Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve.
Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to določata 219.b člen ZPP in Zakon o poslovni skrivnosti.
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.