Revidentov očitek o nasprotju med toženčevimi trditvami v zapisniku in povzetki teh trditev v sodbi ne predstavlja očitane procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za očitek o protispisnem povzemanju njegovih izpovedb pri zaslišanju (torej zapisnika o izvedbi dokazov), kar šele bi glede na obseg možnih vrst kršitev iz navedenega zakonskega določila, lahko predstavljalo očitano procesno kršitev.

Ker očitki v pritožbi niso bili uveljavljani, sodišče druge stopnje pa na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in gre torej za v reviziji prvič navedeni očitek, revident na ta način nedopustno „preskakuje pravna sredstva“. Trditev o storitvi omenjenih kršitev, da je torej dokazna ocena o sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje celo nespornem dejstvu, da je pravna prednica vedela za gradnjo, pa se ji ni takoj uprla, procesno pomanjkljiva zaradi neupoštevanja izvedbe omenjenih dokaznih predlogov, bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa le, če bi jo revident uveljavljal pravočasno - v postopku pred sodiščem druge stopnje, pa le to očitka ne bi upoštevalo oziroma bi ga celo prezrlo. Ker revident tega ni storil, je tudi sodišču druge stopnje odvzel možnost, da se do omenjenega očitka o storitvi procesne kršitve sploh opredeli. V izrednem pravnem sredstvu, kakršna je tudi revizija, prvič uveljavljana kršitev tako pomeni nedovoljen zaobid oziroma preskok rednega pravnega sredstva v hierarhični verigi oziroma paleti vseh predvidenih pravnih sredstev.

Na izostanek EMŠA v izreku pravnomočne sodbe, se v reviziji toženec sklicuje prvič, razen tega pa je tudi ta revizijski očitek materialnopravne narave podan nejasno in ne dovolj substancirano, saj revident niti v reviziji ne pojasni, zakaj naj bi bil v tej pravdi izrek sodbe, ki ne vsebuje tudi EMŠA „pridobitelja kot tudi odsvojitelja“ v nasprotju s kakšno od procesnih oziroma materialnopravnih zakonskih določb, oziroma kateri zakonski določbi naj bi nasprotoval. Revizijsko sodišče pa sicer ugotavlja, da za takšno zahtevo tudi ni podlage niti v kakšni od določb ZZK-1, niti kakšnega drugega predpisa.

V obravnavanem sporu sta stranki v 8. členu Pogodbe sami uredili posledice odpovedi kreditne pogodbe. Tako sta v Pogodbi jasno določili, da zamuda s plačilom preide v težjo kršitev pogodbe, ki lahko po izbiri kreditodajalca vodi do odstopa od pogodbe (odstopno upravičenje). Prav ta razlog pogodbene razveze je namreč še posebej pogost pri kreditnih pogodbah. Zaradi kršitve pogodbene obveznosti je tožnica pridobila pravico zahtevati predčasno izpolnitev obveznosti, to je povrnitev preostalega dolga.

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da se je druga toženka zavezala za izpolnitev obveznosti vračila celotnega kredita oziroma za izpolnitev „vseh obveznosti po pogodbi“, za kar je prevzela poroštvo. Ker iz Pogodbe ne izhaja, da bi druga toženka svojo poroštveno zavezo omejila, odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost, ki je posledica odstopnega upravičenja tožnice, kot je bilo to izrecno dogovorjeno v 8. členu Pogodbe (četrti odstavek 1017. člena OZ).