Direktor je bil vsaj dva meseca seznanjen s stanjem prokurista, z njegovimi osebnimi težavami in kako te vplivajo na kakovost dela, a ga je vseeno pustil opravljati isto delo zgolj z dodatnim nadzorom. Delo prokurista se je nesporno nanašalo na izvensodno in sodno izterjavo terjatev, zato ga je moral opravljati posebej skrbno, ker so v sodnih postopkih določeni prekluzivni, zakonski roki. Poslovodja je tudi vedel, da prokurist prevzema sodno pošto.
Ni bilo dovolj, da je direktor zgolj poostril nadzor, temveč bi moral od začetka poletja 2021 poskrbeti, da sodna pošta ne prihaja v roke prokurista, sicer je izpostavil tožečo stranko potencialni nevarnosti zamude nepodaljšljivih rokov.
Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.
Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.