CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00063450
ZIL-1 člen 121, 121/2. ZPP člen 2, 2/1, 212, 214, 214/2, 285, 339, 339/2, 339/2-8. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/3, 15. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije preambula 16.
kršitev znamke - blagovna znamka EU - izčrpanje pravic iz znamke - pravica prepovedi uvoza blaga - kršitelj - špediter - odstranitveni zahtevek - uničenje predmeta kršitev - tehtanje pravic v koliziji - pravica do izjave - sodba presenečenja - trditveno in dokazno breme
Ne glede na določbo drugega odstavka 121. člena ZIL-1, ki zahteva tehtanje med med resnostjo kršitve in zahtevkom po uničenju, torej odločanje upoštevaje načelo sorazmernosti, pa je sodišče tudi pri odločanju o odstranitvenih ukrepih po ZIL-1 vezano na pravila trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP.
Prav ima torej pritožnica, da je sodišče prve stopnje ob odsotnosti trditev tožene stranke glede njenih trditev, ki se nanašajo na težo kršitve in njen interes imetnika pravice do blagovne znamke, napačno odločilo, da zahtevek za uničenje ni utemeljen. Glede na nesporna dejstva, da gre za veliko količino blaga, na katerega se nanaša kršitev, in da je šlo za dve pošiljki in torej ne gre za enkratno kršitev, je mogoče zaključiti, da je šlo za težko kršitev pravic imetnika znamke. Poleg tega so podana neprerekana dejstva tožnice glede njenega interesa, da se učinkovito zavarujejo njene pravice, in sicer se je v Sloveniji v letu 2021 v kratkem času soočila s številnimi zasegi pijače zaradi suma, da gre za kršitev njenih pravic.
Sodišče ne sme samo, brez (konkretnih) trditev (tožene) stranke, ugotavljati dejstev, ki govorijo v prid varstva lastninske pravice in proti temu, da se sporno blago uniči, tudi če mu zakon nalaga, da mora upoštevati načelo sorazmernosti. Tudi to tehtanje se giblje v okvirih procesnega gradiva, ki ga ponudijo stranke, torej v okviru njihovih trditev.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061780
URS člen 60. ZASP člen 1. OZ člen 9, 15, 29, 29/2, 29/3, 30, 55, 55/1, 341, 341/1, 346, 347, 347/1, 347/2, 349, 349/1, 705. ZMed člen 1, 1/1, 76, 110, 110/2, 112, 112/2, 112/3, 113, 113/2, 113/3. ZPP člen 338, 338/1.
varstvo avtorskih pravic - licenčna pogodba - pacta sunt servanda - kabelska retransmisija - neodplačnost - sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni - molk naslovnika - kdaj je pogodba sklenjena - soglasje volj pogodbenih strank - dolžnost izpolnitve obveznosti - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - individualno upravljanje avtorske pravice - pripoznava zahtevka - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - salvatorična klavzula - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - obveznost prenosa RTV-programov - pravilo "must-carry" - pravilo "must-offer" - pridržek pravice - zastaranje - zastaranje obročnih odplačil
Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.
Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00062280
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b. ZPP člen 212.
blagovna znamka - podobnost znamk - razlikovalni element - verjetnost zmede v javnosti - trditveno in dokazno breme
Verjetnost zmede v javnosti kot del abstraktnega zakonskega dejanskega stanu točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, tožeča stranka napačno povezuje z razlikovalnimi elementi blagovne znamke. Ponavlja, da sta si obravnavani znamki v bistvenem enaki, saj sta registrirani v enakih razredih in ponujata enake storitve. Uporaba točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 predvideva enakost ali podobnost z znakom prejšnje znamke in podobnost ali enakost blaga ali storitev, na katera se nanašata znak in znamka, vendar mora biti izkazana tudi verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
VSL00062495
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-5, 315, 317, 317/1, 317/5, 318, 318/4. ZGD-1 člen 6, 6/3, 6/5, 32. OZ člen 9, 55, 55/1, 72, 341, 341/1, 349, 349/1, 365, 705. ZMed člen 76, 112, 112/3.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - licenčna pogodba - sklenitev pogodbe - stečajni postopek - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - zastopanje - nadaljevanje poslovanja - pripoznava zahtevka - pretrganje zastaranja - omejitve pri zastopanju - pridržek pravice - salvatorična klavzula - zastaranje
Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika.
V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje.
Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00062493
ZASP člen 22, 22/2, 22/2-6, 146, 146/1, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147/1, 147/4, 164, 164/1, 168, 168/1, 168/2. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1. ZPP člen 212, 274, 274/1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - ne bis in idem - kabelska retransmisija - neupravičena obogatitev - odškodninski zahtevek - zastaranje zahtevka - občasna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nedobrovernost
Kolektivna organizacija je med drugim upravičena, da v primeru kabelske retransmisije glasbenih del brez dovoljenja proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Pri tem ni omejena le na zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti.
Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic "olajša," to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka. Iz določil ZASP namreč ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče.
Občasne terjatve so tiste terjatve, za katere je ob sklenitvi posla dogovorjeno ali je z veljavnimi predpisi predpisano, da dospevajo občasno. Zato terjatev iz neupravičene obogatitve ni mogoče šteti kot občasnih terjatev, čeprav kršitelji večkrat ali kontinuirano kršijo avtorske in sorodne pravice. Kršitelj namreč sam s svojimi kontinuiranimi kršitvami ne more spremeniti pravne narave terjatve in zase pridobiti boljši položaj.
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00062370
ZASP člen 168. ZPP člen 154, 154/2. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) točka III, III-A/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - priobčitev glasbenih del - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - neupravičena uporaba avtorskega dela - neobstoj pogodbenega razmerja - stroški postopka - uspeh stranke v postopku - ugotavljanje pravdnega uspeha
Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil uspeh tožene stranke glede zahtevka v višini 7.125,69 EUR le navidezen. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je tožena stranka svojo terjatev plačala tik pred zaključkom glavne obravnave in da je tožečo stranko o plačilu obvestila na naroku, na katerem se je glavna obravnava zaključila. Celoten postopek, vključno z narokom za glavno obravnavo dne 6. 5. 2022, se je upoštevajoč plačilo v višini 7.125,69 EUR tik pred narokom, upravičeno vodil tudi za ta znesek. Ker je bila tožeča stranka šele na naroku seznanjena s plačilom, ji tudi ni mogoče očitati, da umika zahtevka v višini plačanega zneska ni pravočasno podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00062339
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - neupravičena obogatitev - občasna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - pravna varnost - sodba presenečenja - legitimno pričakovanje - civilna kazen
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
ZASP člen 168. ZDDV-1 člen 3, 3/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 14, 14/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba fonograma - neobstoj pogodbenega razmerja - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - odškodninski zahtevek - civilni delikt - terjatev iz naslova DDV - plačilo nadomestila stroškov izterjave - tarifa za uporabo avtorskih del - revalorizacija
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.
Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060771
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b.
začasna odredba po ZIL-1 - sklepčnost trditev - nastanek težko nadomestljive škode - nepremoženjska škoda - ocena škode
Zatrjevana trditvena podlaga v tožbi, da bi lahko tožnik iz naslova izpada dobička pri prodaji kamperjev Royal Sport ustvaril 325.000,00 EUR, ni sklepčna. Iz navedenih trditev za tožnika namreč ne izhaja pravna posledica nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik kot fizična oseba namreč s prodajo kamperjev ne more doseči dobička. Pravne osebe, ki so kot tožnikovi podizvajalci zanj proizvajali kamperje bi sicer lahko zaradi očitanih nezakonitih ravnanj toženk nepovratno izgubili distributerje. Le pravne osebe bi lahko bile prikrajšane pri dobičku. Sicer ni mogoče izključiti, da tožnik ne bi bil prikrajšan zaradi očitanih ravnanj toženk, kar pa bi bilo treba ovrednotiti na drug način, ne pa z izraženim izgubljenim dobičkom tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060957
ZPP člen 212, 214, 337, 337/1.
pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov - gostinski lokal - nedovoljene pritožbene novote
Glede na 10. točko obrazložitve je tožena stranka sicer zatrjevala, da od 1. 7. 2018 ne obratuje v poslovnih prostorih, v katerih naj bi izvajala javno predvajanje glasbe, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Ker torej tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, navedb in dokazov nasprotne stranke ni izpodbila v skladu z 212. členom ZPP. Sodišče prve stopnje v potrditev navedb tožeče stranke navaja tudi 5. člen pogodbe o javni priobčitvi fonogramov št. 30137 med pravdnima strankama z dne 15. 12. 2014, ki je bila sklenjena do preklica in je uporabniku nalagala dolžnost, da v primeru prenehanja javnega priobčevanja fonogramov pogodbo odpove in poravna svoje obveznosti do IPF. Ne enega ne drugega tožena stranka ni dokazala (tega niti ni zatrjevala), kakor tudi ne, da fonogramov v vtoževanem obdobju ni več priobčevala, zato je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da je tožena stranka javno priobčevala varovane fonograme v svojih gostinskih lokalih tudi v zadevnem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060834
OZ člen 58, 193, 198. ZASP člen 82, 82/1. ZPP člen 212.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - teorija realizacije - trditveno in dokazno breme
Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru, med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj.
Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060579
OZ člen 193, 198. ZASP člen 82, 82/1. ZPP člen 212.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - trditveno in dokazno breme - tarifa SAZAS - pravna praznina - oblika pogodbe - teorija realizacije
Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj.
Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060007
ZASP člen 81, 82, 82/1, 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4, 168, 168/2, 168/3, 168/4. ZASP-B člen 17. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. ZGD-1 člen 39. ZPosS člen 2. ZPP člen 7, 212, 215. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (2007) člen 1.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - zastaranje zahtevka - zastaralni rok - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno in dokazno breme - poslovna skrivnost - pravica do izjave - zakonite zamudne obresti - nedobrovernost - zastaranje zamudnih obresti - civilna kazen
Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop.
Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
kršitev znamke - prepoved uporabe znamke - licenčna pogodba - odstop od pogodbe - dogovor o odlogu plačila - izostanek trditvene podlage - nedovoljeni informativni dokazi
Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni uspela dokazati, da sta s tožnico sklenili odlog plačila in pritožnica z navedbami, da naj bi ji tožnica rekla, da gre za predhodni odstop od pogodbe, ki pa ne bo imel učinka, če plača svoje obveznosti in da je šlo za dogovor glede samih posledic zamude, ne more uspeti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da je odstopila od pogodbe, tožena pa na drugi strani ni podala trditev, ki bi pojasnile, kdaj, kje, na kakšen način, kdo na strani tožeče in na strani tožene je toženi stranki zagotovil, da je odstop brezpredmeten. Šele če bi podala te trditve, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki bi o tem izpovedovale, sicer gre (ponovno) za nedovoljen dokaz. Na drugi strani pa je tožeča stranka predložila e-pošto z dne 21. 3. 2018 (priloga A48), iz katere izhaja, da vztraja pri odstopu od pogodbe in da ne obstaja dogovor o zamiku plačil. Dejstvo, da je tožena stranka nekaj (že zamujenih) zneskov plačala, pa na sam odstop od pogodbe ne vpliva, predstavlja le izpolnitev njene že zapadle obveznosti. Niti v pritožbi toženka ne poda okoliščin sklepanja dogovora o podaljšanju plačila in preklicu od odstopa od pogodbe (pa tudi sicer bi bile prepozne) in so v tem delu njene trditve pavšalne in nekonkretizirane.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061479
ZASP člen 5, 5/1, 81, 81/1, 168, 168/2. OZ člen 5, 5/1, 10, 131, 131/1.
avtorsko nadomestilo - avtorsko delo kot pravni standard - javnomnenjska anketa - Twitter - načelo vestnosti in poštenja - prepoved povzročanja škode
Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa. Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela.
Ne glede na določbe splošnih pogojev, ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih anket (navadna škoda). Tožnik je podal trditve v smeri nastanka navadne škode, vendar pa ni zadostno konkretiziral, za koliko se je zmanjšala vrednost anket.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057971
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25, 26. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 122, 122/2, 124, 125, 125/3, 125/4, 125/4-b, 125/5, 129, 129/1, 189, 189/1. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d. ZMZPP člen 62. ZPP člen 185.
ugotovitvena tožba - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - litispendenca - dogovor o pristojnosti - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja - res iudicata - objektivne meje pravnomočnosti - nesklepčnost - pavšalne trditve - predhodna uporaba blagovnih znamk - kršitev človekovih pravic - pavšalni pritožbeni očitki
Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.
Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057468
ZASP člen 22, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - ne bis in idem - deljiva terjatev - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - gospodarska pogodba - gospodarski spor - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - zastaranje zahtevka
Okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka.
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1. OZ člen 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1.
določitev nadomestila - odstop od sodne prakse - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - pravna varnost - revalorizacija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - čas prehoda koristi - višina nadomestila - primerno nadomestilo
Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi.
Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče dolžno „slepo“ slediti ustaljeni sodni praksi in „navodilom“ VSRS. Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni.
Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan, kar pa ni primer v tej zadevi.
avtorsko delo - avdiovizualno delo - moralne avtorske pravice - uporaba avtorskega dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - soavtorji avdiovizualnega dela - filmska glasba - filmska glasba v avdiovizualnih delih - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravica do spoštovanja dela
Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).