Čeprav dolžnik s pritožbo izrecno izpodbija sklep o določitvi izvršitelja (289. čl. ZIZ), očitno z željo, da bi se izvršba ustavila in tudi sklep o določitvi izvršitelja razveljavil, pa vsebinsko tega sklepa ne izpodbija, temveč navaja dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev in je to dejstvo (plačilo terjatve) nastopilo po nastanku izvršilnega naslova. To njegovo vlogo bo zato v nadaljevanju izvršbe treba ustrezno obravnavati (56. čl. ZIZ), medtem ko je njegova pritožba zoper izpodbijani sklep neutemeljena.
izvršitelj - predujem - pravni interes za pritožbo
Dolžnik za pritožbo zoper drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa nima pravnega interesa, saj sklep v tem delu zanj ni neugoden. V drugem odstavku izreka je namreč sodišče prve stopnje naložilo založitev predujma v višini 44.000,00 SIT upniku in ne dolžniku.
ZPP (1977) člen 370, 370/1, 370, 370/1. ZTPDR člen 70, 70/1, 72, 72/2, 70, 70/1, 72, 72/2.
odškodninska odgovornost delavca - izvršilni naslov
Delodajalec ne sme kar poračunati (oz. pobotati) terjatve, ki jih ima do delavca iz naslova odškodninske odgovornosti, s svojimi obveznostmi, ki jih ima do delavca, ker sklep pristojnega organa oz. delodajalca iz 2. odst. 72. čl. ZTPDR ni izvršilni naslov.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnica ni dokazala v ugovoru zatrjevanih dejstev, da je dolg plačala, delno pa kompenzirala. Trditve, da je s plačili zamujala zaradi napak upnika pri izpolnjevanju naročilnic za tehnične pripomočke, v posledici česar je ZZZS fakture zavračal, pa so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dolžnica ne pove, katere naročilnice so bile napačno izpolnjene, ne v čem so bile napake in tudi ne glede katerih tehničnih pripomičkov. V dokaz svojih trditev pa tudi ni predložila nobenega dokaza.
Res je povratnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar je dolžnik v svoji vlogi napadel prav domnevo o resničnosti tistega, kar naj bi dokazovala sporna povratnica. Sodišče prve stopnje je dolžnikove navedbe sicer povzelo, vendar se do njih sploh ni opredelilo, niti ni ocenjevalo s strani dolžnika ponujenih dokazov.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarsko dejavnost člen 51, 51/2. ZTPDR člen 57, 57/1. ZPP (1977) člen 373, 373-4.
regres za letni dopust - pravica do izrabe letnega dopusta - nov delodajalec
Delavec, ki pri delodajalcu izpolni čas nepretrganega dela šest mesecev, ima pravico izrabiti letni dopust v celoti, hkrati s pravico do izrabe dopusta pa mu pripada tudi pravica do regresa za letni dopust. Na to njegovo pravico ne more vplivati dejstvo, da je pravica do regresa za isto koledarsko leto pridobil že pri drugem delodajalcu, saj lahko izbira, pri katerem izmen njiju jo bo uveljavil.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe niso nejasni in med seboj v nasprotju
Razlogi sodbe so nejasni, če odišče prve stopnje najprej razloži, da je imelo delo tožeče stranke stvarne napake, ki jih tožeča stranka ni odpravila, nato pa brez posebne obrazložitve ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo tistega dela računa, za katerega je tožena stranka ugovarjala, da ga ravno zaradi stvarnih napak ni dolžna plačati. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju, če sodišče prve stopnje najprej razloži, da je imelo izvršeno delo tožeče stranke napake, ki jih je bila tožena stranka upravičena odpraviti, kar je dokazala z listinami, v nadaljevanju obrazložitve sodbe o zavrnitvi njenega (nasprotnega) tožbenega zahtevka na povrnitev škode, ki ji je s tem nastala, pa na podlagi prav istih listin ugotovi, da tožena stranka škode ni dokazala.
Po 2. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) mora takso za sodno odločbo plačati tožnik, ne glede na uspeh v postopku, ki je (načeloma) kriterij pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka. Taksna obveznost tožeče stranke za sodbo je tako po 2 točki 2. odst. 4. člena ZST nastala, ko ji je bila sodna odločba vročena, to je dne 26.1.2000.
ZTPDR člen 15. Splošna kolektivna pogodbe za gospodarske dejavnosti člen 15. ZPIZ člen 140, 140/1.
prenehanje delovnega razmerja - invalid - razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto - nov delodajalec
Invalidu III. kategorije je delovno razmerje pri delodajalcu zakonito prenehalo, ker mu je delodajalec v skladu z določbo 1. odst. 140. čl. ZPIZ in v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotovil ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, potem ko je ugotovil, da ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom, na katerega bi tožnika kot invalida III. kategorije lahko razporedil.
ugovor zoper sklep - razlog - odlog izvršbe - znatnejša škoda
1. Zoper sklep iz 3. odst. 34. čl. ZIZ je mogoče ugovarjati le omejeno, torej samo glede novo dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbe. Vendar pa to ne pomeni, da ugovor, ki se po vsebini tiče dovolitve izvršbe nasploh, ni dopusten, temveč ga je treba preizkusiti v obsegu, ki ga določa 2. odst. 55. čl. ZIZ. 2. Škoda, ki bi jo dolžnik utrpel s samo izvršbo, ni upošteven razlog za odlog izvršbe, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo (premoženjsko) sfero in torej določeno škodo zanj.
Tožeča stranka je kot najemodajalec svojo obveznost iz najemne pogodbe pravočasno izpolnila in dala toženi stranki kot najemniku na razpolago vse v najem dane poslovne prostore. Zato ni pomembno, ali je tožena stranka te prostore dejansko začela uporabljati ali ne, in mora ne glede na to plačati najemnino in ustrezen del stroškov poslovne stavbe.
pogodba - nastanek obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij
Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli (Ur.l. RS št. 12/96). Ta določa pogoje, pod katerimi so učenci upravičeni do brezplačnega prevoza v šolo. Navedeno določilo opredeljuje minimalne pravice učencev, ki jim gredo po Zakonu o osnovni šoli. Te morajo biti učencem zagotovljene. Nobene ovire pa ni, da ne bi bile nudene učencem večje ugodnosti, kot jih (kot minimalne) predpisuje Zakon o osnovni šoli. Če je torej tožena stranka z dogovorom o medsebojnih obveznostih pri prevozu učencev, ki obiskujejo osnovne šole na področju SO Litija (priloga A 2), sklenjenim s tožečo stranko, dne 24.10.1990, prevzela večje obveznosti regresiranja prevoza (primerjaj 10. člen ZOR), kot jih določa Zakon o osnovni šoli, je podlaga njeni obveznosti navedeni dogovor in ne Zakon o osnovni šoli.
V 2. tč. izreka izpodbijane sodbe je sodišče le ugotovilo, da "ne obstoji terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot nasprotni terjatvi tožeče stranke." Tak izrek sodbe je nedoločen, saj sodišče ni odločilo, kolikšna v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji in kdaj naj bi le ta zapadla v plačilo. Tako ni jasno, o kakšnem v pobot uveljavljanem zahtevku je prvostopno sodišče sploh odločalo.
Sodišče prve stopnje je uporabilo nezakonito pridobljen dokaz, saj je v vrtno uto, ki je oddaljena približno 200 od bloka, kjer živi obtoženec, vstopilo brez odredbe za hišno preiskavo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka in je bila sodba razveljavljena.