Tožnik je izpolnil oba v prvem odstavku 132. člena ZDR določena pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi: pogodba o zaposlitvi mu je prenehala 9. 10. 2012, ko se je iztekel odpovedni rok, določen z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, takoj naslednjega dne, to je 10. 10. 2012, pa se je tožnik upokojil. Med statusom zaposlenega in statusom upokojenca tako ni bilo nobene časovne prekinitve. Kumulativno sta bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 132. člena ZDR, to je, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi in se je upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik ni sprejel ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, zato na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR ni imel pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Določba petega odstavka 132. člena ZDR onemogoča, da bi delavec hkrati prejel odpravnino ob upokojitvi in odpravnino po 109. členu ZDR oziroma delavcu omogoča prejem razlike, če je znesek odpravnine po 109. členu ZDR nižji od zneska odpravnine ob upokojitvi. Nobene podlage pa ni zato, da bi glede upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi izenačili položaj delavca, ki je prejel odpravnino po 109. členu ZDR in položaj delavca, ki te odpravnine ni prejel, ker ni sprejel ponudbe delodajalca.