Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
Odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt. Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - tek rokov - pravnomočnost odločitve - namenska razlaga zakonske določbe - metode razlage pri odločanju - fikcija vročitve odločbe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090844
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 17a/3, 17a/7. URS člen 22. ZPP člen 163, 163/3, 214, 214/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/4, 2/5, 2/6, 4, 4/2.
ocena dela - ocenjevanje javnih uslužbencev - razveljavitev - preizkus ocene dela - priglasitev stroškov do konca glavne obravnave
Če sodišče ugotovi, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oziroma vrednoteni, lahko oceno razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ocenjevanja, ne more pa ocene spremeniti, saj lahko javnega uslužbenca skladno z ZSPJS oceni le delodajalec. Sodno varstvo je tako pridržano le preizkusu pravilnosti ocenjevanja.
Na podlagi prvega do tretjega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke, ki mora v zahtevi določno navesti, za katere stroške zahteva povrnitev, zahtevo pa mora vložiti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.
Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage
Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.
Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.
V potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnika izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.
Neutemeljeni so očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00090968
ZPIZ-2 člen 143, 144, 145, 147, 149, 403, 403/3. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.
postavitev drugega izvedenca - kršitev pravice do izjave - bistvena kršitev določb postopka - invalidnina za telesno okvaro
Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Četudi je tožnica razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal), to ne zadošča za sklep, da je razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženo banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, na katero tožnice ni opozorila. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožena banka ni ravnala zavajujoče in da tožnici ni vsilila kredita v CHF, zato ni pravno odločilna.
OZ člen 287, 288, 336, 344, 347, 361, 364. ZDR-1 člen 134, 202.
plačilo razlike v plači - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - vračunavanje izpolnitve - plačilo obresti - pripoznava dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve
V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več.
Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.
Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 35. ZDR-1 člen 6, 6/2, 126, 126/2, 127. URS člen 14, 22, 33, 67, 74. OZ člen 299, 299/1. ZVarD člen 13. ZPP člen 213.
plačilo razlike v plači - plačilo za poslovno uspešnost - delovna uspešnost - prepoved diskriminacije - osebna okoliščina - zdravstveno stanje delavca
Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne.
Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolniško odsotni, pa so z vidika kolektivnega nagrajevanja v primerljivem položaju z ostalimi delavci.
DZ člen 138, 138/3, 140, 140/2, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - načelo otrokove koristi - konfliktnost med starši - potrebe otroka - višina preživnine - preživninske zmožnosti zavezanca - obseg stikov - izvedensko mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Postopek je pokazal, da je eno od očetovih vodil izključevanje matere iz njene starševske vloge. To pa znižuje njegove sposobnosti odločanja v korist otrok.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/2. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neobveščanje delavca o izostanku - neopravičen izostanek pet delovnih dni - višina denarnega povračila - denarno povračilo namesto reintegracije - začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen.
Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).
Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).
Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.
ZD člen 28, 56. URS člen 33. Protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1952) člen 1.
dedovanje - obračunska vrednost zapuščine - ugotovitev vrednosti zapuščine - darila - vračunanje darila zakonitemu dediču - smrt zakonitega dediča pred zapustnikom - dediči in concreto - vstopna pravica dediča - prikrajšanje nujnega deleža - pravica do zasebne lastnine - svoboda razpolaganja
Tudi v obravnavani zadevi je namreč zapustnik podaril nepremičnino zakonitemu dediču, ki zaradi smrti ni njegov dedič in concreto. Ne gre torej za osebo, ki bi po zakonitem dedovanju prišla v poštev kot dedič, zato za prištevanje podarjenega premoženja k obračunski vrednosti zapuščine niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 28. člena ZD.
OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 153, 153/3, 243. Pravilnik o zgornjem ustroju železniških prog (2010) člen 1, 1/1, 48, 48/11.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - priprtje prsta - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - sestop iz stoječe lokomotive - dokazno breme tožnika - neplačilo predujma za izvedenca
Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju.
Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).
ZZVZZ člen 39, 41, 41/1, 44a, 44b. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 153, 153/2.
zahteva za povrnitev stroškov prevoza na zdravljenje od zzzs - izvajalec zdravstvene dejavnosti - napotitev - operativni poseg - lečeči specialist
Za odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik napoten na obravnavo v kraj zunaj njegovega stalnega prebivališča. V takem primeru ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stroškov do najbližjega izvajalca (drugi odstavek 153. člena POZZ). Povračilo prevoznih stroškov pripada zavarovanim osebam za najkrajšo razdaljo do najbližjega zdravstvenega zavoda oziroma zdravnika po ceni javnega prevoza (prvi odstavek 41. člena ZZVZZ).
ZZVZZ člen 26, 44c, 44c/1, 44c/1-1. URS člen 50, 51. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 4, 4/1.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - napotnica - medicinski poseg - direktiva EU
Za priznanje povračila stroškov zdravljenja v tujini je, na podlagi 44.c člena ZZVZZ, bistveno, da je storitev opravljena v okviru izdane napotnice. Ker pri tožnici v tujini ni bila opravljena zdravstvena storitev v okviru izdane napotnice, niso izpolnjeni pogoji iz 44.c člena ZZVZZ, ki bi upravičevali povračilo stroškov zdravljenja v tujini.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090503
ZDR-1 člen 34, 36, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 286, 286b, 292, 362. ZNPPol člen 27. KZ-1 člen 217, 217/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - pravočasnost podaje odpovedi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikrivanja - Facebook - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - vsebina izredne odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom
Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.
odločba o kazenski sankciji - višina izrečene kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - odvisnost od drog - socialne razmere - zdravstveno stanje
K zanesljivo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam pa zagovornik dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da se obdolženi oškodovanim pravosodnim policistom ni opravičil, inkriminiranih pravno nevzdržnih dejanj pa niti ni obžaloval v smislu dejanskega kesanja.