja dokazal, da je tožeča stranka sama dala na trg Evropskega gospodarskega prostora blago pod blagovno znamko ali je za to dala soglasje.
Ali so bili telefoni pristni ali ponaredki, je za varstvo pravic nepomembno. Tožeča stranka namreč uživa varstvo svojih dveh znamk ne glede na to, ali so izdelki pristni, ali ne, in tudi ne glede na to, ali so pokrovčki telefonov z odtisi (napisov) bistven ali nebistven del telefona.
Veljavno sklenjena prodajna pogodba sama po sebi ne zadostuje za to, da lahko kupec uvozi z evropsko znamko označeno blago na trg Evropskega gospodarskega prostora.
Prepoved se mora prilegati kršitvi, ne more pa se zahtevati prepoved kršitev, ki še niso bile storjene. Mogoče pa je zahtevati prepoved kršitev, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati.
ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 77, 77/2, 318, 318/1. Uredba Komisije (ES) št. 874/2004 z dne 28. aprila 2004 o pravilih javnega reda v zvezi z izvajanjem in funkcijami domene.eu najvišje ravni ter načelih, ki urejajo registracijo člen 21, 21/1, 22.
osebni stečaj - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - nedenarne terjatve - nedenarni tožbeni zahtevek - kršitev intelektualnih pravic - prenos domenskega imena - zamudna sodba
Obravnavani pravdni postopek se ne nanaša na premoženje dolžnika, ki je v osebnem stečaju in tudi ne vpliva na obseg stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Ugotovitveni in prepovedni zahtevki zadevajo ravnanje stečajnega dolžnika osebno. Ker se omejitev pritožnikove poslovne sposobnosti ne nanaša na nedenarne terjatve zaradi kršitve pravic, je bila vročitev tožbe stečajnemu dolžniku osebno pravilna.
Uredba 874/2004 v primeru nepoštenega ravnanja določa razen preklica domene tudi možnost prenosa domenskega imena na (pri)tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00008352
ZASP člen 82, 82/1, 82/2, 167, 167/1. OZ člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 13, 319.
avtorske pravice - založniška pogodba - avtorska pogodba - odstop od pogodbe - pravica reproduciranja - pravica distribuiranja - plačilo avtorskega honorarja - kršitve pogodbenih obveznosti - sankcije za kršitev pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - prenehanje pogodbe - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - razveza pogodbe - umik avtorskih del iz prodaje - predlog za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva
Neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevalo odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitev pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes.
Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Za predmetni spor je torej zavezujoče pravnomočna zavrnitev ugotovitvenega zahtevka (13. in 319. člen ZPP), da založniška pogodba za učbenik ni razvezana, kar acontrario pomeni, da je pogodba razvezana.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
moralna avtorska pravica - materialna avtorska pravica - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - avtorski honorar - avtorska pravica v delovnem razmerju - delovna in pedagoška obveznost - avtor - izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja - dodatno strokovno delo - obračun davka - bruto ali neto znesek - akontacija dohodnine - zakonske zamudne obresti
Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven.
Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar.
Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.
Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.